Sodbe

 

baby_walk_park_alley_nature_grass-_green_168761600

Ljudem sodimo, nevedoč kdo pravzaprav so

Naše sodbe o svetu in ljudeh so zgrešene. Navajeni smo soditi s pozicije uma, ne pa s pozicije duše. Gre za to, da realnost, odeta v okvirih uma, izgubi svojo raznovrstnost in lepoto, zbledi, je dolgočasna in brez izvornega pomena.

Človeški um sodi o ljudeh z vidika gibanja časa v prostoru, kar pomeni, da določa za vsakega človeka okvirje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in sodi o njegovih dejstvih v vseh časovnih intervalih življenja. Z vidika uma se nam človek predstavlja v podobi svojih minulih dejanj, trenutnih aktivnostih in aspektih prihodnjega življenja.

Ne ocenjujemo samega človeka, temveč dogodke, na katere je bil vezan in opredeljujejo njegovo obnašanje. Na ta način ne vidimo človeka samega, marveč le to, kar je on storil, primoran na to iz raznih razlogov. Nevedoč kaj je navedlo človeka, da stori dela v svojem življenju, smo se odločili, da mu sodimo, kdo je on in v skladu s tem se v našem umu formira odgovarjajoča slika.

Iz tega je razvidno, da o ljudeh sodimo, nevedoč, kdo so oni. Svoje mišljenje oblikujemo le na osnovi te slike, ki jo identificira naš um v skladu z našimi minulimi izkušnjami, s samo nam svojstvenimi stereotipi, prepričanji, resnicami. Skladno s tem je vsak človek v očeh drugih predstavljen v mnogoterih podobah in prototipih, da ga nihče ne more videti takšnega, kot v resnici je.

Drugega človeka vidimo samo na način, kot ga je identificiral naš um, ki je človeku pridal mnogo etiket, pričakovanj, iluzij. Če človek gleda na svet s pozicije uma, sebe prikrajša za resnično čisto videnje življenja in se polni s slikami sodb o ljudeh in dogodkih.

Če gledamo na svet s pozicije duše, tedaj ne upoštevamo svojega mišljenja, zavračamo vse ideje o  mnogočemu ali komurkoli in dovoljujemo vsemu, da je takšen, kot je. Kako se lahko sodi o človeku danes, če tega, kar je včeraj bil, ni več in ta človek, ki bo jutri, je še nepoznan. Prava slika o človeku se pred nami odkriva le v sedanjosti; njegova trenutna podoba, z vsemi mislimi, čustvi in dejstvi je tista, ki lahko govori o človeku.  Celo v naslednjem trenutku življenja ne morete vedeti, kdo bo postal človek, ki stoji pred vami.

Kako se lahko sodi o drugem po njegovih prejšnjih dejanjih, če preteklosti ni in ni niti tega človeka, ki je živel v njej. Ta osebnost je že umrla in na njenem mestu se je rodila nova slika človeka. Ta slika se rojeva v vsakem trenutku življenja, kajti ničesar ni trajno.

Velika zabloda človeštva je v tem, ker sebe identificiramo z lastnimi obsodbami, predstavami, pričakovanji, mislimi, ki niso vedno naše, temveč so pogosto vstavljene s strani drugih ljudi in družbe. Na primer, ko se govori o človeku v otroštvu, da on ni za nič sposoben, bo tako on preživel svoje življenje brez vere v lastne moči. Koliko čudovitih ljudi srečamo v življenju, lepih po zunanjosti in v duši, a oni mislijo, da so grdi in nedostojni in vse zaradi tega, ker v otroštvu ni nihče verjel v njih; starši so jih obsojali in kritizirali in oni so verjeli v resničnost starševskih besed, projektirali to sliko na sebe in v skladu z njo živijo vse življenje.

Ne sodite o tem, kdo ste včeraj bili – tega človeka več ni – obstaja le ta, ki se nahaja v sedanjem trenutku in kakšni boste jutri … je odvisno le od vas.


Avtor: Vadim Zeland

Iz teksta Bebe Muratovič prevedla: Mojana

Cloud Atlas (Atlas oblakov)

http://www.filmovita.com/cloud-atlas-2012/

Režiserji trilogije Matrica in trilerja Parfum predstavljajo epsko sago, ki se razteza preko več stoletji in prikazuje človeško preteklost, sedanjost in prihodnost, povezane v nerazdružljivo pajčevino človeških usod. Šest različnih zgodb se preplete v vrtinec upanja, pohlepa, ljubezni in sovraštva, vse pa povezuje preprosta človeška odločitev, katere posledice leta kasneje sprožijo revolucijo in morilca spremenijo v odrešenika sveta.

SIMBOLIKA VEZENIN

Motivika je vedno imela magični, varovalni in religiozni pomen. V motiviki so zakodirano zapisana pomembna staroverska sporočila. Okrasje na vezeninah nikoli ni imelo zgolj estetskega namena. Da simbolika vezenin ni naključje, nam je ohranil Boris Čok v knjigi V siju mesečine, kjer je verjetno eden prvih predstavil motiviko iz slovenskega Krasa, ki je po stari veri varovala osebo, ki je nosila to simboliko. Staroverski način premišljevanja je bil povsem drugačen od današnjega, saj je bila rodna vera ves čas prisotna. Nobena stvar v življenju ni bila naključna ali brez posebnega pomena. Čok v knjigi omenja med zaščitnimi predmeti celo palice za oporo pri hoji. Prav tako so imela staroverske pomene (za tiste, ki so jih znali prebrati, se pravi, da so živeli po stari veri) vsa hišna in druga znamenja, npr. na vratih hiše, kašče ali na orodju. Skratka, staroverski simboli so bili vse naokoli, če tudi danes mnogih ne znamo prebrati in jih tolmačimo kot kamnoseška znamenje ali okrasne motive.

Odlomek iz knjige V siju mesečine (2012: 54-58): sms.zrc-sazu.si/…df/Cok_Mesecina_2012.pdf

Vezenina sporoča vrednote posameznice in celotne skupnosti. Od spiral, ki predstavljajo vrtenje kolovrata kot kroga večnega umiranja in obnavljanja narave in človeških rodov, do orehovih listov, praproti, bršljana, cvetočih dreves in še nešteto različnih oblik svaric. Cvet svarice ima vedno šest listov. Posebnost v simboliki vezenin so bazovske vnic izvezene svarice, ki imajo močan protiuročni naboj. Močno sporočilo ima tudi izvezeni S, ki je sicer predstavljal zaščito živine, vendar je njegov pomen globlji. Od rodnosti pa vse do najvišjih božanskih vplivov. Potem je še polžek ali spirala, ki ponazarja človekovo življenje, njegovo bivanje in blagostanje. Hkrati simbolizira kozmično galaktično gibanje, v središču katerega je sonce kot vir vsega življenja. Dva polžka, drug poleg drugega v obliki srca, pa predstavljata željo dekleta po sorodni fantovski duši, morda celo trk dveh galaksij in rojstvo nove. Dva polžka, drug poleg drugega, a obrnjena nasprotno, pomenita prednike. Vmes so ponekod še stilizirane oči ali morda celo žensko spolovilo, ki ima dvojno sporočilo, da varuje pred slabim pogledom štrig in pripravljenost na rodnost. Vsekakor je osnovna simbolika drevo življenja, ki ponazarja mističnost moči življenja, rasti, rodnosti in nesmrtnosti. To drevo se bohotno razrašča in je pomembna pripovedna nit celotnega okrasja. In vendar je večina vezenin, ki so izvezene na srajcah v zapestju, na ramah in prsnem košu, prikrita, razen na naglavnih pečah (rutah). Torej povsod tam, kjer je lahko prišlo do stikov s škodljivo osebo ali slabih vplivov iz naravnega okolja, ki bi kakor koli škodovali ženski ali dekletu. To tradicijo so poskušale prekiniti med obema vojnama nune iz samostana pri sv. Ivanu v Trstu, tako da so začele vesti podobne vezenine s krščanskimi in meščanskimi simboli. Vendar se je ta nova simbolika le delno prijela in še dandanes mladi rodovi zamejskih štikaric (vezilj) zvesto in s ponosom, zavestno ali ne, ohranjajo starodavno duhovno izročilo svojih prednic in prednikov. Tudi če si stare ženice vprašal, zakaj so take vezenine in kaj pomenijo, jih je večina odgovorila: “Taku je blo anbuot jin taku muora bet še naprej!” (Tako je bilo enkrat in tako mora biti še naprej!)

SLOVENSKI LJUDSKI ORNAMENTI

1

Slika vzeta iz Sičeve zbirke.

Več na: Slovenske ljudske vezenine

Torzijska polja in izdelki, ki ščitijo človeka

Dejstva o obstoju pozitivnih, desnih torzijskih polj in njihovem vplivu na ljudi, so naši predniki dobro poznali. Ta znanja so prišla tudi do nas, vendar jim mi ne posvečamo pozornosti, niti jim ne priznamo posebnega pomena.

Izjemen primer tega je proces pletenje. Vsi gibi se delajo z desno roko in so sestavljeni iz krožnih gibov v smeri urinega kazalca. Če pri tem delu človek razmišlja o dobrih stvareh in dobro, ta pleten izdelek vsebuje pozitivna torzijska polja, ki pomagajo in ščitijo osebo, ki nosi tak izdelek.

Iz istega razloga (nezavedno) so naše babice volno za pletenje navijale v klopko. Z levo roko so nit navijale na klopko v smeri urinega kazalca, s tem da so klopko držale v desni roki, ki je ravno tako pomagala pri navijanju. Pozitivno torzijsko polje so ojačale s petjem lepih pesmi.

Pri prehodu niti skozi roke, so niti prejele pozitivno torzijsko naelektritev, izdelki spleteni iz teh niti, so bili človeku prijetnejši, bolje so greli. Nošnja teh izdelkov je bila prijetnejša in bolj udobna.

Podobne učinke imajo tudi druga ročna dela. Pri tkanju, vezenju, izdelovanju lutk …, so izdelki dobivali ne samo uporabne in lepe lastnosti, temveč so nosili tudi pozitivno torzijsko polje, ki se je še povečalo zaradi izdelave določenega vzorca.

Izdelki in vzorci, ki smo jih prejeli so ojačevalci pozitivnih torzijskih polj, ki so jih naši predniki vložili v njih in ki so iz roda v rod prejeli močno zaščitno funkcijo. V tem trenutku mi to neumno ignoriramo. Kot da smo sami sebe oddaljili od pomoči naših prednikov, ki so nas želeli zaščititi preko torzijskih polj. Tukaj ni nobene mistike.

Na genetskem nivoju so nam bile predane vse potrebne informacije, ki jih potrebujemo za naše življenje. Ta informacija leži v naši podzavesti. Njeno pomoč lahko prejmemo, če se ustvari torzijska resonanca med našim torzijskim poljem in torzijskim poljem, ki so ga generirali naši predniki, ki so utemeljeni v okraskih, vzorcih, itd..

Trenutek uvida ali pomoč pride nenadoma, ključ za začetek tega procesa je enakost v vseh parametrih torzijskih polj, ki jih vi generirate in katera vas obkrožajo. (op. prevajalke: Moje razumevanje tega pravila. Če delamo s starodavnimi vzorci, se preko teh vzorcev povezujemo s torzijskimi polji naših prednic, ki so ali delale s temi vzorci ali pa so te vzorce snovale.) Zaradi tega, ne glede na to, da je to nenavadno, pri pletenju, vezenju, tkanju, izdelavi lutk, pri katerih uporabljate starodavne vzorce in okraske, posedujete učinkovit in dejaven mehanizem za prejem odgovora na kakršnokoli vaše vprašanje.

Resonanca torzijskih polj je lahko pozitivna ali negativna. V kolikor vaše osebno torzijsko polje v tem trenutku vsebuje negativno levo komponento, boste obkroženi z nizom tujih levih polj, iz katerih bo leva resonanca negativno vplivala na vas. Vaše psihično stanje se bo spremenilo, zdravje se bo poslabšalo, lahko naredite kakšno napako ali nekaj slabega.

p.s. Levo in desno torzijsko polje se ne nanaša na levo ali desno roko, temveč na rotacijo polja okoli človeka. Leva rotira v nasprotni smeri od gibanja urinega kazalca, desna pa v smeri urinega kazalca. Akademika Akimov in Šipov pravita, da pozitivne misli okoli človeka ustvarjajo torzijska polja, ki se gibljejo v smeri urinega kazalca, t.j. v desno, negativne misli pa ustvarjajo torzijska pola, ki rotirajo v nasprotni smeri urinega kazalca, t.j. v levo. Ni pa vse samo v rotaciji torzijskega polja, temveč tudi v kvaliteti energije, ki jo ustvarjajo, te energije so ustvarjalne ali rušilne. Če negativno razmišljamo, se ne odvajamo samo od Kozmosa in narave, temveč tudi uničujemo vse okoli sebe…(Beba Muratovič)

Prevedla iz Srbščine, Dayseya http://www.bebamur.com/blog/category/torziono%20polje

 

slovenske narodne vezenine

Vir: Prevajalkin arhiv. Fotografija iz zbirke vzorcev slovenskih narodnih vezenin.

 

Mandala

Vir: Prevajalkin arhiv. Vzorec/mandala iz zbirke vzorcev slovenskih narodnih vezenin. Lahko uporabite kot predlogo za barvanje.

 

 

 

ALCHERINGA

Ko so bili ustvarjeni prvi predniki

alcheringa

Valerie Barrow je povedala Billu Oliveru


Posvetilo

Knjiga je posvečena neskončni ljubezni Sri Sathya Sai babi, ki je blagoslovil prvo knjigo “Book of love” (Knjiga ljubezni) z besedami: “Ni končana.” Potem je ponovno blagoslovil drugi rokopis Alcheringa, ki govori o resnični zgodbi. Sai Baba jo je imenoval “The Book” (Knjiga).


Povzetek

To je zgodba o 50-tisoč ljudeh, ki so prišli s Plejad v velikanski vesoljski ladji, da bi na Zemlji našli človeško vrsto in da bi obstoječo vrsto Dlakavih osvobodili od umske kontrole Plazilcev.

Uganka se je začela, ko je Valerie Borrow dobila mali kamen, zavit v paket. Avstralski narod Aboridžini ga imenuje “Kamen Alcheringa”. Valerie je kamen omogočil komuniciranje z nevidnim bitjem, ki sebe naziva z istim imenom kot ga ima kamen – “Alcheringa”. Ta zgodba ni enostavna, ampak prežeta s spletkami, razočaranjem in načrti za uničenje misije, po kateri je na Zemlji ostalo le 90 preživelih. Njihova borba in uspeh v stvarjenju človeške vrste je čudež, ki so ga dosegli. To je naša preteklost. Oni so naša dediščina.

Aboridžini to vedo od pradavnine. To je bilo darilo Zvezdnega naroda. Darilo te knjige pa je, da najavlja Novo dobo, v kateri bo življenje popolnoma drugačno. S spremembami, ki prihajajo, obstaja pot preživetja. Knjiga govori o tem. Ta pot je nenavadno enostavna.


Vsebina

Uvod

Poglavje 1:   Valerie pride v Kariong z Gerryjem in Karen

Poglavje 2:   Alcheringa govori o misiji vesoljske ladje Rexagena

Regresija Pamele Goddard

Poglavje 3:   Valerie pride v Kariong z Johnom in Karen

Regresija Johna Barrowa

Poglavje 4:   Alcheringa govori o otrocih in rojevanju

Regresija Charlesa Brendona

Poglavje 5:   Regresija Candice

Regresija James in Tricie

Regresija Rosalyn Predstavlja se Egarina

Poglavje 6:   Stevenova regresija Michaelova regresija Josephova regresija

Poglavje 7:   Robbina regresija

Alcheringa govori o Rexagene

Glendina regresija

Poglavje 8:   Frederikova regresija

Petrova regresija

Poglavje 9:   Tomova regresija

Druga Stevenova regresija

Alcheringa razloži zaroto

Poglavje 10:  Sporočilo Helen Boyd

Alcheringa govori Gerryu in Margaret

Margaret govori o legendi o osmih belih sestrah

Vračilo kamna Alcheringa

Egarina govori o belih sestrah

Poglavje 11:  Valerie, Gerry in Karen se vrnejo v Kariong

Poglavje 12:  Alcheringino sporočilo

Postscriptum

O avtorici


Uvod

Kako naj vam govorim o nezemeljskih dogodkih, ki so se zgodili prek skoraj milijonom let, pa da pri tem ne pomislite, da mi je mesto v najbližji umobolnici?

Mnogi so prihajali k meni in se spominjali starodavnih dogodkov. To so bili popolnoma normalni ljudje, ki živijo običajno življenje.

Jaz sem brez težav sprejemala to, o čemer so mi govorili. Najprej sem sama doživela izkušnjo, ki je bila popolnoma ustrezala informacijam, ki so jih oni podajali. Bralec te knjige jih lahko sprejema ali pa ne.

Mnogi so se spomnili davnih dogodkov in o njih obširno pišejo. Nekateri so se odločili, da o njih nikoli ne spregovorijo. Ostali se na vse to sploh ne ozirajo in vse to pripisujejo bujni domišljiji ali pa tega sploh ne želijo vedeti.

Spomini na prejšnja življenja postanejo zelo resnični, ko jih sproži kakšen poseben dogodek. Lahko so osupljivo podobni dogodkom, odnosom in stališči iz vašega zdajšnjega življenja. Takšni spomini vam lahko zavedno spremenijo življenje. Ravno to se je zgodilo tudi meni.

Zdaj imam nalogo ljudem spregovoriti o daljni preteklosti in jim predati informacije, ki so mi jih zaupali drugi. To nam bo pomagalo v razumevanju kdo in kaj smo v resnici. O tem govori ta knjiga.

Vabim vas, da le berete in opazujete. Prosim vas, da ne obsojate … vsaj dokler je ne preberete do konca. Dovolite si na kratko pogledati v drugačno stvarnost.

Vse se je začelo, ko sem v slovarju iskala besedo alkemija. Z možem sva iskala ime za najin nov dom. Imela sem nekaj idej.

Ko sem obrnila stran, mi ni beseda alkemija pritegnila pozornost. To je bila naslednja beseda – Alcheringa. V slovarju je pisalo, da je to beseda avstralskih Aboridžinov, ki pomeni “sanjski čas”, “Zlata doba” ali “ko so bili ustvarjeni prvi predniki”.  Nama je to bilo všeč in tako je najini hiši ime Alcheringa.

Potem je prišla Helen Boyd. Poklicala jo je prijateljica, kateri me je omenila in rekla, da se hiša, v kateri stanujem, imenuje Alcheringa. Helen me je obiskala in mi prinesla kamen, zavit v paket iz drevesne skorje. Bila je zelo bolna in je želela najti varno mesto, kjer bi lahko pustila kamen.

Dobila ga je od neke afganistanske družine, ki je vedela, da je kamen poseben, a niso vedeli, kaj bi z njim. Davno tega so trgovci iz Afganistana potovali po centralni avstralski puščavi in prodajali blago, ki so ga obesili na svoje kamele. Bile so kot trgovine na štirih nogah. Nihče ni vedel, kako je prišel kamen v last te družine. Helen je rekla, da se kamen imenuje Alcheringa. Njeni aboridžinski prijatelji so ji povedali, da je kamen prav to. Ker se moja hiša imenuje Alcheringa, se je Helen odločila, da me obišče. Sklenila je, da mi lahko zaupa in me vprašala, če bi jaz varovala ta kamen. Pristala sem brez omahovanja in Helen mi je prepustila kamen v varstvo. Spravila sem ga v škatlo za čevlje in jo postavila na polico v svoji delovni sobi.

Čez nekaj tednov me je prebudil zvok izven telesnega glasu, ki me je vprašal: “Ali si pripravljena napisati knjigo?” Panično sem se usedla in ob sebi čutila prisotnost nekoga. “Knjigo, kakšno knjigo, kdo si ti?” sem zavpila.

Moj mož je nekaj zagodrnjal in se v snu obrnil. To sigurno ni on rekel. V središču moje glave je novi glas nadaljeval s pojasnjevanjem, da je “Svetlobno bitje”, ki prihaja iz druge dimenzije, ki je nisem še pripravljena videti. To je mesto enosti, harmonije in ljubezni. Glas je bil umirjen in prijateljski, čeprav je znotraj mene deloval ločeno in stvarno.

Pomislila sem: “Pa kaj je to?”

Glas je odgovoril: “Jaz sem Alcheringa.”

Bilo je, ko bi nenadoma prodrlo jasno razumevanje, da sem pravkar mentalno komunicirala z nekom iz druge strani, ki se imenuje Alcheringa. To niso bile grde sanje ali nekontrolirana domišljija.

Nekaj časa sem o tem razmišljala. Prav tako sem razmišljala o kamnu Alcheringa, ki se je nahajal v škatli za čevlje, o imenu najine hiše in o malem milijonu drugih reči. Nisem mogla verjeti, da bi lahko napisala knjigo in o čemu bi sploh lahko pisala. Nekaj tednov sem hodila okoli in razmišljala o čem bi lahko pisala. Nič mi ni prišlo na pamet. Nobene ustvarjalne lučke ni bilo. Moj majhni pisalni stroj je ostal hladen in brez življenja.

Pogled mi je pritegnila majhna škatla za čevlje. Usedla sem se na tla in iz škatle vzela zavit kamen. Držala sem ga in opazovala. Zdelo se je kot da živi svoje življenje tako, da širi občutek svetlobe in ljubezni. Ko sem tako sedela, so bili začetni trenutki zelo mirni. Skozi moj um ni prešla niti ena misel.

Zgodila se je neka sprememba. Moja zavest se je iz glave preselila v srce in entiteta Alcheringa je ponovno spregovorila. Tokrat je koristil moje glasilke in ustvarjal glas, ki ni bil podoben mojemu.

“Jaz sem Alcheringa, svetlobno bitje. Ti si eden od aspektov svetlobnega bitja. Da bi lahko prišel k tebi in govoril skozi tvoje fizično telo, sem svojo vibracijo vskladil s tvojo. To je samo majhna predstava, da bi lahko ti in ostali okrog tebe bili priče realnosti o bitjih iz drugih dimenzij. V moji realnosti prihajam iz mesta, s katerega ne morem obiskovati ta prostor. Da bi naznanil svoj obstoj, moram delovati skozi nekoga kot si ti.

O veliko stvareh bi ti lahko govoril, a zaenkrat ti bom govoril o energiji. Predlagam ti, da postaviš vprašanja in se ob tem zavedaš, da komuniciraš z energijami iz drugih svetov in dimenzij. Opogumil bi te, da se zliješ z občutkom te energije, ker je to bistvo mojega bitja. Ali razumeš?” “Nisem popolnoma sigurna”, sem zavzdihnila.

“Kmalu boš. Davno tega si se odločila priti v ta čas in na to mesto. Obstaja občutek, ki te je pripeljal sem. To je kot magnetna energija, ki jo poznaš.” To je zato, ker si se povezala s tem svetom v nekem drugem času. To je razlog tvojega prihoda, kar globoko v sebi tudi veš. Vabim te, da občutiš in spoznaš to razumevanje od znotraj.

Če me povabiš, ti bom pomagal, da razumeš in spoznaš, da je dela za tebe. Na začetku ti ne bom povedal dosti, ker bi lahko pobegnila v neko  običajno rutino. Nekaj dela se lahko odloži, dokler se stvari ne postavijo na svoje mesto. Ali razumeš?” Odkimala sem: “Ne, na kaj misliš?”

“Včasih se boš morala priključiti drugim. Tudi njihova pot je malo odložena, da bi se vsi skupaj našli v pravem trenutku. Prosim te, naj te vodi tvoja notranjost. Če se ob tem počutiš dobro, lahko nadaljuješ.

Zapomni si, da je svetloba, v katero vstopaš na Zemlji, le izkušnja. Ne izpusti niti ene takšne priložnosti niti za trenutek, ker je to potovanje pred tabo zelo pomembno.

Tisti, ki so se obvezali sodelovati z nami tu na Zemlji, so zares ljubljeni in z njimi zelo radi sodelujemo. Mi vidimo širši načrt,  ki se širi okoli celotne Zemlje. Drugi, kot si ti, pa pomagajo pri uresničevanju tega načrta. Nihče ne sme preveč hiteti in se postavljala pred ostalimi, ker se tako načrt ne bo uresničil, kot je bilo zamišljeno. Upam, da te bo to, draga moja, pomirilo in verjamem, da čutiš, da si na pravem mestu.”

Znotraj mene se je pojavil lahkoten občutek poleta, da sem si zaželela vedeti več. “Koliko vas sodeluje v tem?” sem vprašala.

“Obstajajo mnogi, kot sem jaz, katerih energije se sedaj širijo nad Zemljo. Delamo z nekaterimi, ki se tega sploh ne zavedajo. To ni pomembno. Namen in svetloba sta pomembna. Ti si ena od tistih, ki nas boš spoznala. Z veliko ljubezni v srcu se bom sedaj poslovil od tebe. Hvala, da si me prisrčno sprejela in naj te Bog blagoslovi.”

Medtem, ko je Alcheringa odhajal iz mene, sem začutila subtilno energijo. Zapuščal me je z radostjo, ki je ne bom nikoli pozabila. Ostal je nov občutek, poleg, ki me je pripravil do tega, da pričnem z delom, za katerega nisem imela niti koncepta.

Ena od prvih reči, ki mi jih je predstavil, je bilo dejstvo, da je kamen Alcheringa na Zemljo prinesla izvenzemeljska kultura, poznana pod imenom “Zvezdno ljudstvo”. Kamen je bil predan starodavnim Aboridžinom današnje Avstralije. Za njih je on svet. Medtem, ko ga nimajo v hrambi, bo on vplival na mnoge druge. Govori o naših duhovnih začetkih, posreduje znanje, ki je kot eter zapisan v njemu.

Kamen mi je bil zelo blizu. V srcu sem vedela, da mi je namenjen z nekim namenom. Prvič sem to spoznala, ko sem končala rokopis.

“Knjiga ljubezni”, ki jo je napisal Medij, je izdala v Hong Kongu. Pisana je v obliki dnevnika, med beleženjem toka zavesti. Veliko tega je s pomočjo kamna Alcheringa prišlo skozi entiteto Alcheringa. Knjiga govori o Zvezdnem ljudstvu in njegovi misiji na Zemlji.

Takrat sem sanjala sen, v katerem je stal ob meni sveti človek Sai Baba, oblečen v belo. Imela sem močan občutek, da moram to knjigo odnesti v Indijo v upanju, da jo bo osebno blagoslovil. Odpotovala sem s skupino in v ašramu je bilo na tisoče ljudi. Vseeno nas je povabil na razgovor in vprašal po knjigi. Držala sem jo v naročju. Pogledal me je z nasmeškom v očeh in rekel: “Knjiga ni dokončana.”

Sledili so dogodki, ki so vse spremenili. Ko so se začeli odvijati, sem spoznala, da sem v prvi knjigi opisala le del zgodbe. Sedaj moram začeti vse od začetka.


Poglavje 1

Valerie gre v Kariong z Gerryjem in Karen

Ob spominu na vse, kar se zgodilo, me prešine nek občutek nadmoči. Aboridžin Gerry Bostock je prihitel s svojim zdelanim kamiončkom po glavni prašni cesti. Poleg njega je sedela moja prijateljica Rachel in se s svojimi belimi prsti čvrsto držala za šoferski pult. Med vožnjo je Gerry občudoval neobičajen rožnati kristal, ki ga je pravkar kupil.

Ko se je Gerry približeval glavni cesti, se je moral zaustaviti. Na cesti so bile velike betonske cevi. Gradbeni delavec, ki jih je postavljal v globok kanal, izkopan preko ceste, je zagledal kamionček skozi oblak rjavega prahu. Edino, kar je lahko storil, je bilo, da se je nasmejal in skomignil z rameni. Potrebno je bilo najti drugo pot do glavne ceste.

