ALCHERINGA

Ko so bili ustvarjeni prvi predniki

alcheringa

Valerie Barrow je povedala Billu Oliveru


Posvetilo

Knjiga je posvečena neskončni ljubezni Sri Sathya Sai babi, ki je blagoslovil prvo knjigo “Book of love” (Knjiga ljubezni) z besedami: “Ni končana.” Potem je ponovno blagoslovil drugi rokopis Alcheringa, ki govori o resnični zgodbi. Sai Baba jo je imenoval “The Book” (Knjiga).


Povzetek

To je zgodba o 50-tisoč ljudeh, ki so prišli s Plejad v velikanski vesoljski ladji, da bi na Zemlji našli človeško vrsto in da bi obstoječo vrsto Dlakavih osvobodili od umske kontrole Plazilcev.

Uganka se je začela, ko je Valerie Borrow dobila mali kamen, zavit v paket. Avstralski narod Aboridžini ga imenuje “Kamen Alcheringa”. Valerie je kamen omogočil komuniciranje z nevidnim bitjem, ki sebe naziva z istim imenom kot ga ima kamen – “Alcheringa”. Ta zgodba ni enostavna, ampak prežeta s spletkami, razočaranjem in načrti za uničenje misije, po kateri je na Zemlji ostalo le 90 preživelih. Njihova borba in uspeh v stvarjenju človeške vrste je čudež, ki so ga dosegli. To je naša preteklost. Oni so naša dediščina.

Aboridžini to vedo od pradavnine. To je bilo darilo Zvezdnega naroda. Darilo te knjige pa je, da najavlja Novo dobo, v kateri bo življenje popolnoma drugačno. S spremembami, ki prihajajo, obstaja pot preživetja. Knjiga govori o tem. Ta pot je nenavadno enostavna.


Vsebina

Uvod

Poglavje 1:   Valerie pride v Kariong z Gerryjem in Karen

Poglavje 2:   Alcheringa govori o misiji vesoljske ladje Rexagena

Regresija Pamele Goddard

Poglavje 3:   Valerie pride v Kariong z Johnom in Karen

Regresija Johna Barrowa

Poglavje 4:   Alcheringa govori o otrocih in rojevanju

Regresija Charlesa Brendona

Poglavje 5:   Regresija Candice

Regresija James in Tricie

Regresija Rosalyn Predstavlja se Egarina

Poglavje 6:   Stevenova regresija Michaelova regresija Josephova regresija

Poglavje 7:   Robbina regresija

Alcheringa govori o Rexagene

Glendina regresija

Poglavje 8:   Frederikova regresija

Petrova regresija

Poglavje 9:   Tomova regresija

Druga Stevenova regresija

Alcheringa razloži zaroto

Poglavje 10:  Sporočilo Helen Boyd

Alcheringa govori Gerryu in Margaret

Margaret govori o legendi o osmih belih sestrah

Vračilo kamna Alcheringa

Egarina govori o belih sestrah

Poglavje 11:  Valerie, Gerry in Karen se vrnejo v Kariong

Poglavje 12:  Alcheringino sporočilo

Postscriptum

O avtorici


UVOD

Kako naj vam govorim o nezemeljskih dogodkih, ki so se zgodili prek skoraj milijonom let, pa da pri tem ne pomislite, da mi je mesto v najbližji umobolnici?

Mnogi so prihajali k meni in se spominjali starodavnih dogodkov. To so bili popolnoma normalni ljudje, ki živijo običajno življenje.

Jaz sem brez težav sprejemala to, o čemer so mi govorili. Najprej sem sama doživela izkušnjo, ki je bila popolnoma ustrezala informacijam, ki so jih oni podajali. Bralec te knjige jih lahko sprejema ali pa ne.

Mnogi so se spomnili davnih dogodkov in o njih obširno pišejo. Nekateri so se odločili, da o njih nikoli ne spregovorijo. Ostali se na vse to sploh ne ozirajo in vse to pripisujejo bujni domišljiji ali pa tega sploh ne želijo vedeti.

Spomini na prejšnja življenja postanejo zelo resnični, ko jih sproži kakšen poseben dogodek. Lahko so osupljivo podobni dogodkom, odnosom in stališči iz vašega zdajšnjega življenja. Takšni spomini vam lahko zavedno spremenijo življenje. Ravno to se je zgodilo tudi meni.

Zdaj imam nalogo ljudem spregovoriti o daljni preteklosti in jim predati informacije, ki so mi jih zaupali drugi. To nam bo pomagalo v razumevanju kdo in kaj smo v resnici. O tem govori ta knjiga.

Vabim vas, da le berete in opazujete. Prosim vas, da ne obsojate … vsaj dokler je ne preberete do konca. Dovolite si na kratko pogledati v drugačno stvarnost.