Med iskanjem druge ceste, je Gerry vozil mimo srečnega mesta, ki ga midva s soprogom imenujeva dom. Rachel je s prstom pokazala nanj in rekla: “Tu živi moja prijateljica Valerie, njen dom pa se imenuje Alcheringa.”

Gerry je upočasnil vožnjo in se ustavil na križišču. Za trenutek je pozorno gledal proti ozki cesti. Obrnil se je k Rachel: “Potem jo greva obiskat.” Privlačnost imena Alcheringa je bil vzrok novega poznanstva.

Sedela sem v svoji majhni delovni sobi s kamnom Alcheringa in proslavljala. Danes so prvi primerki “Knjige ljubezni”, ki jo je napisal Medij (jaz) prispeli v Avstralijo. Bila sem srečna in zadovoljna.

Skozi okno sem lahko videla stari kamionček, ki se je približeval hiši. V njem sem prepoznala mojo prijateljico Rachel z moškim, Aboridžinom. Ob pogledu na njegov obraz sem občutila silno vznemirjenje, ki ga nisem mogla z ničemer pojasniti.

Kot mnogi Avstralci, tudi jaz nisem nikoli spoznala niti enega pripadnika plemena Koori ali Murri, kakor sebe poimenujejo. Ko sem to izgovorila, sem občutila žalost. Rojena sem in odraščala sem v Avstraliji in nikoli nisem imela priložnosti spoznati ali družiti se s kakšnim pripadnikom plemena Koori. Ravno tako tudi z mnogimi drugimi belimi Avstralci. Težko prevzemajo pobudo.

Med vsemi rasami obstaja velika potreba po komunikaciji in sporazumevanju na družbenem nivoju. Moja priložnost se je ravnokar približevala in odločila sem se jo kar najbolje izkoristiti.

Rachel se je smejala od zadovoljstva, ko mi je predstavljala Gerryja. Gledala sem ga skozi njegova prašna očala in zagledala najtoplejši par rjavih oči, kar sem jih kdajkoli videla. Imel je velik in iskren nasmeh. Okoli sebe je širil občutek ljubezni in prefinjenosti.

V trenutku sem se z njim povezala in začutila toplino njegove energije. Takrat se je zazrl v moje oči tako globoko kot nihče do sedaj.

Skuhala sem kosila in ko smo sedeli za mizo sem intuitivno začutila, da Gerry ve, da mi je kamen Alcheringa zaupan v varstvo. Pogledala sem Rachel, da bi ujela nit misli, če bi ona lahko Gerryju povedala za kamen, vendar mi njen izraz na obrazu ni razkrival ničesar glede tega. Malo smo se pogovarjali, nakaj je Rachel prosila Gerryja, da mi pokaže kristal, ki ga je ravno kupil. Segel je v žep, Rachel pa mi je rekla, da Gerry s kristali zdravi ljudi. Gerry je pokazal rožnati kristal in mi ga izročil. Gledal me je naravnost v oči: “Kaj ni to čaroben kamen?” Skoraj sem ga prikrito napadla: “Ti poznaš kamen Alcheringa?” sem izustila in lovila zrak. Gerry mi je zabrusil: “To so človeška posla.”

Moj um se je vznemiril in iskal odgovor. Gerry je še naprej gledal v moje oči. Njegove so bile še naprej tople in kot da je iskal nekaj znotraj mene. Zdelo se je, kot da je minila večnost, jaz pa nisem mogla odgovoriti. Pogledovala sem po sobi. Končno sem se zbrala in poskušala mirno odgovoriti: “Da, vendar odkar je kamen pri meni v varstvu, ni bil nikoli odvit. Varujem ga z velikim spoštovanjem. Kamen uporabljam, ko delam kot medij in uh … glas, ki prihaja od mene s pomočjo kamna, je moški glas.” Gerry se je odmaknil in nasmejal: “Pa to je dobro.”

Vsi smo se nasmejali in ozračje je bilo ponovno lahkotno in prijetno. Rožnati kamen je spravil nazaj v žep. Nisem mogla, da ne bi vprašala: “Ali želiš videti kamen?” Medtem, ko je zavrnil ponudbo, se je v njegovih očeh pojavil strah.

Imela sem prazno glavo. Nisem bila čisto sigurno, kaj storiti. Hej, s kamnom bi morala biti že na pol poti nazaj v kuhinji. Morala sem nekaj povedati: “Ko že govorimo o kamnih, ali veste, da sem na zadnjem poletnem solsticiju obiskala ogromno misteriozno skalo Uluru? To mesto mi je bilo zelo všeč in strinjam se s Koorima, da je sveto. Odločila sem se ne povzpeti se nanjo iz spoštovanja do  aboridžinskega ljudstva.” Potem sem opisala, kako se je Alcheringa skozi mene predstavil na skali. Gerry je dvignil obrvi. Nagnil se je naprej: “Skozi nekega mojega prijatelja, Kooria, oglaša ne nevidno bitje in govori skozi njega, a sebe naziva Alcheringa.”

V tem kratkem trenutku sem začutila povezanost s Kooriji. Vzpostavila sem zaupanje. Takrat me je Gerry zelo čudno pogledal: “Ali veš za hieroglife v Kariongu, blizu Gosforda?”

“Da, slišala sem za njih. Rekli so mi, da so aboridžinski”, sem odgovorila. “Tam sem bil velikokrat, a hieroglifi niso aboridžinski. Želim te odpeljati tja, da jih vidiš. Ali misliš, da bi me Alcheringa spregovoril z mano, če bi šli tja?” Brez pomisleka sem rekla: “Da.”

Naenkrat sem začutila, da bom inicirana. Alcheringa mi je pred letom dni rekel, da bo skozi mene govoril z enim Aboridžinom. Naslednji teden smo odšli v Kariong.

Dan je bil zelo poseben deseti dan desetega meseca. Pridružila se nam je moja prijateljica Karen. Slišala je, ko sem govorila o poti in je vztrajala, da gre z nami, dokler nisem popustila. Po štiriurni vožnji smo prispeli v poznem popoldnevu. Med hojo po goščavi, je Gerry vsake toliko metal kamenčke, kot da je hotel obvestiti duhove, da prihajamo, da ne bodo presenečeni. Rekel je, da bo hladno, vendar se je meni zdelo vreme prav prijetno.

Podučil nas je, naj pojemo malo evkaliptusovega listja, da bi se stopili z okoljem in postali eno z njim. Potem je zaprosil duhove in elemente za dovoljenje, da lahko vstopimo v to področje.

Ker je tudi Karen želela sodelovati, je s sabo prinesla video kamero, sama pa sem imela svojo 35 mm kamero. Torej sva bili tehnološko dobro opremljena bela dekleta … kaj naj drugega rečem?

Povzeli smo se po veliki skali, ki se je odlomila od planine, da bi ustvarila ozko globoko razpoko z ravnim dnom. Zadnja tretjina je bil nadkrita z veliko ploščato skalo. Medtem, ko smo se plazili skozi ozko odprtino v razpoki, me je presenetil prizor, ki se je odprl pred nami. Skalnati zidovi so bili prekriti z dih jemajočimi  hieroglifi. S Karen sva bili očarani. Bilo jih je na stotine. Razpoka je zgledala kot časovna kapsula, izklesana v skali. Veliko hieroglifov je bilo podobnih egiptovskim. Nisem strokovnjakinja, vendar sem jasno prepoznala izklesanega egipčanskega boga Anubisa. Ostali so bili kot simboli ali slikovita pisma prikaza nekega dogodka.

Približala sem se zidu in se nežno dotaknila nekaterih hieroglifov. Prsti so mi zadrhteli medtem, ko so drseli preko starodavnih podob. Zgledalo je, da nekatere predstavljajo oddaljena čustva, ki jih nisem mogla nikamor umestiti. Ko sem jih začela snemati, se opazila, da so nekatere bile zelo jasne in globoko vrezane. Tedaj sem rekla: “Te se v kamen vrezane z laserjem.” Kako sem lahko to vedela?

Karen je zavzeto snemala s kamero. Sredi globoke razpoke je stal Gerry z zaprtimi očmi, kot da je v globoki meditaciji. Tedaj je Karen zavzdihnila. Obrnila sem se in videla, kako s prstom kaže v risbo noseče žene. Prežel me je občutek ločenosti.

Zgleda, da je Gerry začutil spremembo v nas in nas povedel proti vrhu skale, s katere se je videla globoka razpoka. Usedli smo se obrnjeni eden proti drugemu. Karen je vključila video kamero v trenutku, ko je Alcheringa začel govoriti skozi mene.

“Pozdrav mojim prijateljem. Jaz sem Alcheringa. Dolgo sem čakal na ta sestanek. V veliko zadovoljstvo mi je biti tukaj. Vsakogar od vas poznam že davno skozi mnoga življenja. Vidite, vsi smo povezani s svetom zvezd.

Mnogi bi želeli vedeti več o risbah, vklesanih v to skalo. Vsakdo od vas čuti, da so jih izklesala bitja iz nekega drugega sveta. Seveda, mnogi so. Milijone let so bitja drugih svetov, z drugih zvezd, kot tudi drugih galaksij obiskovala malo Zemljo. Mnogi so vplivali na gensko evolucijo živih bitij na Zemlji, kot so ribe, kopne živali in žuželke. To je živ planet z življenjsko močjo v vsakem njegovem delu. Sedaj se tega zavedate.

O marsičem se je potrebno pogovarjati, a zdaj za to ni časa. Veliko informacij se bo postopoma razkrivalo, kajti mi imamo večji načrt. Vsak del nam bo omogočil večjo sliko, da bi jo prepoznali in razumeli tisti, ki živijo na planetu Zemlja. Potrebno je, da vsi na tem planetu razumejo mati, ki jo imenujete Zemlja, ki vas varuje in hrani vse, kar na njej živi. Potrebno je, da ljubite in spoštujete mati Zemljo in jo negujete. Vem, da vsak od vas razume globino tega in da nam bo pomagal pri širjenju razumevanja. Ali želi  kdo od vas postaviti vprašanje?”

Gerry je spregovoril: “Ali obstaja karkoli, kar bi morali vedeti o tem kraju; ali rabi zaščito?”

“Ta kraj je zaščiten ves čas. Še naprej ga bomo ščitili, vse dokler ne pride čas, da se objavi v javnosti. Ta starodavni kraj skriva ključ do spoznanja večje slike. Te slike se bodo zedinile in razkrile ter omogočile mnogim, da se spomnijo. Zdaj je še prezgodaj, a to se bo kmalu zgodilo.”

Gerry je vprašal: “Ali je kaj, kar želiš, da storimo?”

“Zares, sin moj, ti že slediš našim spodbudam. Dovolil si si pripeljali te ljudi. Ne samo na današnje srečanje na tem mestu. Mi smo želeli, da se to zgodi. Velikokrat boš opazil, da so nevidne roke na delu. Za nič ne rabiš skrbeti. Mi vemo, da želiš biti koristen.

Zavedaj se, sin moj in bodi previden. Reši vsak problem, ki se postavi pred tabo. Veliko jih dela s teboj in ti pomagajo. Tu in tam te bomo spodbudili malo bolj kot si navajen. To počnemo zato, ker vemo, da imaš sposobnost delati.

Kadar kdo od vas zakoraka v življenju, vedite, da smo z vami.  Prihajamo iz sveta svetlobe. K vam prihajamo z ljubeznijo iz božanskega kraja. Prosimo vas, da se ne bojite.

Prihajamo, da bi vam pomagali in pripravljeni smo kadarkoli nas pokličete. Na nek način boste vedno dobili pomoč. Zdaj se resnično ne da več nič reči, le podpreti dobro delovanje. Zdaj vas bom zapustil. Zahvaljujem se vam za prisrčno dobrodošlico. Ni slučajno, da smo danes tukaj vsi skupaj. Kot boste zelo kmalu videli, se bo začelo veliko dogajati. Naj vas vse Bog blagoslovi.”

Alcheringina prisotnost je izginila, okoli sebe pa sem še vedno čutila toplo energijo. Gerry se je vstal in nas prosil, da mu sledimo. Hodili smo navkreber do Kitove skale, od koder se vidijo Brisbenske vode in z druge strani zaliv Broken Bay. To je bila velika ravna skala z jasnimi sledovi kamenčkov, vdelanih v skalo. Med hojo po skali sva s Karen sklonili glavi. Imeli sva občutek, da hodiva izpod nečesa. V istem trenutku sva pogledali navzgor. Seveda ničesar ni bilo, ampak le najina pretirano razigrana domišljija. S Karin sva tu izkušali enake reakcije. Srce mi je začelo hitreje biti.

Gerry je povedal, da je bil tu že velikokrat in skalo uporabljal za zdravljenje. Šel je na mesto izza skale in rekel, da so tu davno tega živele aboridžinske družine in obedovale na mestu, kjer smo se pravkar nahajali. Na eni strani so moški opravljali svoje posle, na drugi pa ženske. Pokazal nam je mesto skale, kjer je bil izklesan prostor v obliki zibelke. Povedal nam je, da so v davnih časih to mesto uporabljale za porodni kanal.

Karel se je odločila, da se uleže na skalnato zibelko. Za trenutek se je zdelo, da je zaspala. Tedaj so se njene oči začele premikati, kot da je v REM stanju sna, v stanju sanjanja. Radovedno sem jo par minut opazovala. Usedla se je vzravnano  široko odprtih oči. “Kaj si začutila?” sem jo vprašala.

Karen me je zmedeno pogledala: “Ekstazo poroda. Istočasno sem se počutila zapuščeno, a vendar sem vedela, da sem bila z drugimi.”

Gerry se je približal Karen in jo previdno pogledal z očmi, ki so naenkrat bile ogromne: “Kaj je bilo z detetom?”

Karen je to vprašanje osuplo. “Jaz, jaz res ne vem”, je negotovo odgovorila.

Ob tem sem ponovno začutila ločevanje od realnosti, podobno kot prej, ko sem se pogovarjala z Alcherigom, vendar drugače.

Gerry se je sprehodil do roba skale, s katere je videl Broken Bay. Ravno se je začelo mračiti. V daljavi so se zableščale luči mesta. Obrnil se je in približala sem se do roba. Pokazal je proti vodi. Imel je sanjav pogled.

“Vidiš tam daleč tisti čoln na sredi vode … Mislim, da je tam potonila ladja. Valerie, samo osredotoči se na to.”

Nekaj me je vznemirilo. Začutila sem, kako sem iz vode iztegnila roki, potem pa ju je nekaj premagalo. Po celem telesu me je prežel občutek globoke žalosti. Zaslišala sem glas groze, joka in cviljenja. Morala sem spustiti žalost, stran in silen občutek izgube, ki me je premagoval. Naenkrat se je popolnoma zdanilo. Zemlja je bila drugačna kot sedaj. Bila je bolj bujna in zelo toplo je bilo. Težko sem dihala. Zrak je bil gost in tekoč, kot da sem dihala pod vodo. Vsak vdih je bil boleč.

Moji iztegnjeni roki sta bili tanki in dolgi. Koža je bila modro-bele barve, skoraj prozorna. Čutila sem, da imam podolgovato glavo.

Izkusila sem silen občutek popolne nezvestobe. Moj mož, otroci in veliko prijateljev je bilo ubitih. Kako se je to moglo zgoditi? Občutek nezvestobe je zamenjal občutek izdaje. Tedaj se je pojavil bes, čustvena izkušnja, ki je kot oseba nisem nikoli izkusila. Iz udarca besa sem se vrnila nazaj v to, za kar sem mislila, da je normalna realnost. Poleg mene sta Karen in Gerry globoko dihala in bila na robu joka. Kot da smo skupinsko doživeli to izkušnjo. Zgleda, da je bila Kitova skala iz nekega drugega časa.

Tedaj se je odstrnila tančica in spomini so se začeli prebujati. Vsi mi smo prišli v miru s Plejad/Lyra, iz enega drugega mesta, ki se je imenovalo Altaah. Padla sem na kolena in vrnila se je bela svetloba dneva, a zadušljiva atmosfera.

Brezupno se je poskušalo od nečesa pobegniti. Prišli smo v miru, v misiji, od Boga poslani, a napadli so nas tisti, ki niso posedovali svetlobo ljubezni. Daleč spodaj na dnu zaliva je ležal razbit leteči krožnik – vesoljska ladja. Tisti, ki so bili na ladji, so bili težko ranjeni in traumatizirani. Njihov strah in bolečina sta odzvanjala v mojem umu, kot da sem bila del njihove zavesti. Pojavili so se delfini kot odgovor na njihove neizgovorjene molitve za pomoč in jih potiskali do obale.

Druga vesoljska ladja, v kateri sem bila jaz, je lebdela nad uničeno ladjo in pomagala tistim, ki so bili v vodi.

Tisti, ki so bili na obali, so bili izpostavljeni sončni svetlobi. Sonce je žgalo, da so vreščali od bolečin in iskali zaščito od sončnega sevanja. Nekateri so utrpeli težke rane in njihovo agonijo sem tudi jaz čutila. Moja čustva so bila razburkana in obrnila sem glavo. Ostali so stali izza mene in gledali prizor z enako grozo. Vsi so bili tujci – niso bili iz Zemlje. Pogledala sem navzdol na svoje roke in telo. O Bog, saj jaz sem ena od njih. V skupini sem poiskala Eleuro. Njenega obraza in imena sem se spomnila, kot da bi jo stoletja poznala. Gledala me je z velikimi črnimi očmi in povezala sem se z njeno izkušnjo. Njen mož Ujeshet je bil prikovan s kovinskim drogom ob kontrolni plošči vesoljske ladje, ki je ležal pod vodo. Dolgo je umiral pod oceanom, za katerega se prej nikoli ni slišalo. Eleura je nosila njegovo nerojeno dete in prenesla zavest majhnega bitja Ujeshetu. Vprašal je: “Kako je otrok?”

Poiskala sem Ujeshetovo zavest in se z njim povezala tako, da sem mu pošiljala ljubezen in podporo. Ko mi je brat mojega moža poslal ljubezen nazaj, sem začutil glasen pok in se ponovno znaša v somraku Kitove skale ter zrla naravnost v oči Gerryja Bostoka.

V trenutno sva se z Gerryjem umsko povezala tako, kot sem to storila z Ujashetom. Da, to je bilo to. Gerry je bil v davnih časih Ujeshet. Obrnila sem se h Karen z občutkom iste povezave. Karen je bila Eleura.

Gledali smo se in spoznali, zakaj smo prišli sem. Vrnili smo se, da bi se spomnili. Bil je čas za to.

Stopili smo eden proti drugemu v čvrst objem ponovne združitve. Stari prijatelji so se ponovno našli, da bi na Zemlji preživeli življenje v tem časovnem razdobju.

V somraku se je ohladilo, jaz pa sem se kopala v topli božanski ljubezni, ki je bila okoli nas in v nas. Počutila sem se večno blagoslovljena, ko smo se združili z rokami in napravili dva trikotnika, enega nad drugim, v stari obliki pozdrava  Davidove zvezde.

Proti zvezdam smo dvignili prepletene roke v znak zahvale. Daleč zgoraj, je nežna svetloba Plejad svetila na nas in nam božala lica ter brisala solze kot nežna mati, ki je končno našla svoje davno izgubljene otroke. V tem posebnem trenutku blaženega objema smo bili ozdravljeni.

Poglavje 2.

Alcheringa govori o misiji vesoljske ladje Rexagena

Regresija Pamele Goddard

Skozi somrak, ki je izginjal, smo stekli do avta. Zdaj smo imeli popolnoma drugačen odnos kot pred kratkim. Vse moje življenje se je spremenilo. Velika vprašanja sem si postavljala v glavi. Kaj se je pravzaprav zgodilo na tej skali? Kdo sem bila, ko sem šla skozi izkušnjo, v kateri sem bila nezemeljsko bitje. Kdo in kaj sem zdaj?

Prvi del vrnitve domov je minil v tišini. Vsak od nas je bil potopljen v lastne misli o tem, kaj se je zgodilo. Karen je bila zmedena in trudila se je ustavljati jok. Gerry je končno prebil led.

“Ko mi je bilo šestnajst let, sem sanjal neobičajno žive sanje. Dolgo sem razmišljal o njih, ker so se mi tedaj zdele tako stvarne. Začutil sem neko energijo, zaradi katere se mi je zdelo, da se je to resnično zgodilo. V sanjah sem bil v veliki vesoljski ladji v orbiti okoli modro-zelenega planeta. Vse na ladji je imelo nek močan sijaj, še posebno uniforme ljudi. Dogajala se je neka nagla aktivnost, barvite luči so bleščale in alarmi zvonili. Vsi so hiteli, obnavljali neke postopke … kot da je bilo neko izredno stanje.

Vse to sem opazoval z očmi članov posadke, pilota in morda navigatorja. Začutil sem potrebo, da zberem svojo družino, preden nastopi kakšen poseben dogodek.

Prizor se je spremenil in nahajal sem se na majhni ladji na begu od matične. Ko sem pogledal skozi okno ladje, sem ozavestil dve reči: planet, proti kateremu smo leteli in matično ladjo, ki smo jo zapustili. Matična ladja je bila gobaste oblike ali kot ogromni leteči krožnik srebrne barve z več sto majhnimi plovili, na katerih smo jo zapuščali. V enem od njih je bila moja žena. Vsi so se premikali v raznih smereh, da bi čim preje pobegnili. Naenkrat se je zableščalo od zaslepljujoče svetlobe in matična ladja je eksplodirala. Moč udarca je bila tako velika,  da me je premagala. Prebudil sem se.

Ta večer na sem na Kitovi skali ponovno podoživel ta sen, ko se je majhna ladja naglo zrušila na planet. Moja ladja je bila onesposobljena v eksploziji. Zavzeto sem jo poskušal spraviti pod kontrolo. Planet je hitel proti nam zelo hitro. Ko smo prešli skozi oblačni sloj, sem zagledal modro in zeleno površino, tako lepo in v popolnem nasprotju s strahom, ki je preplavil moje srce. Videl sem majhen zaliv z modro bistro vodo. Trudil sem se um osredotočiti na nežen pristanek na obalo.

Začutil sem, kako poskuša ladja reagirati, vendar ni mogla dovolj hitro upočasniti. Silno smo udarili v vodno površino. Lahko sem začutil, kako se pregrada izza mene ruši in pribija moje telo na kontrolno ploščo.

Ladja se je začelo polniti z vodo skozi veliko prebito luknjo s strani. Vsem sem dal znak, da izstopijo. Nekaj njih me je poskušalo oddvojiti od kontrolne plošče, vendar jih je voda odrinila. Ladja se je nagibala na stran in se začela potapljati. Začutil sem slan okus vode tujega oceana. Edino o čemer sem lahko razmišljal, je bila moja žena in nerojeno dete.”

Karenin obraz je zgledal lepo, a žalostno, ko ga je pogledala: “Jaz sem bila tvoja žena.” Gerry se je obrnil k njej: “Da in v tem trenutku si mi dajala veliko podporo s tem, ko si mi povedala za otroka, ki je bival v tebi. Dala si mi upanje, da bo naša vrsta v tem tujem, a prečudovitem svetu preživela. Najina ljubezen je bila tako močna. Te štiri dneve, ko sem umiral, si bila vsak trenutek ob meni. Naša telesa so takrat bila drugačna, nabita s silno energijo, vendar naši ljudje niso mogli priti pravočasno do mene, pa sem umrl.” Karenine oči so se napolnile s solzami: “Tri dni po tvoji smrti sem rodila najinega otroka, ki je ležal v zibelki, ki jo je v steno urezal laser. To je bil naš prvi otrok, rojen na Zemlji. Poimenovali smo ga Ptaah s skale. Zelo se je boril, da bi preživel. Vsi smo se trudili rešiti ga. Ubogo dete ni moglo dihati zrak. Vsi smo dušili od gostega vlažnega plina planeta. Ko je dete umrlo, smo vedeli, da se bomo morali boriti, da bi kot narod preživeli na tem prekrasnem a ubijalskem prostoru.”

Morala sem zaustaviti avto, ker nisem več mogla videti ceste. Vsi smo izstopili, da bi vdahnili malo svežega nočnega zraka. Ponovno se je v meni začel oglašati občutek izdaje in jeze. Obrnila sem se k Gerryju in Karen: “Kaj se tukaj dogaja? Kdo smo mi in zakaj nam se to dogaja?” Karmen je s prstom pokazala name: “Kdo si ti?”

Odmaknila sem se: “Jaz sem Egarina, pozivnik. Moj mož je poveljnik vesoljske ladje Rexagena. Prišli smo v miru, v Božanski misiji, da bi prevzeli planet od Plazilcev (Reptili op.prev.). Oni v sebi ne nosijo svetlobe in morajo oditi!” Bila sem zadihana in lovila zrak. Od kje so prihajale te besede? Karen me je vprašujoče pogledala: “Kaj so Plazilci?”

Ponovno se se počutila ločena od realnosti, kot da sem spet bila na Kariongu. Sedela sem na skali in opazovala: “Prekleto, če vem”

Zgledalo je, da Gerry razume, kaj se je zgodilo: “Najbrž smo vsi nekoč bili skupaj v nekem od prejšnjih življenj in nismo bili ljudje, vsaj ne takvi, kot se poznamo. Zdaj smo se spet skupaj vrnili, da bi se spomnili, kar končno tudi počnemo.

Vse, kar lahko storimo je, da se še naprej poskušamo spomniti in videti, kaj se bo zgodilo. Imam občutek, da si ti, Valerie, nek glasnik in da smo mi tu, da ti pomagamo.” Mrko sem ga pogledala: “Zakaj tako misliš?”

“Alcheringa je palica za sporočila ali kamen, ki ga Aboridžini uporabljajo za pošiljanje novice iz enega do drugega planeta. Alcheringa pomeni glasnik, tisti, ki nosi palico ali kamen. Ti imaš kamen Alcheringo. Celo tvoj dom se tako imenuje. Zato sem najprej obiskal tebe.” “Zakaj mene?” sem slabotno vprašala. “Sama si nam rekla, zakaj. Ti si glasnik.” To noč ne bo spanja.

Ura je šest zjutraj. Ležim v postelji in gledam v strop. V umu vedno znova premlevam dogodke preteklega dne in poskušam razumeti, kaj se je zgodilo. Bilo je stvarno, ne neki izmišljeni dogodek, ki sem ga delila še z dvema, ki sta ga potrdila. Vsakič, ko sem o tem razmišljala, se je pojavilo nekaj novega. Spontano sem se začela spominjati majhnih izsekov daljne preteklosti.

Vstala sem iz postelje in si nadela domačo haljo. V majhni delovni sobi sem iz škatle vzela kamen Alcheringo. S prekrižanimi nogami sem se vsedla na tla in poskušala umiriti misli. Nežno sem poklicala ime Alcheringa in opazila znan občutek odvajanja. “Tu Alcheringa. Kako ti lahko pomagam, otrok moj?”

Vprašanje mi je v glavi gorelo vso noč: “Kakšno misijo je imela Rexagen na Zemlji?”

“Misija. O da, misija! Zelo dobro, dragi otrok. Hitro napreduješ. Ravno tako, kot smo upali, da boš. V tistih davnih časih je bil v svetu zvezd to zelo vznemirljiv projekt. Upali smo, da bomo opravili nalogo, ki  so jo pred nas postavile hierarhije. Misija naj bi v ogromni vesoljski ladji odpeljala veliko prostovoljcev na planet Mu, kot smo tedaj imenovali Zemljo. Zamisel je bila tam postaviti bazo, kjer bi vzpostavili novo raso, raso, ki bi prišla z energijo ljubezni, skladnosti in dobro voljo do vseh. Ta nova energija naj bi vplivala na to, kar se je že dogajalo na Mu. Eden od mojih aspektov je bil postavljen za glavnega poveljnika. To je bila velika odgovornost, vendar sem izzive imel rad. Moja žena – in to si v tistem življenju bila ti – in najini štirje otroci ste me spremljali. Zelo ste si želeli pridružiti se mi na tem potovanju.”