Vse se je začelo, ko sem v slovarju iskala besedo alkemija. Z možem sva iskala ime za najin nov dom. Imela sem nekaj idej.

Ko sem obrnila stran, mi ni beseda alkemija pritegnila pozornost. To je bila naslednja beseda – Alcheringa. V slovarju je pisalo, da je to beseda avstralskih Aboridžinov, ki pomeni “sanjski čas”, “Zlata doba” ali “ko so bili ustvarjeni prvi predniki”.  Nama je to bilo všeč in tako je najini hiši ime Alcheringa.

Potem je prišla Helen Boyd. Poklicala jo je prijateljica, kateri me je omenila in rekla, da se hiša, v kateri stanujem, imenuje Alcheringa. Helen me je obiskala in mi prinesla kamen, zavit v paket iz drevesne skorje. Bila je zelo bolna in je želela najti varno mesto, kjer bi lahko pustila kamen.

Dobila ga je od neke afganistanske družine, ki je vedela, da je kamen poseben, a niso vedeli, kaj bi z njim. Davno tega so trgovci iz Afganistana potovali po centralni avstralski puščavi in prodajali blago, ki so ga obesili na svoje kamele. Bile so kot trgovine na štirih nogah. Nihče ni vedel, kako je prišel kamen v last te družine. Helen je rekla, da se kamen imenuje Alcheringa. Njeni aboridžinski prijatelji so ji povedali, da je kamen prav to. Ker se moja hiša imenuje Alcheringa, se je Helen odločila, da me obišče. Sklenila je, da mi lahko zaupa in me vprašala, če bi jaz varovala ta kamen. Pristala sem brez omahovanja in Helen mi je prepustila kamen v varstvo. Spravila sem ga v škatlo za čevlje in jo postavila na polico v svoji delovni sobi.

Čez nekaj tednov me je prebudil zvok izven telesnega glasu, ki me je vprašal: “Ali si pripravljena napisati knjigo?” Panično sem se usedla in ob sebi čutila prisotnost nekoga. “Knjigo, kakšno knjigo, kdo si ti?” sem zavpila.

Moj mož je nekaj zagodrnjal in se v snu obrnil. To sigurno ni on rekel. V središču moje glave je novi glas nadaljeval s pojasnjevanjem, da je “Svetlobno bitje”, ki prihaja iz druge dimenzije, ki je nisem še pripravljena videti. To je mesto enosti, harmonije in ljubezni. Glas je bil umirjen in prijateljski, čeprav je znotraj mene deloval ločeno in stvarno.

Pomislila sem: “Pa kaj je to?”

Glas je odgovoril: “Jaz sem Alcheringa.”

Bilo je, ko bi nenadoma prodrlo jasno razumevanje, da sem pravkar mentalno komunicirala z nekom iz druge strani, ki se imenuje Alcheringa. To niso bile grde sanje ali nekontrolirana domišljija.

Nekaj časa sem o tem razmišljala. Prav tako sem razmišljala o kamnu Alcheringa, ki se je nahajal v škatli za čevlje, o imenu najine hiše in o malem milijonu drugih reči. Nisem mogla verjeti, da bi lahko napisala knjigo in o čemu bi sploh lahko pisala. Nekaj tednov sem hodila okoli in razmišljala o čem bi lahko pisala. Nič mi ni prišlo na pamet. Nobene ustvarjalne lučke ni bilo. Moj majhni pisalni stroj je ostal hladen in brez življenja.

Pogled mi je pritegnila majhna škatla za čevlje. Usedla sem se na tla in iz škatle vzela zavit kamen. Držala sem ga in opazovala. Zdelo se je kot da živi svoje življenje tako, da širi občutek svetlobe in ljubezni. Ko sem tako sedela, so bili začetni trenutki zelo mirni. Skozi moj um ni prešla niti ena misel.

Zgodila se je neka sprememba. Moja zavest se je iz glave preselila v srce in entiteta Alcheringa je ponovno spregovorila. Tokrat je koristil moje glasilke in ustvarjal glas, ki ni bil podoben mojemu.

“Jaz sem Alcheringa, svetlobno bitje. Ti si eden od aspektov svetlobnega bitja. Da bi lahko prišel k tebi in govoril skozi tvoje fizično telo, sem svojo vibracijo vskladil s tvojo. To je samo majhna predstava, da bi lahko ti in ostali okrog tebe bili priče realnosti o bitjih iz drugih dimenzij. V moji realnosti prihajam iz mesta, s katerega ne morem obiskovati ta prostor. Da bi naznanil svoj obstoj, moram delovati skozi nekoga kot si ti.