Privzdignila sem obrvi: “Jaz sem bila tvoja žena?”

“Da, in jaz sem te tako zelo ljubil in tako je tudi danes. Dovoli, da nadaljujeva. Rexagena je poletela z osme zvezde skupine Plejad s petdesettisočimi bitji. Šli smo tja, kjer še nikoli prej nismo bili. Teh petdesettisoč bitij je bilo iz različnih področjih znotraj te galaksije. Vsi so se med sabo lepo družili in se želeli medsebojno spoznati. Obstajal je močan občutek vznemirjenosti in pričakovanja.

Kotiček Galaksije, proti kateremu smo se premikali, je zavzela rasa, ki v sebi ni imeli istih vzorcev razmišljanja kot mi. V zvezdnih svetovih obstajajo različni vzorci razmišljanja, tako kot obstojajo na vaši Zemlji. Naša misija je imela nalogo spremeniti te vzorce razmišljanja, ne s silo, ampak vplivom energije ljubezni, da bi lahko oni izkusili kristalno svetlobo. Takrat bi se rase razumele in bi vedela za sočutje in kakšen je občutek druženja s tistimi, ki delujejo iz ljubezni, svetlobe in radosti.

Sedaj se moramo vrniti v še zgodnjše obdobje, da bi razumela, kaj se je dogajalo. Pred mnogo milijoni let se je Zemlja začela razvijati kot prostor, ugoden za bivanje hierarhije, iz katere izhajamo. V teh davnih časih je bila površina planeta ravna in brez življenja. Planirali smo, da Zemlja postane rajski vrt. Beseda raj izhaja iz zvoka, ki prebija molekule in atome, ki pomagajo, da se ustvari oblika.

Načrt je zahteval, da tudi površina zemeljske skorje spremeni obliko. Dovoljeno je bilo, da se s kometi in meteorji strelja površino, da bi se ustvarile izbokline in vbokline. Zgodilo se je, da je na planetu prišlo do reakcije med plini in vodo. V vodo so se lahko uvedle oblike življenja, ki so se morale razvijati.

Hierarhije so poslala to, kar ustvarja življenje in pomaga njegovemu razmnoževanju. Veliko organizmov je bilo posejanih v najzgodnejši stopnji razvoja Zemlje. Poslali so trose in druge oblike življenja, ki so na planetu lahko rasle in se razvijale. Spremembe, ki so se odvijale na Zemlji, so povzročile elemente in tvorbe, da se ustvarijo razne oblike življenja. Hierarhija je ustvarila zaščito okrog planeta, da bi ga stabilizirala in omogočila čim hitrejši razvoj. Enostavne oblike življenje kot so gobe, mehkužci in druge so začeli rasti in se razmnoževati. Sodelovali so mnogi iz hierarhije in angelskega carstva. Prav tedaj so mnoge kulture širom vesolja pokazale zanimanje, še posebej nezemeljska bitja, ki so že obstajala v tem delu galaksije. Oni so začeli odhajati in se vračati z Zemlje in pokazali veliko zanimanje za to področje.

Ta bitja so na Zemljo prišla mnogo milijonov let pred potovanjem Rexagene. Njih je ustvarila druga hierarhija, ki je delovala iz sebičnih pobud in želje po moči. Energije teh bitij je bila svetlobna, a niso posedovali energije ljubezni in sočutja.

Bili so Reptili in kot že ime govori, so bili plazilci. Še enkrat ponavljam, da so razumeli svetlobo in so imeli inteligenco, a ljubezni niso razumeli. To v samem začetku ni bilo v njih ustvarjeno.

V tem delu galaksije so bile ustvarjene tudi druge rase, kot so Dinoidi, ki so tudi prišli na Zemljo. Zaradi pomanjkanja elementa ljubezni je med njimi prišlo do hudih prepirov. Posledica tega je bilo tekmovanje in celo vojne. Pred mnogo milijoni let to ni bilo neobičajno. Dogajalo se je na mnogih področjih vesolja. Moraš razumeti, da so te rase ustvarili tisti, ki so se obrnili stran od svetlobe Edinega.

Tisti iz angleskega kraljestva, ki so ustvarjali Rajski vrt, so prihajali z Elohima. Nekateri so prišli zaradi dogajanj na Zemlji in bili zaskrbljeni zaradi predolgega obiska Reptilov in Dinoidne rase, ki so začele zahtevati plane zase. Tudi Reptili in Dinoidi so začeli ustvarjati mnoge oblike življenja na Zemlji. Ustvarjali so z genskim inženiringom, pri čemer so bili zelo vešči in so pri tem uživali. Reptili in Dinoidi so bili sicer različni rasi, a v njihovi naravi je bilo podobnosti, ki so jim omogočale, da skupaj živijo na Zemlji, vendar nesigurno. Obe rasi sta imeli velike sposobnosti v genskem inženiringu. Ustvarili sta številne različne vrste življenjskih oblik. Poglej v kakšno žabo in videla boš, kakšen obraz so imeli Dinoidi. Rasi sta začeli sodelovati in ustvarjati številne vrste oblik življenja.

To je postalo pravo tekmovanje, kdo bo boljši, saj so v tem uživali. Ustvarili so dinozavre. Nastali so v tekmovanju Dinoidov in Reptilov, čeprav nosijo ime po Dinoidih. Skozi kreativno tekmovanje med obema rasama, so dinozavri postajali vse večji in vse bolj okrutni. Tako so postajali vedno bolj nevarni. Živali so se parile med seboj in njihovo število je dramatično poraslo. Zelo hitro so pojeli vso listje in je zato bila Zemlja na mnogih mestih popolno opustošena. Odpadne snovi teh bitij in njihova mrtva telesa so prekrila okoliš.

Potrebno je bilo najti način, da bi se Zemljo vrnilo v prvotno stanje. Zato so Reptili in Dinoidi ustvarili viruse, bakterije in parazitske oblike, ki so pomagali v procesu razgradnje.

Minilo je veliko milijonov let teh aktivnostih na Zemlji. Prihajali so tudi drugi obiskovalci iz različnih zvezdnih svetov. Niso ostajali dolgo, zaradi nevarnosti, ki se je širila vsepovsod. Zemlja je postala preplavljena z Reptilnimi in Dinoidnimi kreaturami.

To ni bilo v načrtu Elohimov in so nekateri poskušali vse povrniti, kar je bilo težje, ko so si mislili. Zato so se Elohimi odločili opazovati dogajanja na Zemlji. Nanjo so poslali bitja, ki so menjavala obliko in vstopala v vode, da bi postala to, kar danes imenujete kit. V tej obliki so bili kiti prvi in edini sesalci na Zemlji. V bistvu so oni zelo dolgo bili prvi in edini sesalci.

Kiti so imeli sposobnost vzdrževati svetlobo in načrt znotraj svoje zavesti. Elohimu so pomagali, da nadaljuje s svojih delom in vplivom na planetu Zemlja, Reptili in Dinoidi pa so še naprej marljivo nadaljevali s svojimi načrti.

Kit, ki je deloval v vodi, ni prihajal v spor s tistim, kar se je dogajalo z Reptili in Dinoidi na kopnem. Vsi so živeli v razumnem skladu. Reptili in Dinoidi se niso zavedali, da so Elohimi dovolili to dogajanje. Obstajal je nenapisan sporazum, ki je dovoljeval istočasni razvoj dveh smeri na Zemlji.

Obstajal je večji načrt, po katerem naj bi ta planet služil kot baza do prihod bitij ljubezni in svetlobe, ki bi vplivali na ta del galaksije, v katerem je bilo toliko mraka. Dogodki so bili načrtovani tako, da vse te spremembe omogočijo prihod Rexagene v veliki misiji.«

»Kdaj je Rexagen prispela na Zemlji?« sem vprašala.

»To je bilo pred več kot 900.000 let.«

»900.000 let je zelo dolgo obdobje«, sem pripomnila. »Ne v svetu zvezd. Nekdo vas bo obiskal. Želi, da storite par stvari.«

»Ampak nobenega ne pričakujem«, sem rekla in zazvonil je telefon. Oglasila sem se in zaslišala ženski glas.

»Valerie, moje ime je Pamela Goddard. Obiskala sem vas pred letom dni. Morda se me ne spomnite, ampak začutila sem močno potrebo, da se vam javim, čeprav ne vem čemu.«

»Hm, ja, spomnim se vas«, sem odgovorila kot iz groma. Izvlekla sem svoj adresar in našla njeno ime. Poleg njega sem napisala vid, kar je pomenilo, da je Pamela jasnovidna. Avtomatsko sem izrekla: »Dobro, morda bi se morali najti in se pogovoriti.«

»Oh, res dobro«, je odgovorila. »Ali lahko pridem do vas ob dveh. Vam to odgovarja?«

»Ja, seveda, zakaj ne. Se vidiva pri meni ob dveh.« Spustila sem slušalko: »Alcheringa, ali je Pamela Goddard tista, ki si mi jo naznanil?«

»Da, to je ona.«

Pamelin avto je prihajal po poti od ulice do hiše točno ob dveh. Oko se mi je zaustavila na zidni uri v kuhinji in opazila sem, kako točna je. Ko je urni kazalec šel čez številko 12, je zazvonil telefon. Klicala me je prijateljica Rachel. Pomagala sem ji iz krize. Bila je v neki psihični preizkušnji ali pa z njo nekaj res ni bilo v redu.

Zazvonil je zvonec na vratih. Takoj se prepoznala Pamelo in ji ponudila, da se usede na zofo, dokler ne končam telefonski pogovor.

Vrnila sem se k telefonu in slišala Rachel, kako je še kar naprej govorila in sploh ni opazila, da sem se odmaknila. Bila je zmedena in nesigurna vase. Začutila je, da bi lahko midve bili karmično povezani. Želela je, da se srečava in »oddelava« to. Zajecljala sem, da imam gostjo, ki je ravno prišla in ji obljubila, da jo kasneje pokličem. Za trenutek me je zabolela glava in začutila sem, da sem nekako v depresiji. Opravičila sem se za svoje slabo počutje in Pameli ponudila topel limonin čaj. Napravili smo manjši obred in Pamela me je poskušala pomiriti.

»Popolnoma razumem, kako se počutiš. Imam znanko, ki ji poskušam pomagati in ona mi tudi to dela. Napraviti mora neke »posebne« stvari, istočasno pa se počuti nesigurno in potrebuje stalno podporo in zagotavljanje, da je na pravi poti. Povrhu vsega, pa je Rachel … »

»Rachel?« sem jo prekinila.

»Da, točno«, je odgovorila Pamela »Rachel je … » Stisnila sem oči: »Rachel O’Meara?«

Izginil je najmanjši delček Pameline umirjenost in počasi je izdahnila. V čarobni sekundi sva se tiho pogledali in prasnili v smeh. Pamela je vzravnala ramena in srknila čaj: »Dobro, Valerie, tu sem. Kaj želiš od mene?« Še sva se malo smejali med gledanjem slik iz Karionga, ki so gledale ven iz moje torbice. Tiste slike, zaradi katerih sem tistega jutra hitela v foto trgovino, da bi dala razviti film. »Dobro, pa da vidimo«, sem rekla.

Odšla sem do knjižne police, vzela kamen Alcheringo in počasi odšla do Pamele: »Bi te motilo, če ga dam v tvoje naročje?« Spustila sem ga v njeno naročje, še preden je odgovorila.«

Dvomeče je pogledala: »Ne, mislim, da ne. Kaj je to?« Iz torbe sem vzela slike: »To je kamen.«

Pamela ga je pogledala od blizu: »Oh, v kaj je zavit?«

Naslonila sem se in iz ovoja vzela slike: »To je skorja drevesa.«

Pamela se je dotaknila skorje, da bi proučila strukturo: »Tako je, tako … » »Aboridžinska«, dodala sem: »Bi lahko, prosim, pogledala te slike?«

Vzela je slike. Telefon je ponovno zazvonil. Bila je Karen in bila je nesrečna.

»To je strašno. Gledala sem video in vse je prekinjalo. Ne morem razvozljati niti enega hieroglifa. Moramo se vrniti v Kariong.«

Pamela je površno pogledala slike: »Hmmm, te izklesane risbe spominjajo na egiptovske.« »Kako to misliš, da je prekinjalo?« sem vprašala. Pamela je nadaljevala: »To tukaj je anubis in mislim, da je on bog podzemlja.«

Karmen se je še naprej pritoževala: »Posnetek skače naprej in nazaj med hieroglifskimi znaki. Malo se umiri, potem pa spet začne skakati. Nič se ne da videti.«

»Kaj nisi ti snemala, Karen?«

»Od nekdaj sem si želela iti v Egipt«, je rekla Pamela.

»Seveda, Valerie, vem, da sem jaz to snemala. Ti se nisi niti dotaknila moje kamere. Nima veze, posnetki niso dobri in zato se moramo vrniti.« »Kdaj ste bili tam?« je vprašala Pamela.

Odmaknila sem slušalko od ušesa in pogledala Pamelo: »To je bilo posneto včeraj v Kariongu«.

»Kariong?«

»Da, blizu Gosforda, ki je od tu oddaljen okoli štiri ure.« Vrnila sem se k telefonu: »Ali lahko pogledaš moje slike, Karen. Vse so lepe in jasne?«

Vstopil je moj mož in se predstavil Pameli.

Zgledalo je, da se je Karen malo pomirila: »O, dobro. Pri priči se odpravim k tebi, da jih vidim.« »Karen, ampak zdaj se ne moreva videti, ker sem na sestanku. Kako bi bilo, če bi se videli jutri?« »Jutri? V tem primeru bi morala takoj oditi do Karionga.« »Ali se res želiš vrniti v Kariong?«

»Da.«

Moj mož se je začudeno obrnil proti meni: »Ali se res vračaš v Kariong?« Pamela se je nasmehnila: »Ali grem lahko tudi jaz z vami?«

Na trenutek je bila situacija nejasna. John se nikoli prej ni zanimal za Kariong: »Dobro, če tako želi.« Skomignil je z rameni in odšel ven.

Karen je bila navdušena: »Fantastično! Tam bom ob petih zjutraj. Moramo zgoraj kreniti. Adijo.« »Kaj?« sem odgovorila. Karen je že spustila slušalko. Vse se je zgodilo tako hitro. Pamela je radovedno gledala slike: »Meni to res zgleda resnično«. Sedla sem poleg nje: »Saj tudi so resnične, Pamela. Pozorno jih poglej. Ali prepoznaš karkoli na njih oz. jih na nek način čutiš?«

Pamela je začela še bolj pozorno pregledovati slike. Na začetku ni pokazala nobene reakcije. Počasi in mirno jih je opazovala. Na eni se je naglo zaustavila, si jo približala in se zagledala v izklesan znak. Izraz na obrazu se ji je začel spreminjati, miren izraz je izginil, po licu pa ji stekla solza in padla na sliko. Zaprla je oči in na obrazu se ji je pojavil izraz groze. »O ne, ne želi se spominjati tega. Preveč je bilo trpljenja.«

Odgovorila sem: »V redu je.« Vzela sem slike, obrisala solzo in od blizu pogledala to, kar je ona opazovala: »Pamela, kaj si videla, ko si zaprla oči?«

»Ladjo, videla sem ladjo, ravno takšno, kot jo videvam v sanjah. Vedno je to ista ladja, tista, ki me je pripeljala sem. Bila je tako ogromna. Kako so jo lahko uničili?« Začela je  jokati. Slika je spodbudila Pamelin spomin.

»Pamela, tudi jaz imam te spomine. Poznam tudi druge, ki se ravno tako spomnijo istih reči.« Z rokami si je obrisala oči: »Kaj se mi dogaja?«

»Nisem povsem sigurna. Ti si prva oseba, kateri sem pokazala te slike. Jaz sem se spomnila vesoljske ladje, ko sem še z dvema osebama bila v Kariongu. Vse kar vemo je, da so te izklesane risbe v skali neka sporočila, ki budijo spomine.«

Pamela mi je dovolila, da jo nežno povedem nazaj v njene spomine tako, da je šla skozi paniko in obup do umirjenosti in lucidnosti. Osvobodila je potisnjena čustva z vesoljske ladje iz sanj.

»Prikovana sem za ta planet. Nič nimamo in komaj dihamo ta zrak. Sem sem prišla samo zato, ker je to hotela moja družina. Sedaj so vsi mrtvi. Kaj sploh delam na tem strašnem mestu? Pomagati moram poškodovanim. Ni časa za žalovanje za možem in otroki. Nešteto stvari moram postoriti, a vsi bomo znoreli. Kako se je to moralo zgoditi? Uničeni smo, ni hrani, razen naših obrokov v nujnih primerih. Ne vemo, kaj lahko jemo na tem planetu. Tudi voda je nevarna. Polna je majhnih bitij, ki jih nikoli prej nismo videli. Izčrpana sem, ker delam noč in dan. Vsi me sprašujejo, ker posedujem znanje zdravljenja. Zdaj je večer in nahajam se ob vodi. Lahko gremo na prosto le, ko sonce zaide. Sprehajam se sama in počutim se neurejeno. Ves čas je treba delati, zdraviti telesa in jih ponovno sestavljati.« Prosila sem jo, da opiše sebe.

»Sem dokaj visoka in rekla bi, da sem vitka. Mislim, da nimam las. Imam velike oči. Moja koža je zelo gladka, bleda in prozornost, belkasto-sivo-modre barve.« »In tvoja glava?« sem vprašala.

»Čutim, da je podolgovata in zadaj sploščena. Oh, še vedno nosim laboratorijsko kapo. Ah, imam nekaj las, ki so speti pod kapo. Hm, čutim, da je kapa kot koža.«

»Kaj delaš v laboratoriju?« sem vprašala.

Tam so epruvete in steklenice, nič luksuzno,  ker nam veliko manjka. Na začetku smo imeli nekaj kot je pribor za prvo pomoč. Zdaj imamo nekakšen laboratorij. Mi vsklajujemo gene za križanje.«

»Križanje? Kaj križate?«

»Križamo s pokončnimi opicami s tega planeta. Vse se mora hitro opraviti, ker bi se lahko drugače nova rasa izgubila. To smo tudi prišli sem napraviti, torej moramo to storiti. V tej atmosferi se stvari ne morejo obdržati, saj nimamo hladilnikov, ki bi delovali. Vse to je za nas tako novo.« »Čakaj, z opičjimi bitji? Kako izvajaš križanje?«

»Sem ena od prostovoljk, ki jo bodo umetno oplodili, kot tudi mnoge druge ženske, ki so se prostovoljno javile. Ustvarili bomo novo rase, ki bo lahko preživela v teh pogojih.«

»Zakaj pa delate s temi opicami. Ali je to bil prvobitni plan?« »Ne, vendar takšni, kot smo, tukaj ne moremo obstati. Naši novorojenčki umirajo. Zelo je težko, saj mora biti vse zelo precizno. Še vedno imam težave z dihanjem.«

Veliko sem se naučila od enega Reptila, ki se nam je pridružil. Zelo je koristen in pošten ter tako drugačen na svoj način. Zelo ga imam rada i všeč mi je njegov humor. Pokazal nam je, kako naj uporabljamo rastline za hrano in zdravljenje.

»Kaj se je zgodilo s križanjem z opicami?« »Nekatere ženske so rodile, ena za drugo. To se je nadaljevalo nekaj časa. Ženske so rojevalo z lahkoto in brez bolečin. Zelo skrbimo za svoje otroke. Kasneje so se začeli medsebojno razmnoževati.«

Moram priznati, da sem bila šokirana. Tu so bili preživeli iz vesoljske ladje, ki so rojevali na Zemlji in se bavili z genskim inženiringom s pomočjo pribora za prvo pomoč: »Ali je bilo razmnoževanje s temi opicami uspešno?«

»Nekateri niso bili uspešni, nekateri pa so bili. Še veliko genskega inženiringa je potrebno, da bi se ljudje vskladili.«

Vzdihnila sem: »Kako to misliš, da nekateri niso bili uspešni?«

»Vse to je bilo v dobri nameri. Ideja je bila, da se na Zemljo prinese ljubezen, svetlobo in mir, da ljudje ne bi sodili eden drugega, da se ne bi vojskovali in se ne spuščali v sovražnost. Zdaj sem stara. Vsa ta raziskovanja in znanje se nahajajo v meni. Veliko poučujem nove. Poučujem jih o svojem delu z rastlinami. Zdi se, da poznam stvari, vredne občudovanja. Prvi del mojega življenja je minil varno. Imela sem dobro družino. Potem sem nasedla tu in izgubila vse. Nikoli več nisem videla svojega domačega sveta. Zdaj lahko občutim to izgubo in to je grozno. Vse to sem globoko potisnila vase.

To je vplivalo na vsa moja naslednja življenja. To tudi pojasnjuje, zakaj sem vedno osamljena. Veliko tega sem dala skozi. Namesto da se soočim s svojo bolečino, sem raje živela kot nuna ali sama. Vse to zaradi strahu, da ne bi ponovno ozavestila svojih čustev. Ko sem odšla, sem to ponovila tudi v tem življenju.«

Pamela je odprla oči in solze so ji zopet pritekle: »Kaj ni to zanimivo?« Naslonila je glavo na mojo ramo in zajokala.

Poglavje 3:

Valerie odide z Johnom in Karen v Kariong

Regresija Johna Barrowa

Dež je lil po strehi našega avta. Kariong bi zdaj lahko bil milione kilometrov oddaljen, pa vendar je bil zunaj. Skozi okno smo gledali v sivo nebo, izgubljeni v svojih mislih. Pamele ni bilo z nami, čeprav mi je zelo bilo do tega, da bi šla z nami. Po končanem čustvenem opuščanju, jo je mir popolnoma prežel. Na koncu me je nasmejano gledala. »Tedaj smo bili tako drugačni, bilo je toliko ljubezni. Živeli smo od nje. Vleklii smo svoja bremena in vzgajali nove otroke. Tudi ko se je izkazalo, da njihove sposobnosti in um niso takšni kot naši, smo z učenjem nadaljevali. To smo počeli zato, ker so se rodili z duhovnim razumevanjem in znotraj sebe nosili svetlobo ljubezni. Delali smo to, zaradi česar smo prišli. Ali ne vidiš? Uspeli smo prinesti svetlobo na to mesto. V tistih časih je bilo to edino pomembno.«

Stisnila se je bliže meni: »Srečevala boš vedno več ljudi. Moraš to. In oni bodo začutili sen. Kakor jaz, bodo tudi oni imeli potrebno pogovarjati se s teboj. Kako tudi ne bi? Nadaljevati moraš to, kar počneš. Moraš jih pritegniti. Vsi so se vrnili in sedaj so tu. Moraš jih zbrati, da bi drugim pomagali v spremembah, ki prihajajo na Zemljo.« Kakšne veze imam jaz s spremembami na Zemlji?«

Morala sem biti zelo previdna, da to, kar dajem, ne bo razumljeno kot domišljija ali to, kar bi želela, da bo. Moram najti način, da bom korektna do sebe, da zadržim to, kar dobim, da ne poskušam razumeti vsega, dokler mi ne bo dano več. Šele tedaj lahko pride do popolnega razumevanja.

Zopet v avtu; pogledala sem Johna. Ni bil srečen in zagledal se je vame, da bi razumel bistvo. Po odhodu Pamele, sem ga vprašala, zakaj je iznenada hotel oditi do Karionga. Kot iz topa je odgovoril: »Kariong … le kaj te je navedlo do tega, da pomisliš da želim oditi do Karionga?« »Pa rekel si … »

»Vprašal sem ali se boš vrnila v Kariong, ker nisem mogel verjeti, da boš že neslednji dan vozila tako daleč.«

Torej sem ga le nagovorila, čeprav ni bil navdušen. Z izrazom dolgočasja je gledal v sivo nebo.

»Hvala, za zdaj bi bilo dovolj dežja.«

Spustila sem okensko šipo in ljubeče ponovila njegovo prošnjo. Po dveh minutah je izza oblakov posijalo sonce in dež je ponehal. Tega ne bo nikoli mogel dojeti. Stopili smo iz avta in pogledali naokoli. Dan je bil čudovit, zrak svež in čist. Vsenaokoli je bilo polno cvetja, kot da bi nam želelo izraziti dobrodošlico in dežne kaplje na cvetju so se bleščale v sončnem sijaju. Na nebu nad nami so tri mavrice širile svoje prečudovite barve. Pod njimi sta se pojavila dva orla. To so bili zelo dobri znaki. Krenili smo navkreber.

Karen je ponavljala to, kar nam je pokazal Gerry in nabrala nekaj mladih lističev evkaliptusa. Grickala jih je, da bi se povezala z energijo okolja. Nekaj jih je ponudila Johnu in meni.

John je zamrmral: »Ne, hvala … ampak, če najdeš toplo pečeno ribo s krompirčki, mi sporoči.« Zanemarila sem njegov poskus plitvega humorja in na glas prosila za dovoljenje, da vstopimo v področje. Šele tedaj sem nekaj listov dala v usta. Povzpeli smo se na hrib do hieroglifov. Videvši jih že drugič so postali bolj smiselni. Hieroglif nosečnice je bil povezan s Karen in jo je ponovno pritegnil. Ostali izklesani znaki so prikazovali ljudi, ki so okoli kot da so mrtvi ali ranjeni. Eden od znakov bi lahko prikazoval vesoljsko ladjo z veliko manjšimi ladjami, ki so bile izvržene iz nje. Eden je bil pod valovito črto obrnjen na glavo. Je to bil ta, ki se je potopil? Tu je bila tudi risba nekega zvona. Je bil to tisti zvon, ki je tako vztrajno zvonil, ko smo zapuščali ladjo?

John jih je pozorno ogledoval. Opazil je, da zgledajo jasno in novo, medtem ko so nekateri zgledali zelo staro.

Odgovorila sem: »Ne postavljam si vprašanj okoli tega, da nekateri zgledajo novo, temveč, da nekateri zgledajo zelo staro. Verjamem, da so nekateri zelo stari in da jih je izpisala neka davno izumrla vrsta.«

John je skomignil z rameni: »Torej, jaz o tem nič ne vem. Čeprav mi zgleda nekako znano, kot da sem to mesto že sanjal. To bi moral preveriti.«

Čez nekaj trenutkov je začel raziskovati okoli, kot da je na obhodu v iskanju vsiljivcev. Zakaj sem vseeno imela občutek, da moram braniti hieroglife? Karen je prekrižanih nog sedela na skali in se zagledala v obline risbe noseče ženske. Poleg nje je video kamera na trdnem tronožcu snemala druge kadre od blizu. Karen je zares lahko počela stvari tako, kot je treba, kadar je to hotela.

John je nenadoma zavpil in stekel po pobočju navzdol. Sprehodila sem se do robe stene in videla, kako teče proti skupini dolgolasih najstnikov, ki so dirkali z avtomobili gor in dol po prašnih poteh ter puščali sledi. Dve dekleti sta se naslonili na naš avto in opazovali.

John se je prepiral z njima in začel mahati z rokami. Bil je predaleč, da bi ga lahko slišala. Tedaj je iz žepa izvlekel mobitel in začel vtipkavati številko. Lahko sem se slišala, kako govorim med opazovanje: »O ne«. Potem so otroci šli v svoje avtomobile in se odpeljali. Po kratkem sproščanju, sem se vrnila k hieroglifom. Karene se je umaknila do Kitove skale in opazovala porodno zibelko, izklesano v skalo. Ponovo se je ulegla v izklesano vdolbino.

John se je vrnil do hieroglifov, zadihan in šepajoče. Usedel se je poleg mene. »Je vse v redu?« sem vprašala.

»Vse je v redu,« je odgovoril in lovil zrak. Potem je nekaj časa gledal hieroglife, ki so bili okoli nas.

»Veš, tu sem bil dvakrat.«

»Ne spomnim se, da si bil tu dvakrat.«

»Sem, enkrat prej sem bil tu s tabo.«

Za trenutek sem pomislila, da ima prav, a v drugem trenutku sem vedela, da je tu prvič z mano. Obrnila sem se proti njemu: »Povej mi kaj o prvem obisku.« John je vzdignil roko in pokazal na enega od hieroglifov na zidu: »Tam, tisti tam.« Šla sem do zida in s prstom pokazala na eno podobo, ki je zgledala egiptovsko, z živalsko glavo: »Ta tukaj?«

»Da,« je odgovoril »ta, ki nosi vesoljsko čelado.«

Nasmejala sem se, ko sem dojela, da se John šali z mano, kar včasih počne. Gledala sem v podobo in mislila, da bi lahko tanka črta okoli njegove glave bila vesoljska čelada. Nadaljevala sem: »Zakaj nosi čelado?«

John je opazil mojo odločnost: »Tukajšnji zrak jim ni ustrezal, zato so jih nosili.« To je nekdo iz Mačjega ljudstva, nekdo, ki je prišel z mano.« Glasno sem se nasmejala in vprašala: »Kdo?«

»Mačje ljudstvo. Vodil sem misijo, zato bi to moral vedeti. Sem smo prišli, da bi pokorili Reptile.«

Nehala sem se smejati. John je izrekel besedo Reptili, a jaz mu še nisem govorila o njih. Ni se šalil. To ni bila tiste vrste razgovora, ki sem ga običajno imela z Johnom.

Dovolite mi, da tu nekaj dodam. Eden od mnogih razlogov, da ljubim Johna je ta, da podpira moje delo. Ne zaradi podrobnosti, ampak v filozofskem pomenu, ki ga neizmerno cenim. Pa vendar je John pristaš New Age-a kot stroj z notranjim izgorevanjem. Nekdanji vojaški častnik s kravato in obleko, podjetni poslovni tip John, ki je pokončen. Zdaj lahko vidite, da sem se nahajala v malo neprijetnem položaju.

Sedela sem ob njem in pomislila: »Dobro, Valerie, to si storila včeraj s Pamelo in je vžgalo. Poskušaj spodbuditi Johna. Vedno lahko kasneje vse zanika.«

»Govori mi o Mačjem ljudstvu.«

John se je namrščil in se naslonil na skalo z dramatično kretnjo: »V glavnem v večini primerov oni mislijo, da imajo prav.«

Tiho in zadovoljno sem se nasmejala: »Torej to bi bila levja linija, hm. Kaj nisi rekel, da si bil na neki misiji?«

John se je vznemiril: »Mi nekam gremo in počutim se, kot v temnici. Ne vem, od kje smo prišli, niti kam gremo.«

»To je v redu,« sem ga opogumila »sprosti se in si dovoli, da vstopiš globlje v spomine. Ali veš, zakaj si tako agresiven? Ali so tudi drugi agresivni?«

»Oni so kot levi, imajo močno levjo energijo. Ti dvonožni polljudje polživali prihajajo z nekega drugega planeta. Vedno sem mislil, da mačke in psi prihajajo iz neke druge dimenzije.«

»Obstojajo tudi dvonožna bitja, podobna psom?« sem vprašala.

»Da, vendar so manj značajna bitja. Dovolj je, da opazuješ mačjo družino in prepoznaš njihovo nadmoč nad vsemi; vsaj one tako mislijo. Tudi domače mačke mislijo, da one upravljajo in iz njihovega posplošenega vidika, so psi ponižni.«

Pojma nisem imela, kam to vodi. Nič se ni ujemalo, razen besede Reptili. Prosila sem ga, da nadaljuje od trenutka prihoda.

»Seveda. Pred mano je kontrola vesoljske ladje. To so kristali piramidalne oblike, obkroženi s svetlobo. Oni upravljajo ladjo, vendar nimam pojma, kako.

Ko pogledam skozi okno, vidim globok mračen prostor, izpolnjen z zvezdami. Jasno je, da so okoli mene razporejene napadalne sile. Zavedam se reptilov. To so visoko inteligentna bitja z visoko razvito tehnologijo. Oni dušijo in zavirajo druga bitja. Zato smo mi tu, da jih onemogočimo.«

Zdaj smo prišli na sled: »Koga dušijo Reptili?«

»Reptili so tu na Zemlji ustvarili zelo slabo okolje. Naša misija je, da se maščujemo in jih iztrebimo, če bo to potrebno. Te druge, ki jih oni tlačijo, ne poznam dobro; to so druga bitja, ki so prišla iz … »

John je za trenutek zastal, nato pa me je ostro pogledal.

»Če bomo morali, bomo uporabili svojo tehnologijo, da bi uničili te reptile, ker povzročajo preveč problemov. Veš, oni se ne nahajajo le na enem planetu. Obstojajo druga področja, na katerih so ustvarili svoje dinozavre. Vse jih je potrebno pokoriti.«

Imamo moč, da lahko usmerjamo meteorite. To je naše topništvo, naši bombarderji. Namesto pehote porabljamo laserske žarke. Ti žarki lahko Reptile ali katerokoli drugo bitje spremenijo v kamen, da v trenutku postane fosil.«

Poveljniške ladje tega mirovnega korpusa so zelo majhne. Sedanja delovna sila, meteoriti in asteoridi pa so veliki. Smo visoko razvita sila. Prihajamo, da bi vzpostavili red, a če bo potrebno napasti, smo ubijalski. Uničimo lahko materijo. Posedujemo tehnologijo, s katero lahko to storimo. Zrušimo lahko meteorit in ga usmerimo. Nekateri so tako veliki, da bi lahko uničili planet. Ne ustvarjamo le plimskih valov.«

Njegov pogled in ton sta postala še resnejša: »Nimamo moči, kot jo imajo Reptili, a lahko jih premagamo, kot tudi vsa bitja, ki so se obrnila k zlu. Božanska bitja so na splošno čista kot otroci. Skozi razvoj postanejo sprevržena.

Z druge strani smo mi rešeni vsakega zla. Če v galaksiji obstoja problem, mi pridemo in ga rešimo. Kozmični policaji – to smo mi – mi smo upravniki Vesolja. V bistvu, mi smo kralji Vesolja.«

»Komu ste odgovorni?« sem vprašala.

»Prav nobenemu. Mi smo končni gospodarji Vesolja. Imamo strahovito moč in popolni občutek, kaj je prav in kaj ne. Morda smo mi Bog.« »Verjamete v višje bitje?« sem vprašala.

»Obstaja višje bitje, verjetno Bog, ki je nad vsem, ampak ga ne morem definirati. Točno vem, zakaj smo tu, mi smo vesoljski policaji.«

Narod dinozavrov ima sposobnost maščevanja. To, kar lahko vidim v svojem srcu, je velika ladja, ki jo je uničil sovražnik. Na Zemlji govorite o nuklearnih bombah in projektilih, ki so v primerjavi s tem, kar se je tu zgodilo kot puhalice za izpihovanje zrn graha. Ta vesoljska ladja je uničena pred okoli milijon leti.« Vzravnala sem se in osredotočila: »Da, tako je.«

»Oni so bili prišli, da bi nekaj uredili, a bili so popolnoma poraženi. Mi smo prišli s svojo floto potem, ko je bila matična vesoljska ladja uničena.« »Ali ste prišli, da bi rešili preživele?«

John je zamahnil z roko: »Ne, oni bi vseeno ostali; v bistvu niti ni bilo resnične izbire. Prišli smo uničiti Reptile. Pravzaprav smo jih prišli strti.«

Brez pomisleka sem rekla: »Zdaj je vse drugače. Ne moreš več iti naokoli in izvreči ljudi s planeta. Hierarhije sedaj tega ne želi, ampak želi, da bi bila izbira ljudi prevlada miru širom vesolja. Da bi ljudje izkusili in razumeli energijo ljubezni in sočutje. Vsi tega ne razumejo in tudi ne znajo. Zato nekateri ljudje še vedno nosijo v sebi aspekt mračnega sveta. So ljudje, ki lahko vzamejo v roke puško in hladnokrvno ubijejo nekoga, brez najmanjšega obžalovanja.«

John se je namrščil: »Galaktična bitja so odstranila Reptile z Zemlje in omogočila človeku, da postane bitje, ki tu prevladuje. Vendar se ni nič spremenilo. Sedaj je človek postal divje bitje; brezupen je.«

»Kdaj je tvoja ladja prišla sem?« sem vprašala.

»Pet let po eksploziji matične ladje. Prišli smo, da bi izpolnili ukaz, a oni so nas izzvali, zato smo jih uničili.«

V daljavi je kriknila Karen. Zvok je Johna vrge iz alfa stanja. Pohiteli smo po hribu navzgor do Kitove skale. Karen se je tresla in se obračala v skalnati zibelki. Zgledalo je, da se živo spominja nečesa. Ko smo se ji približali, je skočila in zelo težko dihala. Zgrabila me je: »Lezi v zibelko in poglej, kar sem pravkar videla.« Zadnja stvar, ki bi jo storila, je bila leči v to vdolbino v skali. Dnevna dogajanja so mi bila dovolj, da o njih razmišljam tedne. Karen me je prijela za roko in zvlekla do zibelke. Globoko sem vdahnila in prisilno legla tako, kot me je zaprosila. Za trenutek sem pogledala v modrino neba in zaprla oči. Pojavil se je občutek odvajanja. Bila sem ena od mnogih žena, ki so jo obkrožale in opazovale z velikim zanimanje. Vse smo bile noseče, vse prostovoljne, ki so sodelovale v velikem ekspeprimentu. Zgleda, da bo Eleura rodila.

Velika čast je bila sodelovati v tem. Na svet smo prinašali svetlobo, kjer je prej ni bilo. Mnoge med nami so bile umetno oplojene z lastnim semenom, ki je bilo gensko modificirano, da bi se ustvarilo novo bitje, ki bo zmoglo prenesti sonce in atmosfero tega področja. Še pomembnejše … novorojenci bodo izvirali iz svetlobe.

Porod je bil lahek, neboleč … Tako je vedno bilo za ženske s planeta Lyra. Gledala sem navzdol, da bi zagledala prihajajočega otroka. To, kar se je pojavilo, je bilo prekrito z gosto črno dlako brez sijaja. Novorojenček se je znotraj dlakavosti boril za prvi vdih.

Žene so se odmaknile in vreščale od groze. Gledale so ena drugo in vedele, da verjetno tudi one nosijo znotraj sebe spake. Eleuro je bilo treba pomiriti.

En moški je razmaknil dlake, da bi videl mali otroški obrazek. Imel je kot oglje črno kožo. V naših primitivnih in pospešenih naporih, da bi ustvarili bitje, sposobno za življenje križanca z opico pokončne hoje, smo ustvarili nekaj, kar je odstopalo od skupnega imenovalca. Malo bitje se je borilo, da vdahne. Njegova pljuča so bila še bolj slabotna od naših za to atmosfero, nasičeno z ogljikovimi spojinami. Ko sem ga pogledala, sem lahko videla, da je svetlobno bitje, kljub njegovemu izgledu. Imel je veliko glavo kot mi. Ljubezen do tega malega bitje, ki je izviralo iz mene, je bila neopisna.

Nekatere ženske so se onesvestile, druge pa jokajoč pobegnile. Naenkrat sem se slabo počutila in v glavi se mi je vrtelo; zato sem se vzravnano vsedla. John me je opazoval s čudnim izrazom. Karen se je sklonila nad mano: »Ali si videla to?«

»Sem.«

»Kako smo lahko preživele takšne stiske? Vso to vloženo delo le zato, da bi videli, kako smo še bolj oddaljeni od cilja kot smo bili na samem začetku. Želela sem ubiti otroka, ki se je rodilo skozi moje telo. Vse ženske o nečem takšnem si niti v sanjah nikoli niso predstavljale.« Karen si je brisala solze, ko sem se drhteče sklupčala. V ušesih mi je še odzvanjal zvok borbe novorojenčka za zrakom. Nenadoma sem se počutila izčrpano in želela sem samo spati in jokati istočasno. Dovolj je bilo za en dan. »Gremo domov. Jutri se bomo o vsem pogovorili.«

Ta večer sem bila z Johom na dobrodelni večerji. Zunaj v predverju je stal Gerry Bostok. Približala sem se mu, da mu povem o dogodkih minulega dne, ko smo obiskali Kariong. Takoj, ko sem odprla usta, da bi spregovorila, mi je Gerry predstavil Margaret, aboridžinsko žensko. Margaret je prebrala mojo prvo knjigo in je bila navdušena. Vzela mi je roko: »Teh informacij ne bi mogla dobiti, če ne bi skozi tebe delovala višja sila. Zdaj, ko sem se te srečala, lahko vidim, da si obsijana s svetlobo belega bitja. To bitje opravlja svoje delo skozi tebe. Še več boš morala pisati o tem. Vsak dan ti bo prinesel nova odkritja.«

Zgleda, da danes še ni konec neobičajnih dogodkov, ki so se zvrščali. Gerry se je dotaknil moje rame in mi namignil: »Veš, mi Koori verjamemo, da je naša rasa najstarejša na Zemlji. Zavedamo se, da vaši natropologi še vedno teoretizirajo o tem, da se je vse začelo v Afriki, pozabljajo pa na nas, na člen, ki jim manjka.« Gerry se je nasmejal s svojim toplim nasmehom in uperil prst proti nebu. »Mi smo zvezdno ljudstvo, ki se je skozi čas spuščalo z mnogih delov galaksije. Ko sem bil otrok, je moja babica pokazala s prstom proti Plejadam in rekla, da so od tam prišli naši predniki. Nam ni problem verjeti v obstoj nezemljanov, ker to smo mi.«

Vsi trije smo se smejali. Gledala sem v njihove globoke rjave oči, ki so sijale v ljubezni. Ta in vsi ostali dogodki tega dne so me preplavili vse dokler nisem vrnila domov in legla v posteljo v tišini noči. Mož je mirno spal poleg mene.

To je bil pravi dan. Moj mož je doživel scene iz »Vojn zvezd« in vse zelo natančno opisal. Spomnila sem se, kako sem opazovala rojstvo genetskega eksperimenta, ki je bil zelo ponesrečen in še sedaj sem glede tega čutila silno ljubezen. Potem sta bila tudi Gerry in Margareta, ki sta me hipnotizirala s svojim aboridžinskim šarmom.

Ponovno sem se spomnila majhnega črnega obraza s Karionga in preplavil me je občutek ljubezni, ki ga nikoli do sedaj nisem izkusila.

Ta ženska iz davnin je bila zmožna začutiti toliko več od vsega, kar sem si lahko zamislila. Kdo je bila ona? Ali sem jaz zares bila ona v tistem življenju?

Spomnila sem se, da je otrok po porodu štiri dni umiral v trpljenju in bolečinah, kar je izzvalo globoko žalost, notranji občutek krivde in zadrževanje neizraženih čustev. Globoko v sebi sem čutila ista skrita čustva, ki sem jih poznala in končno odkrila njihov vzrok. To sem nosila v sebi milijone let. Želela sem jokati za tem otrokom, a nisem mogla.

Poglavje 4:

Alcheringa govori o otrocih in rojstvu

Regresija Charlesa Brendona

Spanje nikakor ni prišlo v poštev. Vstala sem se, da bi skuhala čaj, a sem pogledala proti zvezdam, da najdem Plejade. Nato sem ponovno šla v delavno sobo, se vsedla in vzela kamen Alcheringa. Najbolje bi bilo, da pustim vso zgodbo in nadaljujem s svojim življenjem. Žalostno sem vprašala: »Alcheringa, kaj se je zgodilo z otroki?« Veza se je takoj vzpostavila. Glas Alcheringe je bil prežet s sočutjem: »Otroci, ki so se rodili čisto na začetku, niso bili uspešni in so vsi umrli.« O moj Bog«, sem zavzdihnila.

»Mame so bile zelo žalostne, kot tudi vsi, ki so delali na izpopolnjevanju nove rase. Moraš razumeti, da so se vsi zaradi katastrofalne izgube matične ladje znašli v neugodnem okolju. Zaradi bolezni, strupov, izjemne vročine sonca so zelo trpeli in imeli težave z dihanjem. Niso imeli potrebne opreme za to delo. Zaradi okoliščin, v katerih so se znašli, se niso mogli osredotočati tako, kot bi se mogli.« Zato so malo spremenili postopek, delali hitreje in koristili pridobljeno znanje. Ženske so se ponovno prostovoljno javile. Vsi so naporno delali s kristalno svetlobo, s katero so bila prežeti majhni nerojeni otroci. Novoustvarjena bitja so imenovali Uluru. To pomeni božji dar. Zvezdnemu narodu je uspelo in zdaj se po Zemlji širijo njihovi potomci.« Oči so me pekle: »Pa zakaj se zdaj čutim tako krivo?« »Takoj dobiš odgovor na to vprašanje.«

Moj nos je potreboval papirnati robček, ki sem ga iskala. Spomnila sem se svojega drugega vprašanja: »Kaj je bilo z Mačjimi bitji, o katerih je govoril moj mož?« »Zares, dete moje, obstajala je misija, v kateri so sodelovali borci iz Siriuna in Levji borci. Na Zemljo so prišli, da bi kaznovali plazilce za strašne reči, ki so jih napravili misiji in matični ladji. Morali so odgovarjati za svoja nedela in zaradi groze, ki te je včeraj preplavila, jih je bilo potrebno uničiti. Morda bo to izgledalo malo grdo, ampak ponujena jim je bila priložnost. Ti posamezniki so se razvili v druge obliki, od katerih smo dobili pomoč.« »Ali je moj mož John je vodil to misijo?«

»John je bil Himel, komandant Siriuna. Ko je njegova ladja prispela v vaš tabor, je raziskal področje točno tako, kot je včeraj ponovno vse odigral v Kariongu. V gleženj ga je ugriznila kača. Njegova svetloba je bila znatno poškodovana in bil je na robu smrti.

Levji so se razširili po Zemlji, da bi uničili tiste, ki so delovali proti objavi Elohimov. Nekaj preživelih reptilov se je skrilo v pečine pod zemljo. Himel je bil zelo jezen, ko je nemočen ležal v vašem taboru medtem, ko so bili Levji v akciji. Ni mogel razumeti, da je ostal brez moči. Njegova oslabljenost ga je zmedla in zelo vznemirila. Ti in ostali iz skupnosti ste se naučili, kako nadvladati čustva in ste mu zato lahko pomagali.

Himel je bil nate zelo navezan, otrok moj in zelo sta se imela rada. Ko je prišel čas, da Levji odidejo, je on izbral ostati s tabo. Prisotno je bilo tudi dejstvo, da je bila njegova svetloba zelo oslabljena, da ni mogel več biti pri moči in opravljati funkcijo. Vedel je, da bo bolj koristen na Zemlji. Bilo mu je težko, ker je v sebi bil borec in ni več mogel igrate te vloge.«

»Rekel si, da sva se imela rada. Ali to pomeni, da sva imela spolne odnose?« sem vprašala.

»Imela sta se rada in bila sta si predana, nista pa imela spolnih odnosov. Rasa, ki jih je Himel pripadal, je bila izključno moška rasa. Razmnoževali so se s kloniranjem, to pa se ni dogajalo z oplodnjo jajčeca. Razmnoževali so se z razdvajanjem od svojega bitje v, rekli bi, sina tega istega bitja. To je bil poseben proces, ki so ga počeli z umom, z dovoljenjem Vira. To je bilo zelo sveto dejanje. Zamisli si izvlečeno energijo in nato pomnoženo. To se je znotraj te rase dogajalo izključno z moško energijo in ta način razmnoževanja je bil napreden.«

»Uh, pa so imeli spolne organe?«

»Ne, otrok moj, niso. Imeli so način občutiti frekvenco v raznih aspektih svojega telesa. To je bil spodbuden občutek, ki je vibriral po celem telesu, podobno občutku, ki ga je trenutno povezoval z Izvorom.

Želel bi, da to razumeš, kajti spolna izkušnja ljudi na Zemlji je v bistvu način povezovanja z Virom skozi ljubezen in izpolnitev te enosti.

To je prečudovito darilo … način, da mali Zemljani spoznajo in razumejo Boga na najgloblji in najbolj spodbuden način. Vse, kar morajo razumeti je, kje bi morali biti njihovo središče. Središče mora biti v srcu in ljubezni, ne pa na nizkih anatomskih nivojih fizičnega telesa. To je prečudovit način za izkušnjo Vira.

Vse to ima veliko povezavo z namero, otrok moj. Seks na Zemlji ne povezuje z Virom, če poteka z zgrešeno namero.«

Nasmejala sem se: »Ali sem zato kljub bolečini občutila velikanski vrhunec ali ekstazo, ko sem rodila svoje otrok?« »To je isto.«

»Ali sva se ti in jaz poročila v času misije? Kako sva imela otrok? Ali smo imeli spolne organe?«

»Oni so bili znotraj fizičnih teles, ki sva jih oba v tem času nosila. Otroke smo ustvarjali glede na želje in seveda z ljubeznijo. Interakcija med nama je bila stvar namere. To je bilo širjenje energije med nama in osredotočanje na to, kar bi vi imenovali spolni organi. Ti niso bili isti znotraj nas, a so obstajali in tako se je lahko energija usmerjala in zadrževala v tem delu fizičnega telesa.«

»Kako so se razvijali majhni otroci takrat, ko sem zanosila kot mati iz zvezd?« »Nova bitja so se razvijala podobno kot embrio znotraj fizičnega telesa zemeljske matere. Bitje je rastlo znotraj lastne energetske komore, hranila pa sva ga oba. Zavest nerojenega otroka je zares bila ob nama in med nami tremi – mati, oče, otrok – je obstajal dogovor. Duh/duša, ki je prihajala v otroka, je bila to, s čimer sva se povezovala in bila uglašena, da bi omogočila vstop življenja v embrio. Tedaj se je tudi ustvarjal načrt njegovega življenja in njegove prihodnosti.« »Kako se je otrok rodil? Oh, ali sem tedaj imela vagino?«

»Vagina ni obstajala v fizičnem smislu Zemljana. Na mnogo načinov je fizično bitje Zemljana zelo podobno Zvezdnim bitjem.

Kot Lyranska mati si vzgojila najine prve otrok znotraj svojega telesa. Na tvojem telesu je bil nabor od popka do prve čakre. V določenem času se je to z lahkoto odpiralo podobno kot zadrga.

Otrok in amnionska vreča sta bila odstranjena, spravljena v poseben inkubator, kjer je bila omogočena rast vse do takrat, ko je prišel čas, da se vreče odpre in iz nje pride otrok. To je bil rezultat, ki je trajal milione let razvoja.« »Ko so mi vzeli otroka, on še ni bil pripravljen roditi se?«

»Ne, draga moja, hranili so ga in pozorno opazovali. Hranili so ga druge Lyranske ženske in seveda ti s svetlobo iz Vira. Lyranske ženske so hranile nerojenega otroka kot dojilje medtem, ko se je otrok razvijal znotraj amnionske vreče.

V inkubatorju je bil otrok do trenutka, ki ga je sam izbral in takrat je tudi sam prebil vrečo. To je bilo kot izhod iz jajca. V amnionski vreči so otroka lahko videli vsi.

Tisti, ki so skrbeli za malo bitje, so bili zelo zavedni in sposobni komunicirati ter pošiljati mu ljubezen in svetlobo. Malo bitjece se je rodilo na bolj napreden način, kot se rojevajo vaši zemeljski otroci. Lahko rečem, da bilo malo bitjece kot vaš 4- ali 5-leten otrok.«

»Kaj se je zgodilo, ko smo se izkrcali na Zemlji brez tehnologije, katera nam ni bila dostopna?«, sem vprašala.

»Imeli ste tehnologijo z ladje, ki je ostala v dobrem stanju. Takrat je bilo veliko ras seznanjenih s tem procesom. Načini, ki ste jih vi in ostali na Zemlji uporabljali, niso bile tisti, s katerimi sva ti in jaz ustvarila naše otroke, a razumeli ste proces.

Od prostovoljke se je vzelo jajčece in se ga integriralo s celicami bitij, podobnih aboridžinskim opicam. Oboje se je pomešalo. Obstajala je svetlobna moč, ki je oplojevala jajčece, ki se je začelo deliti. Ker so bile težave z ohlajanjem in ostalo tehnično opremo, ki ni bila dostopna, se je embrio zelo hitro vsadil v prostovoljno mamo z zvezd. To je potekalo na samem dnu želodca, skozi odprtino, ki je zgledala kot patent zadrge. Tam je embrio ostal, dokler ni prišel čas, da gre ven.

Zaradi pomanjkljive opreme za nadaljevanje otrokove rasti, so mame še dlje nosile male. Rojevali so se prezgodaj in bili zelo majhni, a bili so na varnem in so vseeno preživeli. Da bi se eksperiment še naprej uspešno odvijal, je bilo potrebno storiti nekatere prilagoditve. Celice bitij, podobnih pokončnim opicam,  se je lahko odvzelo z različnih del njihovega telesa. Različne celice so se obnašale na različne načine. To je nekaj, s čimer ste se morali seznaniti in razumeti.

Obstajal je problem zaradi frekvenc na Zemlji. Rast implantiranih celic v mali embrio se ni odvijala ali menjala na isti način, kot v svetu, s katerega ste prišli. Preživela zvezdna bitja so to začela razumevati in se s tem usklajevati. Obstajale so informacije, ki ste jih dobivali od plazilskih bitij, ki so vam pomagala. Prišli so, ker niso hoteli več biti del Plazilske hierarhije.

Prvi eksperimenti so bili precej težki in se niso odvijali takoj, kot je bilo načrtovano. Veliko se je eksperimentiralo in končno je bila ustvarjena nova vrsta, da je lahko bil/a duh/duša vgrajena v vsako novo bitje.  Ko se je to enkrat ustvarilo, so se lahko rojevali na zemeljskem nivoju in lepo živeli v atmosferi.

Zdaj to razumeš. Informacije ti podajam postopno, da bi razumela in videla celovito. Zelo sem srečen, da si odgovorila na ta način. Pristal sem, da ti pomagam davno tega, preden si prišla na Zemlji in ti to veš.«

Zavzdihnila sem: »Ni tako strašno, kot sem mislila. Mislim, da razumem. Hvala ti.« »Ni za kaj, otrok moj. Zelo sem srečen, da ti lahko prenesem to znanje in mislim, da boš več izkusila skozi notranje spoznanje kot pa iz samih besed.«

Zazvonil je telefon in spet je klicala Karen. Alcheringa je naenkrat odšel.

»Valerie, razmišljala sem in se spomnila nekaterih reči. Zdaj je drugače. Mislim, da smo po vsem resnično uspeli, ali ne? Pomemben je razultat. Napaka je samo napaka. S svojimi sposobnostmi so zvezdna bitja naredila vse ostalo še preden so se rodili.  Zdaj se počutim bolje. In ti, kako si?« »Hm, sigurno.«, sem odgovorila.

»Samo pomisli, koliko potomcev imamo?«

Naenkrat sem se počutila slabo: »Karen, vidim, kako bi ti bilo všeč biti učiteljica osnovne šole v penziji. Vendar imam v tem trenutku občutek krivde glede tega.«

Karen je nadaljevala: »Dobro, potem moraš še o vsem razmišljala in to predelati. Sedaj imam – po včerajšnjem obisku Karionga – veliko večje notranje uvide v svoje življenje. Moramo prositi Gerryja, da nas spet odpelje tja. Še veliko je tam za odkriti.«

Moj um je postal kristalno jasen: »Karen, dovoli, da ti odgovorim. Lahko? Čez nekaj mesecev bo božič in to bi bil izvrsten čas.«

»Pa ne da boš z občutkom krivde čakala do božiča?«

»Ne, to moram predelati. Nisem sigurna, kaj moram storiti.« »Zakaj ne obiščeš kakšnega zdravilca?« je predlagala Karen. »Zdravilca, čemu?«

»Oh, dobro … potem pa obišči psihiatra in samo pomisli, koliko različnih zdravil ti bo predpisal.« »Dobro, razumela sem sporočilo« – malo sem popustila – »Kako bi mi zdravilec lahko pomagal?« »Lahko ti pomaga, da odpustiš.« … Odpustiti – všeč mi je bil zvok teh besed.