O veliko stvareh bi ti lahko govoril, a zaenkrat ti bom govoril o energiji. Predlagam ti, da postaviš vprašanja in se ob tem zavedaš, da komuniciraš z energijami iz drugih svetov in dimenzij. Opogumil bi te, da se zliješ z občutkom te energije, ker je to bistvo mojega bitja. Ali razumeš?” “Nisem popolnoma sigurna”, sem zavzdihnila.

“Kmalu boš. Davno tega si se odločila priti v ta čas in na to mesto. Obstaja občutek, ki te je pripeljal sem. To je kot magnetna energija, ki jo poznaš.” To je zato, ker si se povezala s tem svetom v nekem drugem času. To je razlog tvojega prihoda, kar globoko v sebi tudi veš. Vabim te, da občutiš in spoznaš to razumevanje od znotraj.

Če me povabiš, ti bom pomagal, da razumeš in spoznaš, da je dela za tebe. Na začetku ti ne bom povedal dosti, ker bi lahko pobegnila v neko  običajno rutino. Nekaj dela se lahko odloži, dokler se stvari ne postavijo na svoje mesto. Ali razumeš?” Odkimala sem: “Ne, na kaj misliš?”

“Včasih se boš morala priključiti drugim. Tudi njihova pot je malo odložena, da bi se vsi skupaj našli v pravem trenutku. Prosim te, naj te vodi tvoja notranjost. Če se ob tem počutiš dobro, lahko nadaljuješ.

Zapomni si, da je svetloba, v katero vstopaš na Zemlji, le izkušnja. Ne izpusti niti ene takšne priložnosti niti za trenutek, ker je to potovanje pred tabo zelo pomembno.

Tisti, ki so se obvezali sodelovati z nami tu na Zemlji, so zares ljubljeni in z njimi zelo radi sodelujemo. Mi vidimo širši načrt,  ki se širi okoli celotne Zemlje. Drugi, kot si ti, pa pomagajo pri uresničevanju tega načrta. Nihče ne sme preveč hiteti in se postavljala pred ostalimi, ker se tako načrt ne bo uresničil, kot je bilo zamišljeno. Upam, da te bo to, draga moja, pomirilo in verjamem, da čutiš, da si na pravem mestu.”

Znotraj mene se je pojavil lahkoten občutek poleta, da sem si zaželela vedeti več. “Koliko vas sodeluje v tem?” sem vprašala.

“Obstajajo mnogi, kot sem jaz, katerih energije se sedaj širijo nad Zemljo. Delamo z nekaterimi, ki se tega sploh ne zavedajo. To ni pomembno. Namen in svetloba sta pomembna. Ti si ena od tistih, ki nas boš spoznala. Z veliko ljubezni v srcu se bom sedaj poslovil od tebe. Hvala, da si me prisrčno sprejela in naj te Bog blagoslovi.”

Medtem, ko je Alcheringa odhajal iz mene, sem začutila subtilno energijo. Zapuščal me je z radostjo, ki je ne bom nikoli pozabila. Ostal je nov občutek, poleg, ki me je pripravil do tega, da pričnem z delom, za katerega nisem imela niti koncepta.

Ena od prvih reči, ki mi jih je predstavil, je bilo dejstvo, da je kamen Alcheringa na Zemljo prinesla izvenzemeljska kultura, poznana pod imenom “Zvezdno ljudstvo”. Kamen je bil predan starodavnim Aboridžinom današnje Avstralije. Za njih je on svet. Medtem, ko ga nimajo v hrambi, bo on vplival na mnoge druge. Govori o naših duhovnih začetkih, posreduje znanje, ki je kot eter zapisan v njemu.

Kamen mi je bil zelo blizu. V srcu sem vedela, da mi je namenjen z nekim namenom. Prvič sem to spoznala, ko sem končala rokopis.

“Knjiga ljubezni”, ki jo je napisal Medij, je izdala v Hong Kongu. Pisana je v obliki dnevnika, med beleženjem toka zavesti. Veliko tega je s pomočjo kamna Alcheringa prišlo skozi entiteto Alcheringa. Knjiga govori o Zvezdnem ljudstvu in njegovi misiji na Zemlji.

Takrat sem sanjala sen, v katerem je stal ob meni sveti človek Sai Baba, oblečen v belo. Imela sem močan občutek, da moram to knjigo odnesti v Indijo v upanju, da jo bo osebno blagoslovil. Odpotovala sem s skupino in v ašramu je bilo na tisoče ljudi. Vseeno nas je povabil na razgovor in vprašal po knjigi. Držala sem jo v naročju. Pogledal me je z nasmeškom v očeh in rekel: “Knjiga ni dokončana.”

Sledili so dogodki, ki so vse spremenili. Ko so se začeli odvijati, sem spoznala, da sem v prvi knjigi opisala le del zgodbe. Sedaj moram začeti vse od začetka.


POGLAVJE 1

Valerie gre v Kariong z Gerryjem in Karen

Ob spominu na vse, kar se zgodilo, me prešine nek občutek nadmoči. Aboridžin Gerry Bostock je prihitel s svojim zdelanim kamiončkom po glavni prašni cesti. Poleg njega je sedela moja prijateljica Rachel in se s svojimi belimi prsti čvrsto držala za šoferski pult. Med vožnjo je Gerry občudoval neobičajen rožnati kristal, ki ga je pravkar kupil.

Ko se je Gerry približeval glavni cesti, se je moral zaustaviti. Na cesti so bile velike betonske cevi. Gradbeni delavec, ki jih je postavljal v globok kanal, izkopan preko ceste, je zagledal kamionček skozi oblak rjavega prahu. Edino, kar je lahko storil, je bilo, da se je nasmejal in skomignil z rameni. Potrebno je bilo najti drugo pot do glavne ceste.

Med iskanjem druge ceste, je Gerry vozil mimo srečnega mesta, ki ga midva s soprogom imenujeva dom. Rachel je s prstom pokazala nanj in rekla: “Tu živi moja prijateljica Valerie, njen dom pa se imenuje Alcheringa.”

Gerry je upočasnil vožnjo in se ustavil na križišču. Za trenutek je pozorno gledal proti ozki cesti. Obrnil se je k Rachel: “Potem jo greva obiskat.” Privlačnost imena Alcheringa je bil vzrok novega poznanstva.

Sedela sem v svoji majhni delovni sobi s kamnom Alcheringa in proslavljala. Danes so prvi primerki “Knjige ljubezni”, ki jo je napisal Medij (jaz) prispeli v Avstralijo. Bila sem srečna in zadovoljna.

Skozi okno sem lahko videla stari kamionček, ki se je približeval hiši. V njem sem prepoznala mojo prijateljico Rachel z moškim, Aboridžinom. Ob pogledu na njegov obraz sem občutila silno vznemirjenje, ki ga nisem mogla z ničemer pojasniti.

Kot mnogi Avstralci, tudi jaz nisem nikoli spoznala niti enega pripadnika plemena Koori ali Murri, kakor sebe poimenujejo. Ko sem to izgovorila, sem občutila žalost. Rojena sem in odraščala sem v Avstraliji in nikoli nisem imela priložnosti spoznati ali družiti se s kakšnim pripadnikom plemena Koori. Ravno tako tudi z mnogimi drugimi belimi Avstralci. Težko prevzemajo pobudo.

Med vsemi rasami obstaja velika potreba po komunikaciji in sporazumevanju na družbenem nivoju. Moja priložnost se je ravnokar približevala in odločila sem se jo kar najbolje izkoristiti.

Rachel se je smejala od zadovoljstva, ko mi je predstavljala Gerryja. Gledala sem ga skozi njegova prašna očala in zagledala najtoplejši par rjavih oči, kar sem jih kdajkoli videla. Imel je velik in iskren nasmeh. Okoli sebe je širil občutek ljubezni in prefinjenosti.

V trenutku sem se z njim povezala in začutila toplino njegove energije. Takrat se je zazrl v moje oči tako globoko kot nihče do sedaj.

Skuhala sem kosila in ko smo sedeli za mizo sem intuitivno začutila, da Gerry ve, da mi je kamen Alcheringa zaupan v varstvo. Pogledala sem Rachel, da bi ujela nit misli, če bi ona lahko Gerryju povedala za kamen, vendar mi njen izraz na obrazu ni razkrival ničesar glede tega. Malo smo se pogovarjali, nakaj je Rachel prosila Gerryja, da mi pokaže kristal, ki ga je ravno kupil. Segel je v žep, Rachel pa mi je rekla, da Gerry s kristali zdravi ljudi. Gerry je pokazal rožnati kristal in mi ga izročil. Gledal me je naravnost v oči: “Kaj ni to čaroben kamen?” Skoraj sem ga prikrito napadla: “Ti poznaš kamen Alcheringa?” sem izustila in lovila zrak. Gerry mi je zabrusil: “To so človeška posla.”

Moj um se je vznemiril in iskal odgovor. Gerry je še naprej gledal v moje oči. Njegove so bile še naprej tople in kot da je iskal nekaj znotraj mene. Zdelo se je, kot da je minila večnost, jaz pa nisem mogla odgovoriti. Pogledovala sem po sobi. Končno sem se zbrala in poskušala mirno odgovoriti: “Da, vendar odkar je kamen pri meni v varstvu, ni bil nikoli odvit. Varujem ga z velikim spoštovanjem. Kamen uporabljam, ko delam kot medij in uh … glas, ki prihaja od mene s pomočjo kamna, je moški glas.” Gerry se je odmaknil in nasmejal: “Pa to je dobro.”