Minila je ura, preden sva pretresli vse možnosti. Gerry je načrtoval potovanje v Ameriko tako, da na njega nisva mogli računati. Osredotočili sva se na Charlesa Brendona. S Karen sva ga spoznali na enem seminarju. Spominjala sem se ga kot prijetne osebe, ljubeznive in mirne. Rekel je, da dela na kliniki. Dva dni sta minila, preden sem ga poklicala.

»Valerie, tako vesel sem, da te slišim. Dolgo sem čakal, da začnem delati s tabo.«

»A res?«

»Res! Ko sva se prvič srečala, sem vedel, da morava skupaj delati.« »Charles, imam problem. Jaz … »

»Zakaj ne pridete do mene, da se lahko o tem pogovarjava iz oči v oči. Vam ustreza ob dveh?« »Uh, sigurno … ob dveh bo odlično.«

Klinika je izgledala bolj kot zadruga, a bila je lepo urejena. Receptor je bil zelo ustrežljiv in me je takoj odpeljal do Charlesove pisarne.

S Charlesom sva sedela eden proti drugemu na udobnih stolih. Bil je točno takšen, kot sem si ga zapomnila … zelo draga, a malo sramežljiva oseba. Za trenutek me je zaobjel občutek panike. Nisem imela pojma, kaj bo delal. Dobro, Valerie, povej kaj se je zgodilo in opazuj, kaj se bo zgodilo. On je NewAge tip osebe.

»Charles, nedavno sem doživela izkušnjo spomina na prejšnje življenje. Obstaja spomin, ki mi povzroča probleme.«

»Vidim,« je odgovoril Charles. »Kako se je to zgodilo?«

»Nov prijatelj me je odpeljal do Karionga. Tam so neki hieroglifi, vklesani v skalo.« Charlesu sem pokazala nekaj fotografij: »Zgleda, da te fotografije v ljudeh budijo spomine.« Charles je med gledanjem slik kimal z glavo. Nadaljevala sem: »Eden od mojih spominov je opazovanje poroda otroka, neke vrste eksperimenta, ki ni uspel. Otrok je po 4 dnevih umrl in jaz imam ta … »

Po Charlesovem obrazu je tekla solza: »Da, spomnim se razočaranje, a lahko razumem, zakaj so ti občutki prisotni. Iz slik se čuti močne vtise in občutke, vezane na neke nove prijatelje. Obstajajo neke stare in družinske vezi.« Nagnil se je nazaj in zaprl oči: »Moj oče stoji ob meni in čaka, da zapustim fizično telo in se oddvojim od njega. Zavedam se svoje fizične podobe, ki umre zaradi številnih ran. Na levi strani čutim bolečino. Zdaj se bom ponovno rodil iz svoje iste mame. Kako lepo! Tokrat sem na novo razvita zemeljska vrsta. Moj izgled je drugačen od drugih in se me zate nekateri bojijo. Rojen sem dlakav in dihanje je boleče.«

Charles me je pogledal s pogledom, polnim izjemne ljubezni in skrbnosti: »Modrost in božansko posredovanje bo uredilo razvoj novih živih vrst na Zemlji. Moraš si oprostiti, kajti vse, kar je ustvarjeno, je ustvaril Bog. Nikoli ne smemo soditi ali je nekaj napačno ali ni.«

Srce mi je začelo močneje biti, ko je Charles nadaljeval.

»Tedaj nisem dolgo živel. Veš, v tem življenju nisem mogel vse do svojega 4. leta prenašati, da me nekdo gleda. Zdaj razumem zakaj.«

Brezupno sem si želela, da zajočem: »Lahko sem videla svetlobo v otoku. To je bila božanska svetloba in nežno sem jo ljubila. Isto ljubezen sem čutila za otroka, ki sem ga nosila.

Charles se je nagnil proti meni: »Da in to tvojo materinsko ljubezen čutim tudi zdaj. Spomnil sem se prve zemeljske izkušnje in zdaj razumem.«

Vrnil se je. Davno nazaj je bil Charles moj otrok. Vzel je moje roke v svoje in vstal: »In še vedno sodelujeva v misiji odkrivanja in ponovnega združenja naše družine, svetlobe in ljubezni. Kot da se uresničujejo sanje, vendar lepše.

Sedaj sem začutila izpolnitev v prihajajočem zemeljskem življenju. Čutila sem vznemirjenje, srečo, ljubezen in mir. To sem jaz. Hvaležna sem Stvarniku za milost in ljubezen.« Charles me je vzel v naročje in začel jokati. Skoraj milijon let sem čakala, da bi lahko rekla: »Žal mi je.«

Jokal je in jokal – kot otrok. Tudi jaz sem hotela, a nisem mogla. Počutila sem se dobro in srce me ni več bolelo.

5. poglavje:

Regresija Candice, Jamesa, Tricie in Rosalyn

Predstavlja se Egarina

V umu so odmevale Charlesove zadnje besede: »Zberi zvezdno družino, pomagaj jim, da ponovno odkrijejo svoje božansko nasledstvo in izpolnijo svoj del v odkrivanju sanj Vsevišnjega.« Ali je to moja misija, delo, ki ga moram opraviti v tem življenju? Zgleda, da je Charles tako mislil. Me je on ozdravil ali jaz njega? Nisem povsem sigurna, kaj se je zgodilo v tej pisarni, a počutila sem se veliko bolje. Istočasno sem sumila, da obstaja nek drug načrt.

Na poti domov sem se ustavila na tržnici. Kot vedno sem se zaustavila pri svojih ljubih pisanih prodajalcih. »Kako gredo stvari na Alcheringi, Valerie?« me je vprašala Susan. »Kot običajno,« sem odgovorila, še vedno pozorna na dnevne dogodke.  Med pospravljanjem vrečk v prtljažnik se mi je približala mlada ženska: »Oprostite, ime mi je Candice. Stala sem v vrsti izza vas.« Obrnila sem se, da bi jo videla: »Da, spomnim se.« »Torej … beseda Alcheringa mi nekaj pomeni.« Nasmehnila sem se: »Kaj res?« »Da, veste, imam neke osnove. Oh, pomislili boste, da je to noro.«

»Nikakor. Povejte mi,« sem jasno odgovorila. Nervozno je pogledavala naokoli. Predlagala sem ji, da se usedemo v moj avto, kar sva tudi storili.

Candice je globoko vzdihnila: »Vedno znova sanjam iste sanje, v katerem vidim črnega človeka, ki stoji na eni nogi … veste na tak, aboridžinski način. Ziba se naslonjen na dolgo palico in me prosi, naj se spomnim, kdo sem bila. Pove, da je njegovo ime Alcheringa, potem pa mi predala neko sporočilo.« »Da,« odgovorim.

Na obrazu se ji je pojavil čuden izraz: »Sporočilo je, da ima moja duša neko sporočilo za vas.« Bila sem osupla. Po vsem, kar se mi je zgodilo s Charlesom, sem mislila, da me ne more ničesar več presenetiti. Zdaj mi je popolna neznanka to ponovno storila. Iz torbe sem vzela sliko: »Poglejte jih, Candice. Ali vas kaj privlači in zgleda poznano?«

Candice ni potrebovala slik. Oči so se ji počasi zapirale.

»Da, zdaj se spomnim. Tam je velika srebrnkasta ladja. V velikem prostoru, polnih ljudi, je zelo svetlo. Čakamo še komandanta. Evo ga. Vsi smo se razveselili in ploskamo. Čudno je, ker nihče ne premika ne rok ne ust. Zgleda, da se lahko sporazumevamo umsko. Med sabo smo vsi telepatsko povezani, zelo smo srečni, misija je enostavno čudovita.«

»Kaj je rekel komandant?« vprašam.

»Zgleda, da gremo v novi svet, da bi mu prinesli svetlobo in ljubezen, ki je tam ni. Vsi smo tu zato, ker smo se tako odločili. Če začutimo neodločnost, lahko kadarkoli zapustimo misijo – zdaj, pred odhodom v novi svet. Gremo tja, kjer obstaja eno sonce. Oddaljeno je mnogo svetlobnih let in življenje ne bo veš takšno, kot ga poznamo. Če so vsi pripravljeni, lahko poletimo.«

Candice je zastala kot da je čakala moje vprašanje. »Povej, kaj se dogaja,« sem rekla.

»Vsa vrata se zapirajo, komandant pa je krenil proti komandnemu mostu. Vsi so se usedli, da bi se odpočili. Sedenje v polsnu jim je pomagalo, da se uskladijo z novo atmosfero.« »Ali so tudi otroci na ladji?« »Seveda. Jaz sem ena od njih. Nekje drugje smo.« »Si deklica ali fantek?« vprašam. Candice je potopila glavo v bluzo in se z zaprtimi očmi obračala iz ene strani na drugo. »Deluje prijetno, torej lahko da sem deklica.« »Kako ti je ime, ali si s svojo družino?«

»Chay-raring. Moje družine ni na ladji. Dovolj sem stara, da živim samostojno. Moja vloga je, da potujem in raziskujem nove svetove. Zelo sem vznemirjena zaradi tega. Imam dober um za komunikacijo. Zdaj se počutim, kot da sem v transu, kot da sem na nekem valju.« Drhtela je: »Ladja je razbita, ne deluje.«

Nisem želela, da joče v mojem avtu na parkirišču nekega supermarketa. »Pojdi naprej v svojem spominu in poglej se, ko se sprehajaš po novem planetu.«

Candice je zavzdihnila in se sprostila: »Vidim temen obraz. Lepa sem in imam lase. Moje telo je temnopolto in koža kot svila. Na rokah imam dlake, ki so zelo nežne. Prsti mojih rok so debeli.«

»S kom si?«

»Tudi drugi so okoli in pazijo eden drugega.« »Kaj si pripravljate za jesti?« »Jemo sadje z dreves, orehe in semena trav. Živimo v jamah, ki so tople. Greje jih Zemlja. Mati nas greje. Naša mati je Zemlja. Nabiramo hrano in vsi delamo kot eden. Ženske in moški delajo ista dela. Razlike ne obstajajo. Plešemo obredne plese s hvaležnostjo soncu in materi Zemlji za vse, kar nam dajeta.«

»Ali veste, od kje so vaši predniki?« vprašam.

»Da, prišli so z zvezd. Vse zvezde imajo imena, kot so nas poučili. Lovišča, hrana, vse je z zvezd.«

»Ali se lahko spomniš, kdaj so vaši predniki z zvezd prišli sem?« Candice je gestikulirala z rokami kot da se z nekom pogovarja.

»Babica se ne spomni, da je bila tu, a pravi, da jih je njena mati poznala. Njihova koža ni prenesla sonca. Čez nekaj časa so vsi umrli.« Vprašala sem jo, kako so se otroci rojevali in ona se je potapkala po trebuhu. Potem sem vprašala: »Kako so otroci prišli tja?«

S prstom druge roke je pokazala: »Od njega tam, velikega … on pazi name.« Kot da je Candice nekaj povleklo v stanje sna.

Ta mlada žena je vstopila v moje življenje, da bi mi dala novo lekcijo tega dne. Ah, očitno je nek dnevni red na delu.

Čez nekaj minut je Candice odprla oči bila malo razočarana: »Kaj se je tukaj ravnokar zgodilo?«

Povedala sem ji o drugih in o sebi. Candice je malo zavzdihnila v spoznanju, da ni edina. Potem ko sem ji dala vizitko, sem jo povabila, da prisostvuje našemu sestanku. Nekaj časa sem v svoji hiši enkrat mesečno vodila skupino. Ideja je bila drugim omogočiti postavljanje vprašanj Alcheringi.

Ko sem se vrnila domov, sta me že čakala James in Tricia. Oba sta bila igralca, kot otroci Nove dobe (New Age). Prišla sta, da bi Alcheringi postavila nekaj osebnih vprašanj. To pot sem  bila budna in sem prisluhnila.

Moj mož John je energično telefoniral  glede nekega posla, zato smo odšli v gozd. Ustavili smo se na mestu, kjer smo se vsi strinjali, da bi bilo ustrezno za sprejemanje sporočil. Na zemljo sem položila kamen Alcheringa. Usedli smo se okoli njega. V mislih sem videla, kako sedim na vrhu gore Uluru in nežno kličem Alcheringo. Prišel je z dokaj glasno in zemeljsko energijo, z nekim občutkom razigranosti. Vnaprej je poznal večino Jamesovih in Tricinih vprašanj, zato ju je zaprosil, da se osredotočita na svojo notranjost, da bi bolje razumela stvari, ki so ju skrbele. Ko je odšel, sem čutila, da je ostalo še veliko tega za narediti in v meni se je pojavil občutek, da me nekaj priganja.

James je bil razočaran. Vstal je in rekel, da gre domov. Tricia in jaz sva še nekaj časa sedeli. Tedaj sem začutila, kako Alcheringa zopet vstopa vame in govori: »Tricia, začuti energijo ladje Rexagen. Poglej se kot malo deklico, ki sedi na škatli kristalne energije. Škatla je srebrne barve in je topla. Zelo mlada si.«

Tricia se je nasmehnila. Za trenutek ji je pogled odtaval v daljavo. Zaprla je oči.

»Zelo prijetno se počutim, ko sedim tu in gledam skozi odprtino v prostor. To mesto mi je dobro znano. Okoli mene je veliko ljudi, oblečenih v modra oblačila. Imajo podolgovate glave in delajo na ladji kot neke vrste računalniške kontrole. Tu sem gost in se samo zabavam. Nihče ni pozoren name, kot da sem se sama odločila priti in sem dobrodošla. Moj oče je komandir Rexagene. Moja mama – to si ti, Valerie – ti si komunikator. Na glavi nosiš kristal, ki povečuje telepatsko komunikacijo z našo domačo bazo na Plejadah.  Med gledanjem skozi okno lahko vidim energetske oblike, ki se oblikujejo pred ladjo. Mi se gibljemo skozi te energetske oblike, ki ustvarjajo prehod. On ima dve spiralni obliki in čakamo na pravi trenutek, da vstopimo v njih. Smo v velikem pričakovanju. Zaradi potovanja skozi prehod so vsi zelo vznemirjeni. Ni še pravi čas, ker je potrebno opraviti še nekaj uskladitev znotraj energetskih oblik. To ima tudi povezavo z  zavestjo ladje.

Zdaj sem se premaknila od srebrne škatle navzdol do neke posebne kapsule, ki nam pomaga pri dvigovanju energetskih nivojev med potovanjem ladje skozi druge dimenzije.

Med ležanjem v kapsuli občutim kako grem ven iz telesa. Sedaj vidim sebe izven telesa, kako se premikam skozi področje, v katerem so tudi druge duše. To je sestanek.

Ko je moje telo v kapsuli, se okoli njega nahaja tekoči kristal. Ta kristal omogoča telesu, da ostane na enem nivoju zavesti, zamrznjeno v času. Tako lahko spimo, medtem ko v bistvu potujemo naokoli.

V tej svetlobni podobi imam obliko jajca nežno bele in zlate barve, skozi katerega prehajajo raznobarvni žarki, kot meridiani. Še vedno sem deklica in to je moja vloga, a moja zavest je razširjena. To osebnost sem izbrala, da bi zadržala energijo, ki mi je potrebna za opravljanje obreda, v katerem bomo sodelovali.

Ostali so tu – veliko družin v svetlobnih oblikah, kajti tudi one so zapustile svoja telesa. Osredotočamo se skozi meridiane in se povezujemo tako, da oblikujemo pretočen krog. To uporabljamo zato, da bi programirali vstop ladje v prehod.  Mi ne vstopamo v prehod, ampak naenkrat prehajamo skozi njega. Linearno gibanje ne obstaja; enostavno smo trenutno tam. Sedaj sem ponovno v svojem telesu. Moja koža je modrikasto bele barve in sveti. Roke so dolge in nežne, s tremi prsti in palcem.«

Tricia se je nasmehnila:  »Imam zelo velike oči in podolgovato glavo. Nimam zob;  zgleda kot da imam samo dlesni.« Slišim, kako me nekdo iz moje družine kliče, naj izstopim. To je moj brat. Ko sem ga našla, je bil zelo prestrašen, ker ima občutek, da nekaj ni v redu. Zelo je povezan z energijami. Zaskrbljena sem za njega, ker vem, da lahko vidi v prihodnost. Rekla sem mu, naj bo tiho in naj nobenemu nič ne govori. Dobro je, da čuvava svoje skrivnosti in jih ne govoriva drugim. Vseeno se počutim krivo, ker mu nisem dovolila, da se izrazi.

Okoli ladje so polja, ki jih moramo vzdrževati. Rada bi zapustila to energetsko polje, ker se počutim ujeta v njem. Tudi moj brat se počuti ujeto. Poznava izhod, a morava ostati zaradi družine. Morava ostati z njimi.

Sedaj sva zelo blizu cilju in čutim nevarnost,  ki jo čuti tudi moj brat. Ob prihodu je občutek postal zelo močan in bojim se za bratovo življenje.

Odločila sem se za delovanje iz principa in brata dala v kapsulo za beg ter ga izvrgla proti planetu. Potem sem šla v svojo kapsulo za spanje in se odpravila na potovanje, da bi odkrila, kaj je na stvari. Od bolečine se tresem in tisoče naših ljudi so v šoku zaradi silovite eksplozije. Zdaj začutim, da sem ločena od jih.« »Zakaj si ločena?« sem vprašala.

»Ker sem izven telesa. Moja telo je ponovno v kapsuli in spi naprej. Ne morem se vrniti tja. Rexagena je uničena.  Odhajam, ker je vse uničeno. Moje telo v kapsuli ni uničeno, ker je bilo v tekočini. Ne morem se vrniti vanj, zato se počutim krivo. Morala bi biti tam. Moje telo je izkoriščeno, ti ljudje imajo moje telo.« »Kaj se je zgodilo?« sem vprašala.

»Na Zemljo sem se vrnila v drugem telesu in videla, da je moje staro telo še tam, vendar so ga Reptili izkoristili. Iz telesa poskušajo dobiti svetlobne celice, vendar one ne delujejo zunaj kode.«

Nasmejala se je kot da je to zelo zabavno: »Oni hočejo razmnoževati telesa, s pomočjo celic, da bi ustvarili nova bitja. To počnejo proti volji moje družine in proti zvezdnih bitij.

Telo, v katerem sem zdaj, je veliko in močno, glava pa je res ploščata. Je mačjega rodu in je tudi podobno mačku.«

Prišla sem s kamnom Alcheringa in v skušnjavi, da ga dam Reptilom v zameno za svoje malo otroško telo. Povem jim, da lahko v kamen kodiram to, kar so napravili, kot tudi življenjepis in da ga lahko uporabijo, da bi združili ljudi. Vendar ga nisem dala njim, temveč otroku, da ga čuva.« »Kateremu otroku, Reptilskemu?

»Ne, to je moj brat. On se nahaja v novem telesu, ki je ustvarjeno na Zemlji. To se zgodi veliko kasneje. On je humanoid, vendar zelo bled in prebiva pod zemljo. Tako je ljubek in se me spominja. Misliva, da je vse to zelo smešno, ker sem v velikem in močnem telesu, on pa v malem. Dala sem mu kamen. On ga mora uskladiti z neko vrste komunikacije. Njegova glava je velika, bele polti in modrih oči. Ima malo zelo mehkih las in je majhen. V njemu so zaloge kalcija, na katere nisem navajena. Njegova koža je slojevita. Ustvarila ga je moja zvezdna družina.

Moja mama je še tu, vendar ona ni več moja mama, ker sem v drugem telesu. Moj brat ni več moj brat, ker je tudi on v drugem telesu.« »Kje so zvezdna bitja?«

»Mnogi so umrli. Ostala je majhna skupina, ki ne bo več dolgo živela. Pristali so delovati z nekaj Reptili, ki so se jim pridružili.« »Kdo je ustvaril ta nova bitja«?

»Prvotno so jih ustvarila zvezdna bitja, potem pa so Reptili intervenirali z genetskim inženiringom. Reptili so pod Zemljo zmožni proizvesti kristalno snov, ki je bila okoli mojega telesa, vendar niso uspeli razmnožiti samo telesa in z njim manipulirati.« »Opiši Reptile.«

»Opazujem tega in zelo je luskinast in suh z malo dlake.  V obraz zgleda kot kuščar. Tam, kjer bi morala biti ušesa, imajo neke čudne kepice, hrbet pa je grbast. Reptili imajo med tremi prsti plavalne kožice, na koncu prstov pa kremplje.  Pogovarjam se z enim od njih. Od njega poskušam dobiti nazaj svoje telo.  Celo prestrašila sem ga, kajti ob meni je ekipa, vojska teh, ki zgledajo točno tako kot jaz.« »Kako ti zgledaš?«

»Zgledam kot levja oseba. Vsi imamo grivo in rdeče dlakave roke. Imamo velike oči z rumeno-zlatim središčem. So črne, a znotraj njih se lahko vidi žar. Naše krzno je barve želvinega oklepa. Moje roke so pokrite s kožo, pod katero so blazinice kot na stopalih. Na četrtem prstu je krempelj, ki se lahko uvleče in še eden bližje dlani. Kremplje uporabljamo v borbah.

Ob meni je še 15 vojakov, jaz pa sem vodja. Moški sem. Pripotovali smo iz Plejad, čeprav po poreklu nismo od tam. Ostali so na ladji in so tudi levji. So velike rasti z podolgovatimi glavami in velikimi očmi. Vozijo ladjo in nosijo temnomodre uniforme.« … To je bilo poznano: »Kdo je komandir ladje?« Začela se je smejati: »John!«

To bo pomembna povezava: »Tisti John, ki je zdaj moj mož?«

Tricia se je zadovoljno smehljala: »Da, ampak tu mu je ime Himel. Nimam ga ravno rada, ker mislim, da je aroganten. Sposobna sem presoje, a njegovo načelo je »gremo pobiti ljudi in vse razstreliti«. Dejansko ne želi razumno razmišljati, želi le maščevanje. Jaz pa se želim dogovoriti in igrati taktično.«

»Ali je Levji narod na ladji v medsebojnem sorodstvu?« sem vprašala. »Smo, ampak to nima takšnega pomena. Poznamo se, a nismo povezani. Mi nimamo družinske strukture.«

»Kako pa se ustvarjajo novi otroci?«

»To se dogaja s spolnimi odnosi. Zelo čudno je, kajti prvič sem izkusila nekaj takšnega. To je bila res nova izkušnja. Med nami je vedno ljubezen, skrb, humor in čudovita toplina. Levji narod sestavljajo potniški in poveljniški vojaki. Med sabo se lahko zavestno medsebojno povezujemo z jezikom znakov, nekaterimi kretnjami, subtilno z očmi in telesom. Veliko položajev predstavlja nekaj, še posebej, ko se borimo in ko smo v procesu pregovorov.« »Kdaj se morate začeti vojskovati, komu ste odgovorni?«

»Visokemu svetu svetlobe. Smo v njihovi službi. Levji narod je v tem času prišel pomagat zvezdnim ljudem, ki so bili ujeti na Zemlji. Visoki svet nam je dal nalogo, da odstranimo Reptile. Če ne bodo odšli, se bomo z njimi borili, razen če se z njimi taktično ne dogovorimo tako kot sem predvidela. Vsi smo hoteli osvoboditi Zemljo od njih. Vodili smo veliko vojno in jih uničili na tisoče. To se je dogajalo blizu današnje Afrike.«

»Ali je kdo od vaše rase izgubil življenje?« … »Da, vendar zato smo prišli.« … »Ali je bil kdorkoli iz zvezdne ladje, kot je bil Himel, vključen v borbo?«

»Ne, oni so prišli, da ponudijo premirje, vendar se niso uspeli izkrcati iz ladje. Mi, Mačji narod, smo prvi krenili in potem se je začela vojna.«

»Ali ste vedeli, da so deli matične ladje prišli na Zemljo?«

»Kot da so bili nekako stopljeni. Bili so vsenaokoli in bili so organski. Nekatere sem videla pod vodo na jugu, vendar ne bi vedele točno kje. To je prelep kraj, tako je zeleno in voda modra.« … »Kako se zapustili Zemljo?«

»S svojim malim bratom sem potovala, da bi poiskala njegove stvarnike, bitja iz zvezd. Ponovno iščeva zaliv.« … »Sta ga našla?«

»On je našel, jaz pa sem med potovanjem umrla.«

»Obstaja pesem o neznanju malih Zemljanov. Prečudovito zveni in ustvarja prelepo vibracijo skozi Univerzum. To je kot mavrica.«

»Pet, sedem, dvanajst ljudi, ki so se inkarnirali na Zemlji, predstavljajo različne aspekte mavrice. Njihovo neznanje jim je kot vodič, ki jim bo povedal, kako naj odigrajo sami sebe na način, da bodo menjavali in izmenjavali mesta v njihovem sestavu sedmih čaker. Med tem početjem, se bo znotraj njihovega središčnega bitja ustvarjalo magnetno polje. To bo pritegnilo nekatere ljudi proti njim in odbilo druge ljudi in tako se bo ustvarjal novi ritem. To bo ustvarilo novo barvo, ki bo odprla prehod v neko novo področje.

Pospešitev je naš vodič, kot tudi naše neznanje, skupaj pa ustvarjata osebnost. To je za nas odkritje. Naše neznanje kontrolira naša intuicija in višje Sebstvo in ko se to združi, dobivamo novo informacijo, ki ustvarja dvigovanje.«

Tricia je odprla oči: »Hmm, to je bilo zanimivo. Lahko sem opazovala meddelovanje vseh barv.«

Njen opis pesmi me je zmedel: »Kaj pomenijo stvari iz pesmi, o katerih si govorila?« … Tricija se je nasmehnila kot Mona Liza: »Ni pomembno. Informacija je za svetlobno bitje znotraj tebe, da bi te spomnila. Zdaj bi se morala pogovoriti z Jamesom.« … Vrnili sva se v hišo.

James se je mirno usedel na stol in začeli smo delati. Hitro se je spomnil, ko je bil majhen deček na Rexageni.

Od začetka potovanja je bil zaskrbljen. Čutil je nevarnost prihajajoče kalvarije. Nobenemu se ni hotel zaupati, a imel je zaupanje v svojo sestro in vedel je, da tudi ona tako čuti.

»Ali ne čutiš, da bi to moral reči nekomu?« sem vprašala.  … »Ne, nekako čutim, da jim ne rabim govoriti. Od Vira nisem dobil nobene informacije. Samo to vem, da se bo nekaj zgodili in to v nekem drugem vremenskem področju. Nisem v stanju fizično razbrati ta občutek. To je nekaj novega zame in mi ne bi pomagalo, če bi to videl znotraj svoje glave.

Še čutim neko neskladje, ki bi ga lahko v zdajšnjem trenutku na Zemlji lahko povezal s tesnobo. To je nova izkušnja za telo, v katerem bivam. Sicer se s to tesnobo počutim razumno dobro, le breme nositi ga naokoli je težko. To zdaj omejuje mojo sposobnost pristopa določenim frekvencam znotraj svojega srca … to me omejuje.«

Izgledalo je, kot da govori iz zdajšnje perspektive, kot Zemljan o tem, kar je v njegovem srcu. Zaprosil sem ga, da se vrne na ladjo in se še naprej poglobi v spomine malega dečka in pogleda, kako je izgledal.

»Majhen sem, z dolgimi rokami s tremi prsti in palcem. Imam modro kožo z opalnim sijajem.« »Ali je koža tvoje mame tudi takšna«?