Vsi smo se nasmejali in ozračje je bilo ponovno lahkotno in prijetno. Rožnati kamen je spravil nazaj v žep. Nisem mogla, da ne bi vprašala: “Ali želiš videti kamen?” Medtem, ko je zavrnil ponudbo, se je v njegovih očeh pojavil strah.

Imela sem prazno glavo. Nisem bila čisto sigurno, kaj storiti. Hej, s kamnom bi morala biti že na pol poti nazaj v kuhinji. Morala sem nekaj povedati: “Ko že govorimo o kamnih, ali veste, da sem na zadnjem poletnem solsticiju obiskala ogromno misteriozno skalo Uluru? To mesto mi je bilo zelo všeč in strinjam se s Koorima, da je sveto. Odločila sem se ne povzpeti se nanjo iz spoštovanja do  aboridžinskega ljudstva.” Potem sem opisala, kako se je Alcheringa skozi mene predstavil na skali. Gerry je dvignil obrvi. Nagnil se je naprej: “Skozi nekega mojega prijatelja, Kooria, oglaša ne nevidno bitje in govori skozi njega, a sebe naziva Alcheringa.”

V tem kratkem trenutku sem začutila povezanost s Kooriji. Vzpostavila sem zaupanje. Takrat me je Gerry zelo čudno pogledal: “Ali veš za hieroglife v Kariongu, blizu Gosforda?”

“Da, slišala sem za njih. Rekli so mi, da so aboridžinski”, sem odgovorila. “Tam sem bil velikokrat, a hieroglifi niso aboridžinski. Želim te odpeljati tja, da jih vidiš. Ali misliš, da bi me Alcheringa spregovoril z mano, če bi šli tja?” Brez pomisleka sem rekla: “Da.”

Naenkrat sem začutila, da bom inicirana. Alcheringa mi je pred letom dni rekel, da bo skozi mene govoril z enim Aboridžinom. Naslednji teden smo odšli v Kariong.

Dan je bil zelo poseben deseti dan desetega meseca. Pridružila se nam je moja prijateljica Karen. Slišala je, ko sem govorila o poti in je vztrajala, da gre z nami, dokler nisem popustila. Po štiriurni vožnji smo prispeli v poznem popoldnevu. Med hojo po goščavi, je Gerry vsake toliko metal kamenčke, kot da je hotel obvestiti duhove, da prihajamo, da ne bodo presenečeni. Rekel je, da bo hladno, vendar se je meni zdelo vreme prav prijetno.

Podučil nas je, naj pojemo malo evkaliptusovega listja, da bi se stopili z okoljem in postali eno z njim. Potem je zaprosil duhove in elemente za dovoljenje, da lahko vstopimo v to področje.

Ker je tudi Karen želela sodelovati, je s sabo prinesla video kamero, sama pa sem imela svojo 35 mm kamero. Torej sva bili tehnološko dobro opremljena bela dekleta … kaj naj drugega rečem?

Povzeli smo se po veliki skali, ki se je odlomila od planine, da bi ustvarila ozko globoko razpoko z ravnim dnom. Zadnja tretjina je bil nadkrita z veliko ploščato skalo. Medtem, ko smo se plazili skozi ozko odprtino v razpoki, me je presenetil prizor, ki se je odprl pred nami. Skalnati zidovi so bili prekriti z dih jemajočimi  hieroglifi. S Karen sva bili očarani. Bilo jih je na stotine. Razpoka je zgledala kot časovna kapsula, izklesana v skali. Veliko hieroglifov je bilo podobnih egiptovskim. Nisem strokovnjakinja, vendar sem jasno prepoznala izklesanega egipčanskega boga Anubisa. Ostali so bili kot simboli ali slikovita pisma prikaza nekega dogodka.

Približala sem se zidu in se nežno dotaknila nekaterih hieroglifov. Prsti so mi zadrhteli medtem, ko so drseli preko starodavnih podob. Zgledalo je, da nekatere predstavljajo oddaljena čustva, ki jih nisem mogla nikamor umestiti. Ko sem jih začela snemati, se opazila, da so nekatere bile zelo jasne in globoko vrezane. Tedaj sem rekla: “Te se v kamen vrezane z laserjem.” Kako sem lahko to vedela?

Karen je zavzeto snemala s kamero. Sredi globoke razpoke je stal Gerry z zaprtimi očmi, kot da je v globoki meditaciji. Tedaj je Karen zavzdihnila. Obrnila sem se in videla, kako s prstom kaže v risbo noseče žene. Prežel me je občutek ločenosti.

Zgleda, da je Gerry začutil spremembo v nas in nas povedel proti vrhu skale, s katere se je videla globoka razpoka. Usedli smo se obrnjeni eden proti drugemu. Karen je vključila video kamero v trenutku, ko je Alcheringa začel govoriti skozi mene.

“Pozdrav mojim prijateljem. Jaz sem Alcheringa. Dolgo sem čakal na ta sestanek. V veliko zadovoljstvo mi je biti tukaj. Vsakogar od vas poznam že davno skozi mnoga življenja. Vidite, vsi smo povezani s svetom zvezd.

Mnogi bi želeli vedeti več o risbah, vklesanih v to skalo. Vsakdo od vas čuti, da so jih izklesala bitja iz nekega drugega sveta. Seveda, mnogi so. Milijone let so bitja drugih svetov, z drugih zvezd, kot tudi drugih galaksij obiskovala malo Zemljo. Mnogi so vplivali na gensko evolucijo živih bitij na Zemlji, kot so ribe, kopne živali in žuželke. To je živ planet z življenjsko močjo v vsakem njegovem delu. Sedaj se tega zavedate.

O marsičem se je potrebno pogovarjati, a zdaj za to ni časa. Veliko informacij se bo postopoma razkrivalo, kajti mi imamo večji načrt. Vsak del nam bo omogočil večjo sliko, da bi jo prepoznali in razumeli tisti, ki živijo na planetu Zemlja. Potrebno je, da vsi na tem planetu razumejo mati, ki jo imenujete Zemlja, ki vas varuje in hrani vse, kar na njej živi. Potrebno je, da ljubite in spoštujete mati Zemljo in jo negujete. Vem, da vsak od vas razume globino tega in da nam bo pomagal pri širjenju razumevanja. Ali želi  kdo od vas postaviti vprašanje?”

Gerry je spregovoril: “Ali obstaja karkoli, kar bi morali vedeti o tem kraju; ali rabi zaščito?”

“Ta kraj je zaščiten ves čas. Še naprej ga bomo ščitili, vse dokler ne pride čas, da se objavi v javnosti. Ta starodavni kraj skriva ključ do spoznanja večje slike. Te slike se bodo zedinile in razkrile ter omogočile mnogim, da se spomnijo. Zdaj je še prezgodaj, a to se bo kmalu zgodilo.”

Gerry je vprašal: “Ali je kaj, kar želiš, da storimo?”

“Zares, sin moj, ti že slediš našim spodbudam. Dovolil si si pripeljali te ljudi. Ne samo na današnje srečanje na tem mestu. Mi smo želeli, da se to zgodi. Velikokrat boš opazil, da so nevidne roke na delu. Za nič ne rabiš skrbeti. Mi vemo, da želiš biti koristen.

Zavedaj se, sin moj in bodi previden. Reši vsak problem, ki se postavi pred tabo. Veliko jih dela s teboj in ti pomagajo. Tu in tam te bomo spodbudili malo bolj kot si navajen. To počnemo zato, ker vemo, da imaš sposobnost delati.

Kadar kdo od vas zakoraka v življenju, vedite, da smo z vami.  Prihajamo iz sveta svetlobe. K vam prihajamo z ljubeznijo iz božanskega kraja. Prosimo vas, da se ne bojite.

Prihajamo, da bi vam pomagali in pripravljeni smo kadarkoli nas pokličete. Na nek način boste vedno dobili pomoč. Zdaj se resnično ne da več nič reči, le podpreti dobro delovanje. Zdaj vas bom zapustil. Zahvaljujem se vam za prisrčno dobrodošlico. Ni slučajno, da smo danes tukaj vsi skupaj. Kot boste zelo kmalu videli, se bo začelo veliko dogajati. Naj vas vse Bog blagoslovi.”

Alcheringina prisotnost je izginila, okoli sebe pa sem še vedno čutila toplo energijo. Gerry se je vstal in nas prosil, da mu sledimo. Hodili smo navkreber do Kitove skale, od koder se vidijo Brisbenske vode in z druge strani zaliv Broken Bay. To je bila velika ravna skala z jasnimi sledovi kamenčkov, vdelanih v skalo. Med hojo po skali sva s Karen sklonili glavi. Imeli sva občutek, da hodiva izpod nečesa. V istem trenutku sva pogledali navzgor. Seveda ničesar ni bilo, ampak le najina pretirano razigrana domišljija. S Karin sva tu izkušali enake reakcije. Srce mi je začelo hitreje biti.

Gerry je povedal, da je bil tu že velikokrat in skalo uporabljal za zdravljenje. Šel je na mesto izza skale in rekel, da so tu davno tega živele aboridžinske družine in obedovale na mestu, kjer smo se pravkar nahajali. Na eni strani so moški opravljali svoje posle, na drugi pa ženske. Pokazal nam je mesto skale, kjer je bil izklesan prostor v obliki zibelke. Povedal nam je, da so v davnih časih to mesto uporabljale za porodni kanal.