»Ne, njena je bela kot luč in sije. Tudi koža mojega očeta je prav takšna. Okoli očetove glave lebdi zlati krog. Mama ima kristalno palico, ki je povezana z diskom okoli njene glave.«

»Ali ju ti vidiš drugače kot jih vidijo drugi?«

»Oh, mislim, da ja. Lahko ju vidim v več oblikah, vendar sta zdaj v tej obliki.«

»Zgleda, da si močno povezan s svojo sestro?« »Ja.«

»Zakaj je temu tako?«

Nasmehnil se je: » To je veliko vprašanje in za odgovor bi potreboval stoletja.« »Kateri je tvoj najzgodnejši spomin iz otroštva?«
»Ko je bilo moje telo ustvarjeno iz subtilnih plinskih subatomskih celic v cilindru. Konfiguracije mojega resničnega sebstva je kot svetlobni duh. Zdaj vidim, kako se je ustvarjalo moje fizično telo. Okoli mene so druga bitja, vključno z mano, vendar še nisem v materialni obliki. Ne more se še videti način stvarjenja novih oblik v materialni realnosti. Mi ustvarjamo to materialno telo. V okvirih njegovega delovanje je le prenosnik. Celo jaz pomagam v stvarjenju tega sestava, kajti moje telo je eksperimentalni prototip.

Vidi se, kako vstopam v to telo. Ker pa telo še ne obstaja v materialni obliki, ga moje svetlobno telo prevzema in se giblje kot printer zip-zip-zip. Začnejo se pojavljati noge, potem zip-zip-zip navzgor in pojavi se glava. To je kot da startam hologram, kajti to je to, kar se dogaja. Končno, evo mene kot malega dečka.« »Kakšno vlogo imata tvoja mati in oče v tem procesu stvarjenja?«

»Ti in on sta mi predala znanje. Oba imata veliko znanje v telesih, v katerih sta. Obstoja ceremonija. Zdaj je o tem komplicirano govoriti. Niti ne poznam točnih izrazov.« »Se koristijo celice ali atomi tvojih staršev?« »Delno, vendar ne toliko na materialnem nivoju, na katerem obstaja povezanost z njima. Obstaja nivo pred tem, vibracija svetlobne frekvence, ki se odčitava po izboru. Prvotno sem Arkturijanec, nastala od mame in očeta, ki nista Arkturijanca. To je mogoče, to je nekaj, kar lahko delamo.«

»To me je zelo zmedlo: »Tvoja mama in oče nista Arkturijanca?« … »Ne.«

»Ali veš, od kje prihajata? Prihajata iz istega kraja?«

James je dolgo razmišljal in bil malo zmeden: »Uh, ne … vendar obstaja nekaj zelo podobno v njima. Ne morem se spomniti.«

»Nekako izgubljen si. To je dobro, saj si samo mali deček, ki čuti neizogibno nevarnost. Ali se lahko temu ogneš in uživaš na poti?« »Seveda lahko. Tu sem z veliko čudovitimi bitji in se dobro zabavam. Bitja so od vsepovsod. Dovoljeno mi je, da se lahko sprehajam naokoli. Na ladji so mi dostopne vse ravni zavesti.« … »Ali je na ladji mesto, kjer jeste?« … »Je mesto, kamor prihajamo v pravilnih razmakih – energetska točka.  Vidim velik sijoč valj, iz katerega sije svetloba. Vsi stojijo okoli tega in je kot, da bi sedeli pri kosilu. Poleg tega se gibljem po vesoljski ladji in komuniciram ter z vsem opravljam mali obred. Zares uživam. » … »Lahko opišeš to  ladjo?« … »Z besedami ne morem točno opisati, kaj je to. Matične enačbe bi bile boljše za to. Vseeno lahko opišem dimenzije ladje. Nima čvrsto obliko ladje v treh dimenzijah. Vedno je v gibanju, to je živa entiteta, znotraj katere je svetloba. Ljudje težko dojemajo, da lahko neka oblika obstaja na drugih novih zavesti. Matična ladja je ogromna. Materialna oblika je sferična. Ladja ima konice, ki štrlijo iz ladje in se ves čas spreminjajo. Ladja lahko trenutno potuje skozi čas in prostor. To je izjemen tehnološki dosežek, izraz vrhunskega stanja stroke. »

»Kaj počnete, ko potrebujete oddih?« … »Enostavno se ustavim in grem vase.« … »Moraš iti v kapsulo?« sem vprašala. … Zresnil se je: »Moram iti v kapsulo, ker je povezana z generatorjem. V kapsulo grem tudi takrat, ko se moramo premakniti. Medtem, ko moje telo spi, deluje fizično telo kot prenosnih za svetlobno frekvenco, s katero prehaja skozi njega.

To se izvaja s pomočjo moje zavesti in teče skozi to povezavo do generatorja, ki projecira ladjo na drugo mesto. Tega ne počnem sam, ampak to počne nekaj mladih.« … »To počneš, čeprav si majhen otrok?«

Njegov odgovor me je presunil: »To, da sem otrok, nima veze s tem. Mi premikamo ladjo.« … Na trenutek sem razmišljala o njegovi zadnji izjavi. Zvezdni otroci premikajo skozi prehod ogromno matično ladjo. Zaprosila sem ga, da gre v svojih spominih še dlje. Zdelo se je, da se počuti slabše, kajti v srcu je nosil znanje nevarnega dogodka, ki se mu je približeval.

»Samo sestri sem to povedal. Zaprosila me je, da to čuvaj kot skrivnost. Ona je moj čuvaj.« … »Kaj se je zgodilo, da te je tako vznemirilo?«

»Izvržen sem iz matične ladje. Bil sem v kapsuli za beg in moja sestra me je lansirala. Izvržen sem dol proti planetu, vidim dele matične ladje, ki letijo naokoli. To spremljam iz fizične in psihične točke realnosti. Lahko vidim močan elektromagnetni žarek, usmerjen v ladjo, ki jo uničuje. Ladja je eksplodirala. Prestrašen sem in žalosten, pa vendar osvobojen. Končno se je zgodilo, čeprav je strašno. Priča sem uničenju, ki si ga nikoli prej nisem mogel zamisliti. Potem sem v sebi začutil prisotnost svoje sestre, ki me je prepričevala, da je vse popolno. Pravi mi, da ni nobenega razloga za strah in da me bo pričakala z dobrodošlico. Tako močno čutim njeno ljubezen in se več ne bojim.

Potopil sem se v atmosfero. Bil je dan, ko sem pristal v drevje na robu nekega morja. Ranjen sem in ker sem še vedno v kapsuli, se lahko pozdravim. Ko sem izstopil, so me pričakali razigrani delfini in pozdravljali. Težko diham in so me oni povedli v morje in poučili, kako naj diham in plavam pod vodo. Naučili so me, kako spremenim svojo obliko v telo delfina. Čudovito se počutim. Nisem vedel, da se bo to zgodilo.

Še vedno čutim bolečino vseh preživelih bitij in da prihajajo težki časi. Meni kot Arkturijancu je to zelo težko. Tako mi je tuje in težko obvladujem tujo bolečino in trpljenje. Istočasno se zelo dobro zabavamo z delfini, saj so tako čudoviti. Izmenjali smo si veliko informacij o Zemlji. To znanje smo vgradili v kristale, ki so zakopani globoko pod oceanom. Ti kristali so še tam in imajo neko povezavo z zodiakom, luninimi menami, soncem in planeti.

Ostal sem štiri letne čase in postavljal elektromagneto-svetlobne mreže Zemlje – webs. Lahko vidim geometrijsko mrežo okoli Zemlje. Lahko tudi komuniciram s sestro v arhetipski obliki – ker sva brat in sestra, sva ista. Ona potuje vsepovsod do raznih planetov.« … »Kaj se je zgodilo po štirih letnih časih, ki si jih preživel z delfini?« … »Za kratek čas sem postal ptica in še naprej posedujem znanje spreminjanja oblik. Lahko vidim veliko ptico, ki zgleda predpotopno. V njej je pomembno zavedanje. V tem telesu sem bival dvanajst mesecev. Letel sem okoli naselbine, ki so jo postavili preživeli zvezdni ljudje. Oni vedo, da sem tu in to imajo za dobro znamenje. Komuniciram z mamo in to je čudovito.  Začela je okrevati. Zvezdna bitja obvladujejo nove oblike in razumejo njihove zakonitosti. Lahko bi rekli, da poskušajo napisati knjigo.  To je metafora za razumevanje osnovnih načel realnosti v pojmih stvarjenja in manipulacije z materijo. V tej dimenziji obstaja nova etika in novi zakoni. Izdelujejo načrte tega, jih preučujejo ali samo raziskujejo. Zelo dobro napredujejo in se hitro učijo.

»Veliko časa je preteklo. Z dogovori je ustvarjenih veliko novih vrst. Napredek nadzirajo.« … »Oni ne ustvarjajo le dlakavih?« sem vprašala.

»Ne. To se je zgodilo po tem. Potem, ko so bili ustvarjeni prvi dlakavi, se je ustvarjala še več. Ustvarjena je bila ena vrsta, nato še več njih, tako da jih je zdaj vse skupaj pet. Mnogo je bilo mešanj, usklajevanj in oblikovanj.« Med njegovim govorjenjem sem lahko začutila to mešanje, usklajevanje in oblikovanje različnih velikosti, barv in nivojev duhovnosti. Kako neverjeten podvig je to moral biti. Razjasnila se mi je spremenljiva narava ljudske vrste.

»Zdaj sem v malem moškem belem telesu in sem precej nepokreten. Ne občutim veliko. Pod Zemljo obstaja mnogo svetov, kot tudi izvor svetlobe. Čarobno je, a tudi pusto. Obstajajo oltarji, palače in reke. Tu spodaj sem za nekaj časa in usklajujem glasbo v kristalih pod Zemljo, tako da koristim dvanajst vzorcev s planetov, ki obkrožajo Zemljo. Sem kot dirigent, čeprav je veliko eteričnih bitij, ki delajo z mano.

Občasno zapuščam Zemljo z ladjo, ki vrača bitja mačjega rodu nazaj na Sirius A. Zdaj sem v sončnem korpusu v istem belem telesu. Tu lahko preživim.« … »Kaj mi lahko poveš o tem?«


»V redu, govorim lahko o vsem, saj sem obšel celotno galaksijo.«

»Povej mi kaj več o malem dečku, ki je bil na vesoljski ladji tik pred eksplozijo. Kako si vedel, da se bo to zgodilo?«

Jamesov obraz je postal mrk, nato pa je izšel iz alfa stanja. Želel je zadržati informacije, ki so bile shranjene v njem, da se ne bi soočil s trpljenjem tega malega dečka z ladje. Ko sem to izgovorila, se je razjezil kot da ga ne razumem, nato pa je naglo vstal s stola in rekel, da mora iti. Prijel je Tricio za roko in stekel do svojega avta. Uh, to je bilo čisto drugače … pobegnil je.

Rosalyn je bila sledeča, ki je prišla pogledati slike s Karionga in sedla na »vroči stol«. Ko jih je pogledala, sem jo prosila, da se pogleda v matični ladji medtem, ko so zapuščali Plejade. »Gledam proti kotu prostora, kjer se strop zaobljeno spušča proti zidovom. Vso pohištvo je prilagojeno. Zgleda kot ladijska kabina, vendar nekoliko drugače. Na moji levi strani je svetloba, ki kontrolira moj um. Če pomislim, da bi se ulegla, se pojavi nevidna energetska ploha, na katero se uležem. Lahko se uležem vodoravno, pod mano pa ne obstaja nič. To se mi zdi precej težko, čeprav to moj um sprejema. Če se želim uležati, se povzpnem na to in pomislim, kako izčrpana sem in to se pojavi kot da mi želi dobrodošlico. Ko se naspim, se to odmakne.

Nosim kratko krilo. Moje noge so zelo tanke in dolge. Nosim nogavice, sivkasto-vijolične barve. Imam visoke škornje, a ko se povzpnem na energetsko ploho, potem nimam več teh škornjev. Vendar jih jaz ne snamem. Energetska ploha se nahaja v višini pasu in je malo višja od navadne postelje. Ne grem nanj kot na posteljo, samo uležem se.

Za počitek uporabljamo mentalni proces. Vse to opravljamo miselno. Z roko zamahnem pred lučjo in energetsko polje se oblikuje tako, kot sem si zamislila. V mentalni proces vstopim tako kot se uležem na energetsko ploho. Le osredotočim se na počitek in nič drugega. Kontroliram pretok krvi in hrane skozi organe. Moj um zavestno spravlja telo v stanje sna. To počnem približno dve uri. Če v osmih urah ni interakcije, ostanem v stanju otrplosti do nadaljnjega. To se precej razlikuje od načina, na katerega grem v posteljo v tem življenju. Zdi se, da so ljudje pozabili, kako se to počne. Zdaj razmišljam o milijon stvareh preden zaspim. Verjamemo, da bomo zaspali, če zapremo oči. Kemijske snovi v možganih so tiste, zaradi katerih zaspimo. To je postalo instinktivno. Ko ležim, se popolnoma zavedam procesa spanja. Sami se postavljamo v stanje otrplosti in določamo, kako dolgo želimo spati. To se lahko spreminja glede na naš razpored dolžnosti. Naloga je lahko služenje ali neka družbena obveznost kot npr. sestanek s prijateljem. Lahko je to tudi opravek za skupnost.

Sebe smatramo za skupnost na ladji. Ne dojemamo se kot posameznike. Vsakdo pozna vsako delovanje, ki je vedno za dobrobit celotne skupnosti in to dela vsakogar srečnega. Ničesar ne počnemo, kar ne bi bilo v skladu s skupnostjo. Znotraj nje je hierarhija, podobna kot pri mravljah. Obstajajo delavci, misleci učitelji in tisti, ki skrbijo za otroke, kajti njihovi starši tega ne počnejo. Dobro, mislim, da počnejo, ampak ne počnejo. Nihče ne poseduje otroke. Celo starši niso odgovorni za otroke, skupnost pa je.

Takšna zavest je popolnoma različna in je podobna avtohtonim skupnostim na Zemlji, kjer otroci plemena smatrajo vse ženske kot tete, moške pa kot strice. Vsi popravljajo njihove napake in jih čuvajo. Starši, ki rojevajo otroke, jih nujno ne vzgajajo.« … »Ali so na ladji člani družine ali možje?«

»Sem precej mlada in čutim, da obstaja nek otrok. V tem prostoru sem zdaj sama.« … »Kaj se dogaja potem, ko si malo odspala?« … »Čas je, da vstanem. Ko se prebujam, začutim, kako energetska zaščita spolzi z mene. Kot da sem bila v lupini. Ko se vstanem, zamahnem z rokami proti luči in lupina izgine. Programirate jo lahko, kot želite in v njej lahko preživite na stotine let. Znotraj nje je fluidna atmosfera, ki oskrbuje telo s hrano medtem, ko se počivate. Vstala sem se in škornje imam spet na nogah. Na zgornjem delu telesa imam nekaj svetlikavo srebrnkastega z naramnicami. Roke so prekrite z isto barvo in materialom kot noge. Imam zelo majhne prsi.« … »Kako opravljaš potrebo?« … »Zgleda, da tega nikoli ne počnem. Vzdignem krilo in pogledam spolne organe. Telo je brez dlak. Zdi se mi, da je nekaj, čemur bi se lahko reklo vagina. To je kot črta tam doli. Obstaja tudi nek trak, kot popkovina, ki visi tam, vendar ne izhaja iz popka, vendar iz moje notranjosti. Morda je to podaljšek klitorisa. Zgleda kot nagubano ali zavito tkivo. Ne verjamem, da je ta trak namenjen izločanju, ker tu živimo od drugačne hrane. To je vse, kar se tu nahaja – samo ta trak.«

»Kako se razmnožujete?« Na misel mi je prišlo zadnje učenje z Alcheringom, »Ali ti lahko sugeriram, da se zareza, za katero misliš, da je vagina nekaj, lahko odpre kot žep?« Dobro, zanima me, če gre lahko otrok samo nenadoma ven.« … »To je točno to, kar poskušam nakazati« sem rekla. »Poglej črto, ki gre od popka do mesta, kjer bi lahko bila vagina. Ali se lahko miselno odpre, da bi se vsadil otrok in potem spet zapre, da lahko živi od hrane, ki ji jo nudiš? Ko pride čas, ali lahko dobesedno odpreš trebuh in vzameš ven otroka ter ga položiš v lupino, da bi tam lahko nadaljeval rast?«

»Ne vem. To me zelo bega, ker zgleda, da vagina, v kateri bi moški vstavil penis, ne obstaja. Obstaja izmenjava energije med moškim in žensko. Za to so zelo pomembni vrhovi prstov.

Čakaj, pravkar sem se nečesa spomnila. Če želiš biti z nekom zelo blizu, samo vzdigneš obe roki in spojiš vrhove vseh prstov s partnerjevimi. Tedaj so vsi naši meridiani medsebojno povezani, nakar sledi pretok sokov. Tega ne bi počela z vsakim, to je intimno. To se počne z nekom, s katerim si si resnično blizu. To lahko počneš tudi z nekom drugim, vendar s tremi prsti. Če je ena roka upognjena, se to smatra kot topla dobrodošlica. To je pozdrav »živijo« ali »kako si?« Z vsemi konicami prstov se dotikajo samo zaljubljeni.«

Kako čudovit uvid je to bil. Rosalyn je bila navdušena, ko se je spominjala tega.

»Tako se pozdravljajo najbližji. Vsi občutki so v rokah. To je tako iskreno. Ne obstaja ničesar, kar bi se skrivalo in so popolnoma usklajeni.

Poskušam se spomniti, ko sem se rodila kot zvezdni otrok. Z lahkoto se spominjam pristnosti dotikanja z rokami z osebo, ki sem jo ljubila. Na isti način se lahko povežem s spomini na porod. Vem, da so moje prsi pomembne. V njih nastaja neka vrsta nektarja; znotraj njih obstaja posebna žleza.«

Rosalyn je pokazala na področje z notranje strani prsi na bradavicah: »Kot da one proizvajajo ta nektar. Pri dobri materi je naraven proces, v katerem je mleko obogateno s tem nektarjem Bogov. Najpomembnejša hrana, ki je potrebna otroku, je ljubezen. Nam je važnejše, da otrok prejme ljubezen kot pa hrano. Danes so v naši družbi bolj osredotočeno na fizično hrano, namesto na duhovno. Za te, ki so na matični ladji, je ljubezen najpomembnejša. Vemo, da morajo oblike na višjem nivoju evolucije ustvarjati ljubezen, če želimo, da se naša vrsta še naprej razvija.

Čutim, da moje žleze dobro delujejo. S sabo sem na matično ladjo vzela svojega otroka. Spomnim se, da sem mu med hranjenjem dajala pravilno hrano. Na analizo smo morali dati nektar, da bi ugotovili, da ima pravo količino zlate energije. Če otrok tega ne bi dobil, bi mutiral.

Zgleda, da je nektar hranil zarodek skozi cevko, ki je bila znotraj mojega telesa in povezana z vrečo znotraj trebuha. V trebuhu ne čutim ničesar, ker se to zelo razlikuje od človeške posteljice. To je bilo znotraj vreče, ki se je odpirala. Malo spominja na način, kot rojevajo samice vrečarjev. Čutim svoje prsi in kako hrana prihaja iz mojega srca.

Za sestre v bolnici je bilo pomembno preverjanje energije, s katero je bil otrok hranjen, kajti njen potencial je omogočal otrokov razvoj. Bali so se, da če otrok ne bi prejel energijo ljubezni, bi lahko ponovno mutiral v bojevito vrsto. Želeli smo, da naša vrsta evoluira in živi vedno v ljubezni.«

»Katera je bila ta bojevita vrsta?« sem vprašala.

»Oh, dobro … to so Orionci. Oni so nas vedno napadali.«

»Zakaj bi ti otroci mutirali nazaj, če Orionci niso bili vaša vrsta?«

»Ne vem.«

»Premakni se v svojih spominih. Stopila si ven iz svoje kabine in šla v neko komunikacijo«, sem namignila.

»Moram se sestati z nekimi ljudmi. V rastlinjaku rastejo številne rastline. Sestala se bom z dvema človekoma, s katerima se bom pogovarjala o teh rastlinah. Ena oseba je moški in je precej večji od nas. Druga je ženska in je nekako nejasna. Drugače od mene sta oblečena. Nosita rjave uniforme, primerne njuni funkciji. To ima neko povezavo s temi rastlinami. Ah, ona dva sta botanika.

Moški ima izbočeno čelo in močnejše kosti nad očmi. Oči ima vsajene v leto odprt obraz široko izpod čela. Ima precej velika usta s polnimi ustnicami in širše nosnice. Las nimata. On ima lepe široke močne roke, koža je barve karamele. Govorita mi o poskusu priprave posevka, ki bi rasel v naselbinah, ko prispemo na Zemljo. To hrano bomo lahko jedli, kajti rekli so nam, da zemeljske hrane ne bomo mogli jesti, ker je pregosta. Tako nam je rekla hierarhija.«

Prosila sem jo, naj najde poveljnika ladje in mi ga opiše.

»Vidim poveljnika v dveh različnih oblikah. Vidim ga v škornjih in v zapetem ozkem oblačilu kot dres. Potem ga vidim v halji z verižico. Verjetno to nosi ob svečanostih.

Imamo sestanke, na katere on prihaja in redno predava, da bi nas pripravil za mesta, na katera odhajamo. Znotraj teles se morajo opraviti številne prilagoditve. Razumeti moramo veliko stvari, s katerimi se bomo morali soočiti.  Rečeno nam je bilo, da na planetu, na katerega odhajamo, obstajajo druge oblike življenja in da je vegetacija drugačna. Naša vegetacija je modra, na Zemlji pa zelena. Rekli so nam, da je na Zemlji veliko vode in da obstajajo življenjske oblike, ki živijo v vodi, kot npr. delfini. Z njimi lahko komuniciramo in oni nam bomo pomagali. To vemo, ker smo z njimi že prej komunicirali. To se je zgodilo v času naše misije z zvezdno ladjo iz Siriusa. Prišli so se naseliti in s sabo smo prinesli ljubezen. Te energije ni na planetu, zato smo pristali to storiti, da bi pomagali k razvoju življenjskih oblik. Zaradi tega se vsi počutimo dobro. To je naš prispevek Stvarniku. Edini način, da spoznamo Stvarnika, je skozi ljubezen in služenje. Mi imamo vse radi in vsem služimo.

Obstaja en majhen in zelo jasen spomin, o katerem bi vam rada govorila. Zgodilo se je, ko smo nekaj časa že bili na Zemlji in preživeli velike stiske. Bil je eden Reptil, ki nam je pomagal. Presenečena sem bila, kako se je dobro prilagodil razmeram na Zemlji. To pa zato, ker je bila njegova koža drugačna od naše. Toliko več je lahko počel od nas, saj smo bili zelo občutljivi. Zaželela sem, da bi bila kot on. Ta misel se mi je pogosto pojavljala oz. stalno.

Z izrednimi okoliščinami se je dobro soočal, v njegovem življenju pa ni bilo dram. Samo živel je in sprejemal vse, kar je bilo potrebno napraviti. Zanj ni bilo ničesar hitro in dramatično. Nobena vrednost ni bila važnejša od karkoli drugega. Vse je bilo le delovanje za Boga. Zaradi njega je bilo moje življenje lažje, saj je imel veliko boljšo sposobnost prilagoditve z bitji na Zemlji kot jaz.

Zelo je pomagal in počel stvari, ki so nas držale pri življenju. To je bilo zanj enostavno, za nas pa zelo težko. Njegova koža je bila čvrsta in luskinasta kot pri krokodilih. To je bilo prikladno za pogoje na Zemlji in to veliko bolje od naše kože, ki je hitro pokala in bila zelo občutljiva.

V tem življenju mi je bila koža plazilcev vedno odbijajoča, zdaj, v mojih spominih pa jo občudujem, zaradi njene koristi v klimatskih zemeljskih pogojih. Spomnim se neverjetne hvaležnosti, ki sem jo čutila do njega, zaradi zaščite, ki mi jo je nudil, a vem, da me je imel zelo rad. Mislil je, da sem izjemna in všeč mu je bila moja koža. To, kar je počel za nas, je smatral služenje Bogu.

Zelo pomembno mi je bilo spomniti se botanike. Bila sem odgovorna za nego rastlin in njihov transport na Zemljo, da bi tam imeli kaj za jesti.«

Rosalyn se je usedla me začudeno pogledala: »Zato želim v tem življenju vse nahraniti. Mislim, da tega nisem mogla nikoli preseči. Če na Zemlji zaradi sprememb pride do pomanjkanja hrane, bom razumela, zakaj imam tako močen občutek, da moram poskrbeti za hrano.«

Ko je odhajala iz moje hiše, je okoli mene nastala neka nova vrsta ozračja. Šla sem do svoje delovne sobe in se usedla s kamnom Alcheringa. Glas, ki je tokrat spregovoril skozi mene, je bil nežen in ženski.

»Jaz sem Egarina. Prišla sem, da bi se ti predstavila. Ne boj se. Mnogi iz zvezd so tu. Poglej ocena, način, na katerega se giblje noter in ven. Gibanje je v vsemu. Tudi Mati Zemlja se giblje. Njen dih vstopa in izstopa ravno tako kot plima in oseka. Energija se stalno giblje. Vzemi to energijo vase, vdahni in izdahni. Nastaja čudovito nežno valovanje in če je v tebi vse dobro, če nič ne ustvarja preprek, ta energija teče. Prihajaš in odhajaš kot dih. Ali razumeš?«

Njen glas je bil pomirjajoč in sproščujoč: »Da, mislim, da razumem.«

»Obstaja še en aspekt tebe in tako je z vsemi. S tega gledališča deluješ z več znanja in razumevanja. Telo je minljivo in ima omejeno dobo. Osebnost je linija, ki se spušča. Res ni pomembno, v katerih dimenzijah deluje. Znanost in znanje bo delovalo brez ozira ali skozi vašo zdajšnjo osebnost ali neko drugo. Prihajate iz te točke znanje tako da mej ni.«

Egarina se je nežo nasmejala: » Ali draga, ne hiti, ker si slišala druge stvari; ostani, kjer se počutiš dobro v svojem srcu.«

Njen humor ženske, tako plemenitega obnašanje, me je navdušil.

»Tu sem z namenom, da bi ljudi spomnila, kdo so in kako so povezani s kozmičnimi vrstami. Čeprav so v zemeljskem telesu, to ni vse, kar oni so.« … »Zakaj to počneš?« sem vprašala.

»To je izpolnitev nekega sporazume, ki sem ga sklenila pred milijon leti. Obljubila sem, da se bom nekega dne, ko bo prišel čas, vrnila. To sem obljubila, ko sem v tistem času zapuščala telo. Začela sem razumeti kaj in o čem je veliki načrt … v stvarjenju vrste, ki poseduje ljubezen, toplino in mir v svojih srcih. Oni bodo pomagali, da se energije na Zemlji spremenijo.

Nova vrsta je ustvarjena, rojena z razvitimi možgani, povečano inteligenco in do nekega nivoja telesno obogatena. Nova vrsta je bila zavestna obreda in energij, zavestna Stvarnika in njegove ljubezni, kar jih je razlikovala od bratov in sester, ustvarjenih pred njimi.