Karel se je odločila, da se uleže na skalnato zibelko. Za trenutek se je zdelo, da je zaspala. Tedaj so se njene oči začele premikati, kot da je v REM stanju sna, v stanju sanjanja. Radovedno sem jo par minut opazovala. Usedla se je vzravnano  široko odprtih oči. “Kaj si začutila?” sem jo vprašala.

Karen me je zmedeno pogledala: “Ekstazo poroda. Istočasno sem se počutila zapuščeno, a vendar sem vedela, da sem bila z drugimi.”

Gerry se je približal Karen in jo previdno pogledal z očmi, ki so naenkrat bile ogromne: “Kaj je bilo z detetom?”

Karen je to vprašanje osuplo. “Jaz, jaz res ne vem”, je negotovo odgovorila.

Ob tem sem ponovno začutila ločevanje od realnosti, podobno kot prej, ko sem se pogovarjala z Alcherigom, vendar drugače.

Gerry se je sprehodil do roba skale, s katere je videl Broken Bay. Ravno se je začelo mračiti. V daljavi so se zableščale luči mesta. Obrnil se je in približala sem se do roba. Pokazal je proti vodi. Imel je sanjav pogled.

“Vidiš tam daleč tisti čoln na sredi vode … Mislim, da je tam potonila ladja. Valerie, samo osredotoči se na to.”

Nekaj me je vznemirilo. Začutila sem, kako sem iz vode iztegnila roki, potem pa ju je nekaj premagalo. Po celem telesu me je prežel občutek globoke žalosti. Zaslišala sem glas groze, joka in cviljenja. Morala sem spustiti žalost, stran in silen občutek izgube, ki me je premagoval. Naenkrat se je popolnoma zdanilo. Zemlja je bila drugačna kot sedaj. Bila je bolj bujna in zelo toplo je bilo. Težko sem dihala. Zrak je bil gost in tekoč, kot da sem dihala pod vodo. Vsak vdih je bil boleč.

Moji iztegnjeni roki sta bili tanki in dolgi. Koža je bila modro-bele barve, skoraj prozorna. Čutila sem, da imam podolgovato glavo.

Izkusila sem silen občutek popolne nezvestobe. Moj mož, otroci in veliko prijateljev je bilo ubitih. Kako se je to moglo zgoditi? Občutek nezvestobe je zamenjal občutek izdaje. Tedaj se je pojavil bes, čustvena izkušnja, ki je kot oseba nisem nikoli izkusila. Iz udarca besa sem se vrnila nazaj v to, za kar sem mislila, da je normalna realnost. Poleg mene sta Karen in Gerry globoko dihala in bila na robu joka. Kot da smo skupinsko doživeli to izkušnjo. Zgleda, da je bila Kitova skala iz nekega drugega časa.

Tedaj se je odstrnila tančica in spomini so se začeli prebujati. Vsi mi smo prišli v miru s Plejad/Lyra, iz enega drugega mesta, ki se je imenovalo Altaah. Padla sem na kolena in vrnila se je bela svetloba dneva, a zadušljiva atmosfera.

Brezupno se je poskušalo od nečesa pobegniti. Prišli smo v miru, v misiji, od Boga poslani, a napadli so nas tisti, ki niso posedovali svetlobo ljubezni. Daleč spodaj na dnu zaliva je ležal razbit leteči krožnik – vesoljska ladja. Tisti, ki so bili na ladji, so bili težko ranjeni in traumatizirani. Njihov strah in bolečina sta odzvanjala v mojem umu, kot da sem bila del njihove zavesti. Pojavili so se delfini kot odgovor na njihove neizgovorjene molitve za pomoč in jih potiskali do obale.

Druga vesoljska ladja, v kateri sem bila jaz, je lebdela nad uničeno ladjo in pomagala tistim, ki so bili v vodi.

Tisti, ki so bili na obali, so bili izpostavljeni sončni svetlobi. Sonce je žgalo, da so vreščali od bolečin in iskali zaščito od sončnega sevanja. Nekateri so utrpeli težke rane in njihovo agonijo sem tudi jaz čutila. Moja čustva so bila razburkana in obrnila sem glavo. Ostali so stali izza mene in gledali prizor z enako grozo. Vsi so bili tujci – niso bili iz Zemlje. Pogledala sem navzdol na svoje roke in telo. O Bog, saj jaz sem ena od njih. V skupini sem poiskala Eleuro. Njenega obraza in imena sem se spomnila, kot da bi jo stoletja poznala. Gledala me je z velikimi črnimi očmi in povezala sem se z njeno izkušnjo. Njen mož Ujeshet je bil prikovan s kovinskim drogom ob kontrolni plošči vesoljske ladje, ki je ležal pod vodo. Dolgo je umiral pod oceanom, za katerega se prej nikoli ni slišalo. Eleura je nosila njegovo nerojeno dete in prenesla zavest majhnega bitja Ujeshetu. Vprašal je: “Kako je otrok?”