To je pomenilo, da so Reptili in Dinoidi vrste, ki znotraj sebe niso imele naravno vsajene ljubezni in sočutja. Niso imeli priložnosti, da se utelesijo v novo vrsto in izkusijo ta čustva.  Zato smo v novih zemeljskih telesih zgradili kristalno energijo, ki jo vi poznate kot Kristusovo energijo. To jih je usmerilo na pot, po kateri so se lahko razvijali naprej. Zdaj so lahko prihajali in odhajali, skozi izkušnje drugih vremenskih razdobij. Nato so se lahko zopet vrnili k svoji vesoljski vrsti in s sabo so prinesli energijo. Ta proces se bo nadaljeval vse dokler ta del galaksije ne razvije božansko energijo, ljubezen in sočutje.« … Zgrozila sem se: »Kaj to pomeni, da se veliko ljudi na Zemlji uteleša iz sveta Reptilov in Dinoidov in ali so zaradi tega podobnim njim?«

»Da, tako je, Valerie. Zemlja bo kmalu vstopila v Zlato dobo, v dobo ljubezni in miru. Tega dne bo prišlo do dokončne izbire. Nekateri ljudje so o tem govorili kot o Sodnem dnevu. To je res, a to je sodba samemu sebi s strani Sebstva. To bo njegova priložnost izbire. Takrat se bodo morali odločiti, da bi lahko sledili vodstvu vseobsegajoče ljubezni ali tega, kar je dobra samo za nekatere. Za veliko njih je to enostavna izbira. Tudi takšni bodo, ki se ne bodo strinjali.  Ko bo prišlo do zadnje izbire, se lahko oni premaknejo z vsemi nami ali pa se jim bo pomagalo na nekem drugem mestu. To ni grožnja. Izbral bo vsak mali Zemljan. Ni sodbe, a obstajajo takšni, katerih energije se razlikujejo in niso pripravljeni za Zlato dobo.

Svojo prisotnost sem ni naznanila in se me zavedaj. Delam na tem, da pomagam pri prehodu in mi pri tem moraš pomagati. Vse, kar moraš storiti je, da zapisuješ dogodke v knjigo. To bo sprejeto z ljubeznijo in sočutjem.«

Nasmejala sem se: »Pa to sem že storila.«

»Tista knjiga je bila za vajo, da bi se zbližale. Sedaj ti bodo drugi pomagali, da napišeš drugo knjigo, ki bo pripovedovala o celotni zgodbi. Nekateri so ti že pomagali. Ta knjiga bo drugim pomagala, da ozavestijo svoje spomine. Ne skrbi za izhod. Ti si tu samo v službi. Globoko v tvoji duši je znanje, ki ti govori, da je to realnost. Ali razumeš, draga moja?« … Vsa soba se je vrtela: »Ah, ja.« … Egarina je zašepetala: »Hvala ti. Poslavljam se od tebe.«

Čudno je; počutim se kot da sedim v mehurčku. Čutim, da me potiska in če se nagnem naprej, me potisne nazaj. Mehurček pritiska na moj obraz. Zdaj moram iti ven.

»Da. Davno nazaj so bili mnogi od nas vključeni v genetski inženiring.  Stvari so ušle daleč izven kontrole. Po Zemlji so tavala velikanska bitja. Planet ni bil več varen, zaradi silne stvari, ki je eksplodirala in postala neskončna.  Bitja so se začela medsebojno uničevati ob poskusih, kdo bo večji in boljši. Ta tekmovalnost se je porajala zaradi moči in pohlepa. Križali so razne vrste, podobno kot se fatje igrajo z velikimi igračami kot da so odrasli možje. Šlo je za popolno nespoštovanje življenja.«

Malo se umirila situacijo: »Ali veš, s kom so se dogovarjali?«

»Oni so bledo modri. Nekaj je v zvezi s temi bitji. Polprosojnost, ki je v popolnem nasprotju z gosto materijo reptilskega naroda, med katerimi sem se tudi jaz rodil. Lahkotnost in čistoča. Ko se gibljejo, je kot da bi leteli. Neverjetno so blagi in ljubeznivi.

Dogovorjeno je, da bo reptilska vrsta zares zapustila Zemljo, vendar so pretkani in podli in se ne držijo dogovora. Rekli so, da bodo odšli, vendar ne bodo, saj so še dandanes tu.« … »Kje?«

»V notranjosti Zemlje.« … »Ali so se spremenili?« … »Ne.«

To področje sem želela raziskati: »Vrniva se na tja, ko si streljal na matično ladjo. Vidiš manjše ladje, ki odhajajo. Ali se zavedaš tistega, kar se dogaja; je bilo ukazano, da jih se sledi?«

»Da. Ker sem se obotavljal glede streljanja, mi je komandant ukazal, da sledim dve ladji, ki sta šli proti jugu. Šel sem v ladjo gumbaste oblike, ki je zapuščala komandno ladjo. Krenil sem ju zasledovati in ju uspel opaziti. Dan je lep, oblaki so beli in okrogli. Ena njihova ladja se je zrušila in razpadla v vodi. Drugi je varno pristal. Mislim, da so vse ladje, ki so poskušale uiti, uničene.« … »Si poskušal uničiti drugo ladjo?« … »Ne. To bi bilo podlo, saj ni načina, da bi se ta bitja branila. Želim najti alternativo. To se dogaja pred tem, ko sem se začel zavedati in se obrnil k Bogu. Nekaj v meni se je prebudilo, vendar ne vem, kaj bi to bilo.

Bil sem prisoten na njihovem prvem diplomatskem srečanju na Zemlji in v sebi zadržal občutek blagosti in ljubeznivosti teh bitij. Trpim zaradi tega, kar sem storil. Posegel sem k svojemu materinskemu božanstvu, da bi bil kaznovan. Iskal sem, ne vem.«

Joseph je na trenutek zastal in se poskušal zbrati.

»Morda bodo vsi umrli, jaz pa jim želim pomagati. Odločil sem pobegniti, saj bi bilo zahrbtno slediti ta bitja še naprej. Moja ladja je pristala na čistino blizu grmovja in velikih skal. Stopil sem ven in šel skozi grmovje do obale, saj me je modrina privlačila. Medtem, ko sem gledal proti vodi in obali, sem prvič zagledal Rosalyn.«

To je bilo veliko presenečenje. Rosalyn je v tem življenju Josephova žena.

»Našel sem jo na obali in edino, kar občutim je njena blagost. Njena koža je polprosojna in je tako prisrčna. Veš, ko si le s svojimi, potem je to vse, kar veš. A ko naenkrat vidiš nekaj drugega, to nežno ženstvenost, potem je to nekaj novega.

Ranjena je in želim ji pomagati. Čutim, da jo moram opogumiti, vendar ne vem, kako to storiti. Komajda se zaveda , saj je v šoku, a me lahko vidi. Sprejema me, čeprav ve, da zgledam tako drugačno. Ker je začutila, da me zanima, se me ne boji. To je kot lepotica in zver. Jaz sem luskinast z dolgimi kremplji. Če bi se jo želel dotakniti, bi jo lahko poškodoval, saj je ona tako nežna. Prav nerodno se počutim.

Še dva ranjena sta prišla iz vode v stanju šoka. Čutim prisotnost drugih bitij. Obrnil sem se, da bi jih videl. On je eden od naših opičjih bitjih. Ima temno kožo in kodrasta dlaka mu prekriva celo telo. Nekaj nosi, morda kopje. Prišel je iz grmovja in začudeno opazuje, kako bitja nežno modre kože prihajajo iz vode.

Izza oblakov je posijalo sonce in modra bitja so začela kričati od bolečine.«

Povesil  je glavo in bil za trenutek v tišini.

»Moram se naučiti pravilnega načina gibanja proti svetlobi. To je naslednji korak v evoluciji. Način, po katerem sem poznal življenje do zdaj, je bil zelo sebičen. Vse počneš zase brez ozira na druge. To je težava naše družbe. V vojski sem in ko smo skupaj, če ne delujemo kot ekipa, nas enostavno uničijo. Na ta način se vzdržuje potrebna disciplina.

Naenkrat sem se ujel, kako opazujem eksplozijo in kako sem vzletel v ladji, da bi poiskal modra bitja, a ko sem jih zagledal, sem dezertiral.

Čutim odgovornost za to, kako se oni počutijo, istočasno pa vem, da sem sam povzročil njihove travme. To je drugačen način bivanja; to je več kot le osredotočanje na sebe. Zame je to nekaj popolnoma novega, kot cvetenje.

Ta bitja imajo skupno zavest in vsi imajo v sebi potrebo, da pomagajo eden drugemu. Ločevanja na posameznike pri njih ni, tako kot je to v moji sredini.

Sprejemajo me in mi odpuščajo, kar sem storil. Počnem najbolje, kar znam, da bi jim pomagal preživeti to grozno situacijo. V zameno mi dajejo svojo ljubezen, kar je čisto drugače od vsega, kar sem kadarkoli poznal.

Hraniti se morajo z zemeljsko hrano. Zvezdnim ljudem pomagam, da spoznajo, katere rastline so nevarne za njih, zaradi molekularnih vibracij, a ne morem ničesar storiti, da bi jih zavaroval pred bakterijami in žuželkami, ki uničujejo njihova občutljiva telesa.

Med Rosalyn in mano se razvija naklonjenost. Pomagami že samo s tem, da je to, kar je. Bolj ko napredujem, več vem o kvaliteti življenja, težnjah in iskrenosti. Spremenil sem se. Moji kremplji niso več tako koničasti, kar pomeni, da se lahko dotikam teh bitij. Obožujem dotike z njihovo mehko kožo in to neverjetno nežnost.  Zvezdna bitja so dojela, da je edini način, da obstanejo na Zemlji, da se križajo z obstoječo vrsto, ki je tu v stanju napredovati. Izbrali so majhne dlakave, vrsto, ki smo jo mi ustvarili.«

Zdaj sem razumela, zakaj so se preživeli z Rexagene križali z opičjim bitjima. »V novih bitjih se mora povečati kostna gostota, da bi lahko prenašali atmosferski pritisk in bili tako fizično dovolj močni za življenje na Zemlji.  Zvezdna bitja prihajajo iz popolnoma drugačne atmosfere in so zato njihova telesa nežnejša. Njihovi potomci morajo biti močnejši. Ker njihova koža ne more prenašati sončnih žarkov, se morajo njihova tkiva menjati. Da, potrebna je bila sprememba. Od dlakavih sem vzel nekaj vzorcev krvi. Narejene so bile nekatere prilagoditve, vzorci pa vnešeni v zvezdna bitja.«

»Kakšne so bile posebnosti križancev?« … »Pojavile so se na molekularnem nivoju.« … »Misliš na DNK?« … »Da, točno, ampak vidiš, da nisem več tam, ker so prišli oni in me ujeli.« .. »Ujeli so te? Kdo je prišel in te ujel?«

»Moj komandant je prišel pome in me uničil.« … »Kaj se je zgodilo z zvezdnimi bitji?« … »Tam jih je pustil.«

»Ali veš, zakaj jih je pustil?« … »Ne, ker sem mrtev.«

Joseph je odprl oči in me žalostno pogledal.

Te tri regresije so mi pripomogle, da dojamem, kako pomembno je nikogar ne obsojati. Vsi mi, tu na Zemlji in v kozmičnih svetovih, preživljamo svoje vloge v različnih telesih. V naših kolektivnih izkušnjah bomo verjetno vsi uspeli dojeti sočutje in ljubezen. Steven je videl Drakona, ki je ukazal reptilskemu kralju, da uniči zvezdna bitja. Michael je videl reptilskega komandanta, ki je ukazal streljati na matično ladjo. Joseph je videl operaterja žarka, ki ga je na koncu uničil. Vsi so dobri in prijazni ljudje, ki se nikoli prej niso srečali. Vsak od njih je prišel do mene, da bi se obudil spomine, ki so bili zelo povezani.  Nekako sem bila vznemirjena, a v meni je ostala neka jeza. Kljub vsemu imam zdaj širše razumevanje o tem, kako so se stvari odvijale, a življenje ni več tako enostavno kot prej. Zdi se, da je smisel velikega dela ljudske vrste ta, da tisti, ki so preživeli v drakonskih, reptilskih in dinoidskih kulturah, dobijo možnost, da preživijo ljudsko življenje.  V tem delu galaksije smo mi drugačna bitja, z vgrajenim razumevanjem ljubezni in sočutja. Ljudje so prihajalo, kot da je vsakdo imel številko. Egarina me je spomnila: »Pomembno je, da si dostopna. Ne dovoli, da te zaposli kaj drugega.«

Poglavje 7:

Robbiena regresija, Alcheringa govori o kraju Rexagene, Glendina regresija

Robbi je nadaljevala: »Nismo na pravem mestu.« … »Kje bi pa naj bili,« sem odgovorila.

»Ne tu, nismo še končali. Ne rem videti ali to sploh deluje. Niče v tej skupini ni usklajen z mojimi vibracijami in način, po katerem delujem. Ne vem točno, kako bom lahko sama kodirala.«

Njeni izrazi so me malo zmedli: »Ali odstopaš zdaj ali ob neki drugi priložnosti?«

»Drugič. Zelo sem zaskrbljena. Ne morem opaziti življenja na tem mestu. Enostavno nam to ni dovolj. Moralo bi nas biti osem z mojo vibracijo.« … »Kaj se je zgodilo z ostalimi, ki imajo tvojo vibracijo?«

»Enostavno so jih odpihnili. Vse je bila iznenada. Ne vem zakaj sem tu s temi ljudmi. Njihovo poreklo je drugačno.« … »Kako se razlikuješ? Poglej svoje roke in mi povej, kaj vidiš.«

Robbie je začela momljati in obračati glavo s tesno zaprtimi očmi: »Hmm, to so moja čutila, da. Na rokah s štirimi kristalnimi prsti so krogci.«

Spomnila sem se Stevenovega opisa kristalne svetlobe znotraj valja: »Si ti kristalna zavest v zlatem valju, kot ene vrste kristalni robot?«

»Da, delamo skupinsko na telepatski  način in tako prinašamo znanje in informacije. Z drugimi ljudmi ne moremo delati na isti način, ker enostavno niso centrirani. … »Od kje dobivate to znanje?« … »Prihaja z Elohima. Oni so moj vir.«

»Nekaj se je zgodilo. Ne vem, zakaj sem na tej izvidniški ladji. Morala bi biti s svojimi, a ti so me prosili v zadnjem trenutku. Naša ladja je pristala in je edina, ki je preživela. Ne vem iz kakšnega razloga sem tu. Do zdaj mi se ni razkril. Vsi prihajajo k meni in želi vedeti. Sem radio sprejemnik in oddajnik frekvenc.

Oni ne vejo, kako preživeti tu, a čutijo, da jim jaz lahko pomagam. Nimam znanja, ki ga iščejo. To ni to, kar počnem. Imam vibracijo, ki mi pomaga, da počnejo, kar počnejo.

Moja naloga je spodbujati harmonijo in jo dvigovati na visoko frekvenco. To z lahkoto počnem. Ta zvok bo vsakogar pripeljal zelo hitro v ravnotežje. Zelo so zaskrbljeni, a jaz se moram oddvojiti. Ko sem bombardirana z informacijami, se ne morem uskladiti. Občutek strahu in vprašanj ustvarjata situacijo, v kateri ne morem delovati. Zato se moram oddvojiti, da bi se uskladila z vibracijami in bi zdravljenje prodrlo v skupino. To je veliko delo, saj sem tu edina od svoje vrste. Tu obstaja nevarnost in preživetje je prvi cilje. Nihče ne ve, ali bomo tu lahko preživeli.

Obstaja način za prečiščevanje vode. Oni ne morejo piti vode. Elohimi mi kažejo bakterije v vodi, ki škodijo bitjem z ladje. Takšne vode se ne smejo dotakniti. Preveč je topla za moj ustroj. Ne morem funkcionirati v toplih razmerah, saj izhajam iz svežega podnebja. Ta bitja, njihov strah glede preživetja, želja, da imajo vse pod kontrolo … dušim se zaradi vsega tega. Potrebujem tišino in notranji mir. Moram se osredotočiti, a ne morem najti mesta, kje naj to storim. Sem daleč od doma, vendar vem, kaj se dogaja. Druge bom prosila, da se umirijo, mene pa pustijo na miru, da bi lahko sprejemala informacije.

Če se potopim v strah in emocije, se mi prekine možnost povezovanja. Nekateri v skupini so precej vključeni v informacije. Njihova vloga je razvrščati in posredovati informacije, kar me onemogoča in to čutim kot bombardiranje. Razbrati moram, kje bi lahko najbolj pomagala, a moram tudi preživeti. Kako naj jih drugače zaščitim?«

Pomislila sem na drugi del Stevenove regresije: »Ali ste ti in ostali iz tvoje skupine ščitili zvezdna bitja na primopredajni slovesnosti?«

»Ena od naših vlog je detektiranje, odkrivanje vsega, kar jemlje visoke frekvence. Vse, kar oddaja frekvenco, vključuje varnostni sistem, saj bi v končni fazi ta frekvenca lahko onemogočila funkcioniranje zvezdnih bitij.

Robbie je za trenutek spremenila razpoloženje: »Mi poznamo Drakone in njihovo lakoto. To je tako, kot da držijo ljudi pod vodo in se od njih pričakuje, da bodo srečni, ko ne bodo mogli dihati.« Robbie je bila ponovno zaskrbljena: »Elohimi mi pravijo, naj se rojevanje nadaljuje, saj je preživetje teh bitij odvisno od tega. To se znotraj skupine ne more opraviti; mora priti od zunaj. Najti morajo najrazvitejše na tem planetu in roditi otroke v kombinaciji z njihovo vrsto.

Po predaji te informacije se je veliko govorila. Težko jim je razumeti, da morajo funkcionirati samo v tišini, ker zbiram vibracije, ki prihajajo od daleč. Elohimi bodo zagotovili znanje; vrsto bodo napravili dostopno in naredili vse potrebno, da bo ta misija uspela.

Zvezdna bitja pravijo: »Povej jim, naj pridejo in nas odpeljejo.« Vsi postavljajo vprašanja in so prestrašeni. Rekla sem: »Odmaknite se, odmaknite se. Vaše vloga je, da ste prišli, moja pa , da vam govorim. Nekatera bitja v skupini imajo znanje za novo rojstvo.« V miru se bodo spomnili, kaj storiti, namesto da dovolijo, da bodo potisnjeni v vibracijo strahu. Pridobiti jih, da se umirijo, je velika naloga. Hočejo, da jim prikažem vizijo prihodnosti. Njihove telepatske sposobnosti niso tako močne. Da bi jih opogumila, sem vsakomur omogočila, da vidi v mraku. Elohimi so rekli, da jih bo to ohrabrilo.  Skrbelo me je, ali bom lahko opravila tako zahtevno nalogo.

Zvezdna bitja so različnega porekla. Vsi postavljajo vprašanja, ki porajajo dodatna. Začutila sem, da se moram oddaljiti od vprašanj in enostavno iti v sebe, kjer se lahko odpočijem.

O veliko stvareh, o katerih smo se pogovarjala, nisem vedela. To je njihovo področje strokovnosti. Nekdo govori o hrani, nekdo drug o pitni vodi in kako bi jo lahko naredili pitno. On je prejel simbole v sanjah in se jih je zdaj spomnil. Zdaj se lahko umaknem in umirim. Stvari so se začele spreminjati. Vse jim je dano na telepatski način in se začenjajo spominjati svojih vlog.

V njih vnašam energijo Elohima, da bodo vedeli, kaj morajo storiti. To je začetek, oni pa še niso usklajeni z okolico, v kateri se nahajajo. Prisotnost elohimskega žarka mi pomaga, da lahko funkcioniram. Zdaj se v ravnotežju s tistim, kar sem in to se usklajuje z ostalimi. Tako se tudi oni krepijo s pomočjo žarka. To je moja naloga. Sposobnost skupine je čudovita.

Bitja sprašujejo, zakaj ne morejo poslati več takšnih, kot sem jaz. Povem jim, da je to velika naloga, ki jo je potrebno opraviti. Ko se bo enkrat začela, jih bo prišlo še več, a za zdaj niso potrebni. Ne razumejo, da se na njihovo vrsto lahko vpliva z vibracijami z njihovega planeta. Ne vidijo, kaj se dogaja. Jaz lahko vidim, ker je moje usklajevanje finejše in če pride kaj, kar ni visoka vibracija, bom to v trenutku začutila.

Čutim gostoto in frekvence, ki prežemajo planet. To je verjetno naravni pojav. Ne vem ali naj omogočim nasičenost te frekvence znotraj sebe ali naj se držim svoje izvorne. Sem v dilemi. Bom bolje funkcionirala, če postanem ena od njih in se potem ponovno povežem ali bi morala obdržati svojo osebnost in občutek ločenosti? Nisem sigurna, vendar bom storila vse potrebno za dobro vseh. Sem v nerodni situaciji, a to je očitno moja odločitev. Kaj počnem tu?

Vidim ta smešna bitja, ki so kot visoki medvedi. So prijateljski, a imajo zelo nizko frekvenco.« … »Zakaj praviš, da so podobni medvedom?«

»Močni so, kosmati in zelo gosti. Ni kompatibilnosti in ne vem, kako bodo to storili.« … »Kaj naj bi storili?« … »Obstaja potreba po povezovanju s to vrsto, da bi se v prihodnosti zagotovil obstanek. Zdravniki so prišli do rešitve, kaj storiti, da bi oplodili te živali. Ne vem, kako bo to mogoče, vendar je to informacija, ki so mi jo dali Elohimi. Moram se držati tega, kar mi je rečeno – kar vem, da je prav.

Zgleda, da bom tu zelo dolgo. Moram pomagati tam, kjer lahko in počivati, ko bom to potrebovala. Vsakdo mora najti svojo pot. Ne morem prevzeti odgovornosti za vse. To je težko, saj vidim, kako so razdvojeni in če bi uskladili svoje vibracije, bi jim bilo lažje. Da bi lahko zadržala povezanost v dolgem vremenskem razdobju, se moram oddvojiti. Za razumevanje mi je bilo pokazano veliko stvari. Sem pred časom in rodili se bodo otroci. Moja naloga tu je, da vsako dušo kodiram z elohimsko frekvenco, da bi se lahko veliko kasneje prebudili. S to vrsto se bom povezala čez čas in ko bo ta planet prehajal skozi evolucijske spremembe. V njihovih srcih bom prebudila spomine na to, kdo v resnici so.

Izvirajo iz živali in zelo sem zaskrbljena glede izida. Elohimi so mi vse pojasnili, jaz pa nisem sigurna.« Na Robbienem obrazu so stekle solze.

»Veliko duš poznam in bom z njimi povezana do konca obstoja tega planeta. Morala sem bom povezati z njimi na različnih stopnjah njihovega razvoja, skozi mnogo življenj. Rečeno mi je, da bo to uspelo, sama pa nisem v to prepričana. Vem, da jih bo vgradnja vibracije obdržala pri življenju. Sicer si lahko misliš, da bo to uspelo, vendar ne moreš biti nikoli v to prepričan. Tu bi nas moralo biti več, a nas je le nekaj. Vsa tolažba in povezanost prihajata od tistih, ki niso tu.« … »Verjameš v to, kar ti Elohim govori?«

Robbie je dolgo molčala. Na tisoče čustev je prešlo preko njenega obraza: »O njihovih sposobnostih ne vem nič. Vem le to, da bo vse v redu. To, kar moram storiti je, da s svojimi senzorji sprejmem prvega otroka, da začutim frekvenco njegove vibracije in jo prepoznam.« Prosila sem jo, da gre še malo naprej v svojih spominih do trenutka, v katerem drži otroka.

Nasmehnila se je: »Oni so dobro. Z vsakim lahko telepatsko komuniciram. So opičja bitja, močna in mehkega srca.« … »Kdo so njihove mame?«

»So razne, saj poskušajo najti pravo kombinacijo. Nekatera bitja so iz zvezd, nekatera pa so opičja.«

»Ali so otroci bitij iz zvezd različni od otrok opičjega rodu? Ali so pametnejši?«

»Te informacije nimam. Delam na svoj način. Z vsemi lahko komuniciram, vendar to ni potrebno.«

Predlagala sem: »Pojdi še naprej skozi čas do trenutka, ko boš zapustila Zemljo.« … »Komunikacija z Elohimi ni tako jasna kot na začetku; postaja težka. Nahajam se med dvema svetovoma – ne v svojem, niti ne v tem. Moj mehanizem je zastarel in ne vem, kako dolgo bom lahko delovala s to hitrostjo. Vibracija tega planeta me zelo izčrpava, zato moram nadoknaditi energijo.« … »Si zaskrbljena?« … »Ne vem, če bodo oni dobro. V njihovih srcih je nežnost in senzibilnost, vendar tudi grobost tega sveta. Tudi ne vem, kako bodo obvladovali nežnost v sebi in grobost okoli njih. Zdaj moram iti, ne morem ostati dlje časa. Prihajajo drugi, ki mi kažejo prihodnost.« … Robbie se je nasmejala in se zagledala globlje: »To je vir – takšna svetloba, takšna ljubezen in radost. Svet je zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Sicer so še težave, a oni so zelo zadovoljni z izidom. Zdaj prihajajo drugi.  Bilo je težko in dolgotrajno. Poskušajo mi pomagati, da grem skozi to. Kažejo mi družinsko deblo od začetka do današnjih dni, prehod in realnost. Na deblih je veliko majhnih obrazov. Kažejo mi, kako mineva čas in kako se stvari spreminjajo. Rečejo mi, naj se razvedrim, sprostim, saj je vse v redu.«

Robbie je odprla oči in me pogledala: »Da, vse je dobro.« Nasmehnila sem se ji: »Se zdaj bolje počutiš?« … »Drugače – zdaj imam uvid v velik pomen odgovornosti, ki sem jo čutila vse življenje.«

Robbiena regresija mi je pustila občutek, da sem komunikator, ki na Zemljo ni uspel prenesti njeno pričevanje kristalno jasno. S tem so bili vsi odsekani od temelja doma. Zakaj nisem uspela v tem?

Potrebovala sam Alcheringa, da mi pomaga pri spominih in ga zato poklicala. »Dobro jutri, draga moja. Zelo sem srečen, da si me poklicala. Pogrešam pogovore s tabo in rad bom poklepetal s tabo. Upam, da me boš pogosteje klicala.« Minilo je nekaj časa: »Da, seveda, Alcheringa. Žal mi je, da se ti nisem oglašala. Ves čas mislim nate. Ali mi lahko pomagaš? Rada bi se s tabo pogovorila o času, ko je matična ladja eksplodirala. Vem, da se je vse zgodilo zelo hitro. Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo s kristalom za komunikacijo. Zakaj ga nisem mogla prinesti tako, kot ga je Egarina?

Bilo je, kot da Alcheringa meri valove mojega glasu, ki so odkrivali moja občutja. »Draga moja, moraš sprejeti dejstvo, da takrat ni bilo časa, da se karkoli stori, razen da se hitro steče do prvega rešilnega čolna. Ko se je ladja začela potapljati in je eksplodirala, ni bilo več časa za karkoli. Pravzaprav, nisi imela niti časa, da s sabo vzameš svoje otroke ali moža. Nahajala si se v drugem delu matične ladje, ki se je hitro potapljal. Vsi so vedela, kaj se bo zgodilo, pa si se hitro premikala. Zelo si skrbela za svoje ljubljene in za kristal, seveda.«

»Kako se je Robbie znašla v reševalnem čolnu?«

»Ko si se premikala proti reševalnemu čolnu, si prišla do kristalnega robota. Imela si prisotnost duha, da si lahko prosila robota, da gre s tabo, saj si po instinktu vedela, da bo to potrebno. V mislih si videla, kaj se bo zgodilo z matično ladjo.«

V mojem vidnem polju so izžarevale intenzivne žive barve in v ušesih sem slišala glasno zvonjenje. Bilo je kot da se moji občutki porajajo izven mene.

»Zdaj se spominjaš sanj, ki si jih sanjala pred veliko leti, ko si videla eksplozijo matične ladje. Izgledalo je kot nuklearna reakcija. Saj na en način je to tudi bila. To je spomin, ki si ga videla v svojih sanjah. Spomniš se množice barv, a ultravijolično modra je tista, ki se jo še posebej spominjaš. Ali lahko vidiš, kako hitro se je vse to zgodilo?« … »Da«, sem rekla in se spominjala barve tragične modre svetlobe. Zagrnila me je mešanica tesnobe in globoke žalosti.

»To je to, kar se je zgodilo. Ponovno si izkusila močno tesnobo, ko sta dve majhni ladji krenili proti planetu Zemlja. A moraš razumeti, da si uspela v tem, ko si šla tja delovati. Ob tebi je bil prisoten duh, da si lahko s sabo vzela robota. Kristalno bitje v njem ti je pomagalo, da zadržiš določeno frekvenco svetlobe. Svetloba vseh, ki ste preživeli, se je zmanjšala, ko ste vstopili v frekvence na Zemlji. Robot je vsem omogočil, da se osvobodite tesnobe in travme, da bi se lahko med sabo telepatsko sporazumevali.«

»Mi lahko pojasniš, kaj je kristalni robot?« … »Da, to bitje je bil Ishnaan. Ishnaani prihajajo iz različnih dimenzij. Ta kristalna bitja so se lahko gibala in posedovala fizično prisotnost v obliki robota, ki si ga omenila. Obstajali so v peti/šesti dimenziji in pomagali drugim vrstam fizičnega univerzuma.

Bitje iz teh dimenzije postaja del strukture kristala in skozi njega deluje s svojo zavestjo. To je bilo v času razglasitve Elohima, ki je dovolil ta evolucijski proces. To je bil stik angelske prisotnosti v kristalni substanci. Tem bitjem je bilo dovoljeno, da se razvijejo v druge zavesti.

Kristal se lahko združi s svetom magije. Z drugimi besedami … povezan je s točko neskončnosti, s pojavljanjem in samim stvarjenjem.«

»Ali bo ljudem skozi evolucijo uspelo to doseči?«

»Kristal ali Kristusova zavest se ni razvila v ljudeh, temveč v drugih svetovih širom Vesolja. V tem je razlika. Ker so oni v vaši prihodnosti, jih ne boste nikoli dosegli. Nadaljevati do angelskega načina obstoja pomeni posedovati čarovnijo. To se ne bo zgodilo vse dokler bitja, ki bodo živela v Zlati dobi, ne bodo zapustila svojih teles. Zgodilo se bo samo tistim, ki bodo razvili in razumeli svojo kristalno energijo, Kristusovo energijo, svoje angelsko bitje.

Bog je vir kreacije in stvarnik vsega. To je energija ljubezni in življenje se ne more oblikovati brez prisotnosti Boga. V tem spoznanju so lahko posamične energije znotraj moči ljubezni zmedene in izvržene. Tako se je zgodilo s tistimi, ki so jih ustvarili Drakoni. Potem so ustvarili reptilsko vrsto, katera je ustvarila majhne, kosmate pokončno stoječe opice na Zemlji. Te vrste so ustvarjene brez ljubezni in jo zato tudi ne razumejo. Zato so tu na Zemlji, da bi se jo naučili razumeti v fizičnem telesu. To znanje se imenuje Kristusova zavest, sicer pa je to kristalna zavest. To je angelska prisotnost v vseh. Skozi čas se je to napačno dojemalo, vendar pa se je v vesoljskih svetovih to pravilno razumelo.

V zemeljski dimenziji se bo evolucija nadaljevala in prišlo bo do premika Zemljanov v Zlato dobo, kar bo brezmejno. Takrat bo prišlo do uskladitve, medsebojnega spoštovanja z različnih vidikov; prevladovala bosta ljubezen in sočutje.«

»Alcheringa, najlepša hvala.« … Nastala je dolga tišina. Alcheringa me je opazoval: »Bodi v miru, draga moja. Vse je v redu.«

Zapustil me je občutek njegove prisotnosti. Mirno sem sedela v svoji majhni delovni sobi in razmišljala. V eni regresiji sta se James in Tricia spomnila, da sedita ob meni, jaz pa sem jim mama in na glavi nosim kristal.

Tricia je rekla, da je bil v isti škatli, na kateri je kot deklica sedela v komandni sobi medtem, ko smo potovali iz ene dimenzije v drugo. Ne vem zakaj, vendar sem ju poklicala, da bi izvedela, če se spomnita barve kristala. V tem trenutku mi je to bilo pomembno. James mi je takoj odgovoril. Njegov glas je bil blag in me je pomiril: »Tvoja glava ženskega zvezdnega bitja se je nagnila nazaj, da bi omogočila kristalu dober položaj. Kristal je bil bledo-fluorescentno-zelene barve, skorajda čist. Ob aktivaciji tvojega uma, bi spremenil barve, odvisno od tega, kar bi počela in s kom bi komunicirala.

Barve so bile blede in biserne, kot mesečev kamen. Imela si sposobnost, da svoj duh projeciraš v kristal, da bi ga aktivirala ali pa povečala njegove sposobnosti. Imela si tudi uvid v vse vidike prizme, saj si bila v tej dimenziji v božanskem stanju. Komunikacijski kristal se je izgubil med uničenjem matične ladje. Če bi ga poskušala najti, bi umrla z vsemi ostalimi. Kakšen bi bil smisel tega?«

Strinjala sem se z njim in spustila slušalko. Bilo je res nesmiselno s tem nadaljevati. Počutila sem se bolje; kot da mi je težko breme padlo s srca. Že na začetku je bila moja svakinja Glenda zelo zainteresirana za hieroglife. Ko sem ji v telefonskem razgovoru rekla, kar mi jej povedal James, se je razburila. Predlagala sem ji, da se srečava in poskusiva z regresijo.

Bil je oblačen in precej vlažen dan. Glenda je gledala slike hieroglifov. Njene izkušnje v meditaciji so jo hitro pripeljale v alfa stanje.

»Čutim, kako padam z velike višine v vodo in se ne bojim, da bi se utopila. Voda je bistra, peneča in zelena. Zaplavala sem do čudovitega morskega leva z majhnimi dlakami na gobcu in najlepšim pogledom sočutja. Nikoli ne bom pozabila tega obraza. Ranjena sem in se ne morem dobro premikati.« … »Zakaj si to rekla?«

»Dobro, nekako sem otrpla, a ne čutim nobenih bolečin. Okoli mene so drugi morski levi, ki me potiskajo skozi vodo do skalnatega zaliva. Potiskajo me na hrbtu tako, da so mi glava in ramena podprta s skalo. Ostanek telesa leži v plitvem bazenu na obali; verjetno me želijo zaščititi od sonca, ne vem.

Občutek imam, da sem moški. Ravno tako čutim, da tu čakam, ker vem, da pridejo še ostali.« … »Je še kdo tam?«

»Ne. Ta majhna glava morskega leva zavzema celotno moje vidno polje.«

»Za trenutek se vrni v čas preden si bila v vodi in mi povej, kaj se je zgodilo.«

Glenda se je zlomila in začela ihteti: »Čutim nevzdržno tesnobo.«

Opogumila sem jo: »To je le spomin, zato se ne boj, ampak se sprosti. Povej mi, zakaj se tako počutiš?«

Glenda se je trudila govoriti naprej, a se je še naprej tresla od ihtenja: »Mojemu telesu je težko, saj ne želi več iti skozi to. To je tako grozno.«

Z roko sem se dotaknila njene rame: »Vse je v redu. Vse to se je zgodilo davno nazaj. Povej mi, čemu tako trpiš?«

»Vse je šlo narobe. Misija … kako se je to lahko zgodilo. Ta izkušnja je neverjetna.« … »Kaj se dogaja?« … »Uničenje prihaja kot strela iz jasnega.« … »Kaj si počela pred uničenjem?« … »Veselila sem se, ker smo skorajda prispeli. To je bilo tako vznemirljivo; naši načrti se bodo kmalu uresničili. Vsi opazujemo to čudovito mesto, tako modro in zeleno, bleščeče kot dragulj. Obstaja občutek velikega miru in tišine medtem, ko plujemo po vesolju ob tem čudovitem razgledu, ki izpolnjuje naše vidno polje. Vsi so vzhičeni nad tem mestom. Na nič drugega nismo pozorni, saj kaže, da tudi ni potrebe. Varni smo. Vse je tako, kot mora biti.« … »Kaj se zgodi potem?«

»Vsi so otrpli in niso mogli verjeti, da je bila matična ladja zadeta. Vračamo se na svoja mesta, otroci se zbirajo. Po alarmu sledi evakuacija. Slišim neki hrup, kot zvok velikega vala, ki je pred tem, da se bo razpršil.

Zdi se mi kot da vem, kaj se bo zgodilo, vendar ne morem ničesar storiti, da bi to preprečila. Poskušam se osredotočiti na to, kar bi lahko storila.«

»Kaj bi morala storiti?« … »Nekaj moram vzeti. Zdaj se nahajam v majhnem enoprostornem letalu, ki zgleda kot buba. Zdi se, da je v njej zelo pomemben tovor. Blešči se – to so kristali.« … »Ali imajo oni kakšno povezavo s komunikacijo?«

»Nekoliko, a ne popolnoma. Večina kristalov nam pomaga, da usidramo božansko energijo. Obstaja zeleno-moder kristal, ki je tako lep in ima več površin, kot diamant. Služi za komunikacijo. V bubo se vzpenjam samo s kristali, saj nimam časa, da vzamem še kaj drugega.

V mislih imam, da moram biti pred energijo, ki me bo odpeljala. Če bom skrbela, me bo zajela panika, zato sem se osredotočila na to, kako naj spravim plovilo v pogon, saj je preostalo malo časa. Ko so se v podnožju matične ladje odprla vrata, sta bila okoli mene črni dim in ogenj, zato sem šla ven. Usmerila sem se proti planetu, ki sem ga maloprej opazovala.«

»Lahko vidiš še koga, ki potuje proti planetu?« … »Da, veliko jih je. Vidim ladje, v katerih so otroci.«

Glenda je zavpila: »Otroci, njihove ladje so uničene, čudoviti otroci!« Morali smo se ustaviti, saj Glenda ni mogla nadaljevati. Njeno telo je drhtelo, solze so jih tekle po obrazu in ihtela je nekontrolirano. Minilo je nekaj minut. Prijela sem jo za roko, kar jo je pomirilo: »Vse to je zdaj preteklost in le spomin. Sedaj je vse v redu. Ali čutiš, da lahko nadaljuješ?« … »Da, zdaj sem dobro.«

»Dobro. Ali je kdo od teh otrok povezan s tabo?«

»Nimam ne sina ne hčerke, imam pa družino. Vsi otroci v teh ladjah so bili tako dragoceni.« »Da, pojdi zdaj malo naprej. Oddvojila si se od matične ladje in poskušaš rešiti kristale. Ali si v komunikaciji z drugimi?«

»Poskušam se uskladiti s tistim, kar govorijo, ne želim pa se vmešavati, ker se njihove zavesti dvigujejo in se poskušajo oddaljiti od ladje ter odkriti, od kod prihaja napad. Vsi poskušajo vzpostaviti ščite in manevrirajo. Nekaj jih je odšlo. Dve ladji sta se naglo oddaljili, da bi se umaknili pred tistim, kar jih bombardira.

V majhnem plovilu sem si med razbitinami utrla pot. Če pomislijo, da sem del njih, me morda ne bodo obstreljevali. Na moji desni se nahaja druga ladja, ki ima težave, saj je poškodovana. Poskušat ostati blizu nje, medtem, ko se s plovilom spuščam v vodo. Čutim, da sem blizu ostalih, a jih ne morem videti. Upam, da sem jim dosti blizu, da bodo vedeli, da sem tu. Vse globlje se potapljam in okoli mene je tako lepo. Na komunikacijskem kristalu se je pojavilo pretakanje luči. Kristal mi pravi, naj odprem odprtino v podu in sledim svetlobi, ki potuje navzgor. Pravi mi tudi, naj ga pustim in naj le pazim na sebe. Počasi sem šla navzgor. Zdaj sem nad vodo in tu je tisto majhno rjavo bitje s prekrasnimi očmi, polnimi ljubezni. Takšno srečo občutim, saj božja svetloba sije iz tega bitja. Majhno bitje me je odpeljalo do obale.

Sem zelo mirna, noge imam še v vodi. Kot da se še ne premikam. Mračno je, potem pa svetlo. Nekdo prihaja. Cela skupina. Nosijo dolge halje in ogrinjala. Njihov vodja nosi nekaj takšnega, kot je žezlo. Prihajajo preko vode v procesiji in izgledajo zelo zadovoljni, da me vidijo – prav radostno.« »Kaj vidiš potem?«

Izgledam veoma mirno a donji udovi su mi još u vodi. Kao da se još ne krećem. Mračno je a onda svijetlo. Netko dolazi. Cijela ih je skupina. Imaju duge halje i i ogrtače oko sebe. Njihov vođa nosi nešto veliko poput žezla. Dolaze preko vode u procesiji i izgledaju jako zadovoljni što me vide, upravo su radosni.” “Što vidiš nakon toga?”

»Kot da lebdim nad planinami. Kot da me vleče v vrtinec. Tu je majhna okrogla koliba, postavljena iz vej. Tla so blatna in zelo lepa ženska je polna ljubezni in nežna. Visoka je in ima dolge lase. Njena koža je barve medu. Drži me v svojem močnem naročju in mi poje. Tudi drugi so okrog, s črnimi lasmi. Nekateri starejši zgledajo kot gorile in so precej veliki. Vsi živijo v kolibah, zgrajenimi v krogu, v središču pa gori ogenj. Ogenj je zelo pomemben in ne sme nikoli ugasniti.«

»So v bližini tudi zvezdna bitja?«

»Da, nekateri starejši. So precej visoki in bleščijo.«

Glendin obraz se je spremenil in začela je izžarevati blagost: »Lepa ženska je moja mati in zdaj ima novega otroka, majhno deklico.

Glenda je eno uro mirno spala. Od dneva, ko sem jo srečala, sem začutila nenavadno bližino do nje. Nikoli nisem dojela zakaj – vse do današnjega deževnega dne. V tem drugem življenju je moško bitje rešilo komunikacijski kristal in žrtvovalo svoje življenje tako, da ga je predal Egarini. Zanimalo meje ali je Egarina vedela, da je davno nazaj ta komunikacijski kristal ležal na dnu zemeljskih vod izven dosega. Verjetno je vedela.

Stopila sem ven, da bi pogledala v sonce na obzorju v čudoviti zibelki oblakov mavričnih barv. Življenje je bilo spet lepo in za trenutek je vse dobilo svoj smisel.

POGLAVJE 8

Fredericova regresija, Petrova regresija

Družinski prijatelj mi je predlagal, da me obišče njegov sin Frederic.  S Fredericom sva se najprej pogovarjala po telefonu. Rekel je: »Skozi vse življenje sem izkusil obdobja,  v katerih sem dobival informacije od tistih, ki jih bom nazival moji vodiči. Ne vem, če so informacije zame ali za koga v moji bližini, ker mi jih ni lahko razumeti, niti sprejeti.« Povabila sem ga, da pride na Alcheringo, a ko je prišel, sem ga posedela in mu dala kamen Alcheringo ter pokazala slike hieroglifa iz Karionga. To, kar je sledilo, je njegova regesija.

»Zelo jasno lahko vidim. To sem videval tudi že prej v nekem drugem času. To, kar je očitno, je vegetacija, zelo gost dežni gozd. Sprehajam se ob poti. Na njemu so krožne plošče. Zgleda, da so na tej poti plošče razmaknjene ena od druge okoli 2 metra. »Čemu služijo?« sem ga vprašala.

»Zgleda, da so enostavno oznake na poti, saj so mnogi med nami deziorentirani tu, kjer se nahajamo. To je nekaj tednov po našem prihodu. Zdaj sem se ustavil in zdi se mi, da ne morem napredovati. Veliko večji sem, kot sem sedaj in imam tanke vretenaste ude. Kosti so vidne in koža je prozorna.« »Mi lahko poveš, kakšne barve je tvoja koža?«

»Nekaj me vleče, da rečem siva, vendar ni siva. Bolj je barve mesečevega kamna. Ne počutim se dobro. Zgleda, da smo se vsi okužili z neko bakterijo. Utrujen sem in brez energije. Občutim bolečino, ki se razteza od lobanje vzdolž po hrbtenici.« »Si bil ranjen«?

»Ne, kot da smo okuženi z nečim, kar napada naš živčni sistem. To deluje tudi na krvni obtok. Vsi smo utrujeni in počasni.«

»Ali so to pozvročili komarji ali kake druge žuželke?«

»Mogoče je. Zgleda, smo vsi zelo hitro podlegli infekciji. Zdi se mi, da me je tudi ugriznila neka žival.«

»Bi to lahko bila kača?«

»Ne, ni bila ne kača ne komar, temveč neka večja žival, ki leti kot netopir. Tega, česar se spomnim, mi je tuje. Bila je to neka mešanica netopirja in opice; tako nekako.« »Lahko zdaj vidiš to žival?«

»Vse, kar ti govorim, tudi vidim kot tudi pot, na kateri se zdaj nahajam. To se dogaja ponoči in ne vidim najbolje.

Zelo toplo je. Velik del naše tehnologije na tem planetu ne deluje; ne deluje tako kot v naših pogojih. Vzpostavljena je neka oblika generatorskega sistema, a se pregreva in nato eksplodira. Sonce je definitivno toplejše.« »Ali ste opečeni?« »Jaz in tudi nekateri drugi trpimo od toplotnega udara.« »Od kje prihajate?«

»Iz zvezdnega sistema Plejad.«

Frederic je bil eden od nas. »Kako si prispel sem?« »Z ladjo. Naša ladja je v redu.«

»Je to majhna ali velika ladja?« »Majhna.«

»Kje je večja ladja?«

»Lahko jo vidim, vendar to, kar vidim, je spomin na to, kako je zgledala. Bila je zelo velika. Zgleda, da je odšla. Bili sta dve vrsti laserskega orožja. Ena je uničevala, druga pa dematerializirala. Zgleda, da je bila matična ladja dematerializirana, vendar tukaj govorijo, da je bila ugrabljena in še nedotaknjena. Ker ni razbitin, obstojijo sumničenja. Čutim, da je bila uničena in to malo, kar je ostale od nje, je potonilo. Samo slutim, ne vem dejstev. Samo nekaj ladij je varno pristalo, morda tri. Velik del naše tehnologije je na neki drugi lokaciji. Obstaja veliko orodij za lažje čiščenje zemljišča in preživetje, a mi se bojimo iti tja.«

»Kakšni so ti, ki so z vami?«

»Dve rasi sta. Eni so s Plejad, drugi pa mešanica Arkturijancev in tistih iz Siriusa.« »Obstaja še kakšna vrsta na Zemlji?« »Ne v tej fazi. Kasneje je prišlo do nekih prepirov, vendar ne v zgodnji fazi.

»Ali veš, zakaj si prišel sem?«

»Prišel sem, da zagotovim tehnično podporo in pomoč. Nikoli ni bila moja naloga, da se tu stalno nastanim. Tisti, ki so se tu nastanili, so druge vrste. Na misel mi je prišel Altair.« »Ti je kdo od preživelih blizu?« »Moja skupina je štela tri člane. Dva sta po pristanku zaradi bolezni umrla.« »Ti si preživel?« »Sem, komajda. Počutim se odgovornega, da je šlo vse narobe. Kriv sem in sram me je.«

»Počutiš se odgovornega?«

»Da. V mojem telesu je tako močen občutek in ne vem, kako naj se ga osvobodim.« »Zakaj se tako počutiš?«

»Nekemu izvoru sem

“Da, u mom tijelu postoji takav snažan osjećaj i ne znam kako ga se osloboditi.” “Zašto se tako osjećaš?” »Posredoval sem informacije nekemu viru, za katerega sem mislil, da mi bo prijateljsko naklonjen, vezano na načrt kolonizacije.«

Prevzel me je čuden občutek: »Ima ta informacijo vezo z napadom?« »Napad je bil že načrtovan. Informacija, ki sem jo podal, je bila vezana na navigacijo.

Se nadaljuje …

ALCHERINGA – Stvarjenje prvih prednikov

uluru2

POVZETEK KNJIGE:

Bili so angeli, ki so se obrnili proč od Stvarnika. To se je zgodilo pred 1 milijardo let. Padli angeli, kot tudi drugi angeli, ki so bili zvesti svetlobi, so imeli v sebi moč stvarjenja. Ustvarjali so fizična bitja. Med drugimi so ustvarili tudi Drakone. Čeprav so le-ti imeli v sebi svetlobo Stvarnika, niso imeli svetlobe ljubezni in sočutja. Razmnoževali so se in se širili po zvezdnih svetovih galaksije.

Hrana Drakonov je bila zavest živih bitij. Da bi preživeli, so se na začetku hranili z majhnimi oblikami življenja. Potem so začeli požirati bitja, ki so prihajala iz zvezdnih svetov. Ta bitja iz drugih zvezdnih svetov so se borila za preživetje. Neskončne vojne so besnele širom galaksije. Tudi Drakoni so se začeli ukvarjati z genskim inženiringom. Ustvarili so Reptoide, Dinoide in druge vrste. Ta bitja so bila zasužnjena in koriščena za hrano Drakonov. Tudi oni so se začeli razmnoževati in se širiti. Tako so zavzeli veliko področij širom galaksije.

Bitja zvezdnih svetov so iskala rešitve za problem Drakonov in nesrečnih bitij, ki so jih Drakoni ustvarili. Vloženo je bilo veliko truda. Med drugim je bil ustvarjen tudi planet Zemlja. Imeli so načrt, da postane Zemlja rajski vrt v zelo temnem kotu galaksije. Zemlja naj bi postala svetilnik bleščeče svetlobe. Bil je velik načrt, da se Zemljo poseli s fizičnimi bitji, rojenimi iz ljubezni in sočutja. Ta bitja bi se razmnoževala in bila domačini tistim, ki nikoli niso izkusili svetlobo. Slednji bi se lahko v ponovljenih življenjih naselili v fizičnih telesih svetlobe, ljubezni in sočutja, kar bi jim omogočalo, da se razvijejo.

V zgodni fazi razvoja Zemlje – veliko pred prihodom fizičnih bitij svetlobe in ljubezni – so ta planet zavzele skupine Reptoidov in Dinoidov pod vodstvom Drakonov. Milione let so te vrste na Zemlji vladale in ustvarile dinozavre in druge oblike življenja. Prvotno so bila ta bitja koriščena kot žrtvena ponudba Drakonom, da bi obvarovali Reptoide. Prišlo je do rivalstva med Reptoidi in Dinoidi, kdo je zmožen ustvarili največjega in najnasilnejšega plazilca.

Dinozavri so preplavili Zemljo, kar je imelo veliko vpliv na življenjske oblike v galaksiji. Zvezdna bitja so na Zemljo prišla kot opazovalci. Šli so v oceane in postali kiti, ki so nadaljevali z opazovanjem.

Po dolgotrajnih pregovorih med Drakoni in galaktičnim svetom zvezdnih svetov, so prišli do spoznanja, da Drakoni ne želijo izgubiti kontrole nad planetom Zemlja in bitji, ki so na njem živela. Vrsta zvezdnih bitij, poznana kot Levji narod, so bila poslana na Zemljo, da bi spremenila njen okoliš in osvobodila planet dinozavrov. Levji narod je na Zemljo poslal steno, poznano kot Uluru. Ustvarili so kataklizmične sile, ki so končale dobo dinozavrov. Uluru je na Zemljo prišel okovan z ledom in je bil namenjen še za neko drugo misijo. V sebi je nosil genetski material, ki naj bi omogočil evolucijo toplokrvnih živali, pokritih s krznom.

Milion let kasneje so Reptoidi kot izvrstni genetiki vzeli ta material in genetski material Cetaceana in ustvarili toplokrvnega sesalca s krznom – pokončno opico. Nova bitja so na začetku bila žrtvena hrana za Drakone, ker so Reptoidi in Dinoidi izgubili dinozavre kot žrtveno ponudbo. Kasneje so pokončne opice uporabljali za kopanje zlata za Drakone.

Drakoni so ugotovili, da s konzumiranjem zlatega prahu dobivajo sposobnost interdimenzionalnega potovanja. Tako so končno šli naprej v drugo dimenzijo in dali svobodo Reptoidom in Dinoidom. Bitja kot pokončne opice so dobila dovoljenje, da se lahko sami razvijajo. Postali so okrutna vrsta, ki je uporabljala orožje. Reptoidi so še naprej držali obliko kontrole uma nad njimi in jih poklicali, ko so jim bili potrebni.

Galaktični svet je končno zahteval in tudi dogovoril odhod Reptoidov in Dinoidov s planeta Zemlja. Reptoidi resnično niso imeli izbire, ker bi jih Levji vojaki zlahka uničili. Dinoidi so odšli kmalu po tem. Drakoni so se zavedali načrta, a razmišljali so drugače. Na Zemljo je prišel kontingent Drakonov in ponovno prevzel kontrolo nad vodji Reptoidov.

Na Plejadah so organizirali veliko misijo 50-tisoč zvezdnih bitij, ki so na Zemljo odpravili v ogromni matični ladji z namenom, da bi na planetu postopoma integrirali pionirsko kolonijo. Zemlja je za zvezdna bitja imela neprimerno atmosfero, zato so se odločili, da bodo sebe gensko modificirali. Tako bi se lahko s kreacijo nove vrste, izpolnjene z ljubeznijo in sočutjem, širili po planetu. Nova vrsta bi omogočila, da se duše Drakonov, Reptoidov in Dinoidov inkarnirajo v njih in v njih tudi razvijajo.

Misijo so pod nadzorom Drakonov Reptoidi uničili in na Zemlji pustili le 90 preživelih. Reptoidi so se popolnoma zavedali posledic svojega delovanja. Nekateri so se vrnili na svoje prvotne zvezdne sisteme, drugi so ostali na Zemlji. Nekaj njih so odšli pod zemljo. Drakoni so se preselili v drugo dimenzijo.

Preživela zvezdna bitja so se borila zdržati v nenaklonjenem Zemljinem ozračju. Nekaj Reptoidov, ki so zapustili svoje potem, ko so dojeli okrutnost napada, so pomagali zvezdnim bitjem.

Po petih letih je na Zemljo prispela misija ladij Levjih borcev in Reptoide uničila, razen tistih, ki so živeli pod zemljo. Preživeli iz matične ladje so izbrali življenje na Zemlji, pri čemer niso imeli izbora, saj jih je Zemlja za vselej spremenila. Pri ustvarjanju začetka ljudske vrste so bili zelo uspešni. To so bila bitja z vgrajeno svetlobo ljubezni in sočutja. Bili so zelo številčni in tako omogočali inkarnacije bitij iz vsega Univerzuma.

Naslednjih 900.000 let so ljudska bitja služila kot domačini za duše Drakonov, Reptoidov, Dinoidov in kultur iz zvezdnih svetov. Vse sovraštvo, norost in nasilje, ki se je pojavilo znotraj človeštva, je služilo kot pot učenja ljubezni, žalosti, sočutja in ponižnosti. To je proces čiščenja in zato je naša zgodovina takšna, kot je.

Stvari se zdaj v svetu zvezd spreminjajo. Ciklus je skoraj pri koncu. Bliža se čas bujenja. Kmalu bo nad Zemljo vzšla Zlata doba in tisti, ki so izbrali svetlobo ljubezni, bodo vstopili v dobo miru, harmonije in ljubezni.

Tisti, ki pa ne bodo sledili svetlobi ljubezni, ne bomo mogli preživeti v novi in višji vibraciji. Inkarnirali se bodo na drugem mestu, morda podobnem Zemlji, da bi nadaljevali vzpenjati se po poti do ljubezni. Tudi oni bodo uspeli, kajti moč ljubezni premaga vse na svoji poti.

Prevod: Mojana


Link do knjige v pdf obliki:

http://www.znakovi-vremena.net/Dokumenti/ALCHERINGA.pdf

Video – info o galaktični zgodovini:

https://www.youtube.com/watch?v=ieiukewgeGs