Poiskala sem Ujeshetovo zavest in se z njim povezala tako, da sem mu pošiljala ljubezen in podporo. Ko mi je brat mojega moža poslal ljubezen nazaj, sem začutil glasen pok in se ponovno znaša v somraku Kitove skale ter zrla naravnost v oči Gerryja Bostoka.

V trenutno sva se z Gerryjem umsko povezala tako, kot sem to storila z Ujashetom. Da, to je bilo to. Gerry je bil v davnih časih Ujeshet. Obrnila sem se h Karen z občutkom iste povezave. Karen je bila Eleura.

Gledali smo se in spoznali, zakaj smo prišli sem. Vrnili smo se, da bi se spomnili. Bil je čas za to.

Stopili smo eden proti drugemu v čvrst objem ponovne združitve. Stari prijatelji so se ponovno našli, da bi na Zemlji preživeli življenje v tem časovnem razdobju.

V somraku se je ohladilo, jaz pa sem se kopala v topli božanski ljubezni, ki je bila okoli nas in v nas. Počutila sem se večno blagoslovljena, ko smo se združili z rokami in napravili dva trikotnika, enega nad drugim, v stari obliki pozdrava  Davidove zvezde.

Proti zvezdam smo dvignili prepletene roke v znak zahvale. Daleč zgoraj, je nežna svetloba Plejad svetila na nas in nam božala lica ter brisala solze kot nežna mati, ki je končno našla svoje davno izgubljene otroke. V tem posebnem trenutku blaženega objema smo bili ozdravljeni.

POGLAVJE 2

Alcheringa govori o misiji vesoljske ladje Rexagena

Regresija Pamele Goddard

Skozi somrak, ki je izginjal, smo stekli do avta. Zdaj smo imeli popolnoma drugačen odnos kot pred kratkim. Vse moje življenje se je spremenilo. Velika vprašanja sem si postavljala v glavi. Kaj se je pravzaprav zgodilo na tej skali? Kdo sem bila, ko sem šla skozi izkušnjo, v kateri sem bila nezemeljsko bitje. Kdo in kaj sem zdaj?

Prvi del vrnitve domov je minil v tišini. Vsak od nas je bil potopljen v lastne misli o tem, kaj se je zgodilo. Karen je bila zmedena in trudila se je ustavljati jok. Gerry je končno prebil led.

“Ko mi je bilo šestnajst let, sem sanjal neobičajno žive sanje. Dolgo sem razmišljal o njih, ker so se mi tedaj zdele tako stvarne. Začutil sem neko energijo, zaradi katere se mi je zdelo, da se je to resnično zgodilo. V sanjah sem bil v veliki vesoljski ladji v orbiti okoli modro-zelenega planeta. Vse na ladji je imelo nek močan sijaj, še posebno uniforme ljudi. Dogajala se je neka nagla aktivnost, barvite luči so bleščale in alarmi zvonili. Vsi so hiteli, obnavljali neke postopke … kot da je bilo neko izredno stanje.

Vse to sem opazoval z očmi članov posadke, pilota in morda navigatorja. Začutil sem potrebo, da zberem svojo družino, preden nastopi kakšen poseben dogodek.

Prizor se je spremenil in nahajal sem se na majhni ladji na begu od matične. Ko sem pogledal skozi okno ladje, sem ozavestil dve reči: planet, proti kateremu smo leteli in matično ladjo, ki smo jo zapustili. Matična ladja je bila gobaste oblike ali kot ogromni leteči krožnik srebrne barve z več sto majhnimi plovili, na katerih smo jo zapuščali. V enem od njih je bila moja žena. Vsi so se premikali v raznih smereh, da bi čim preje pobegnili. Naenkrat se je zableščalo od zaslepljujoče svetlobe in matična ladja je eksplodirala. Moč udarca je bila tako velika,  da me je premagala. Prebudil sem se.

Ta večer na sem na Kitovi skali ponovno podoživel ta sen, ko se je majhna ladja naglo zrušila na planet. Moja ladja je bila onesposobljena v eksploziji. Zavzeto sem jo poskušal spraviti pod kontrolo. Planet je hitel proti nam zelo hitro. Ko smo prešli skozi oblačni sloj, sem zagledal modro in zeleno površino, tako lepo in v popolnem nasprotju s strahom, ki je preplavil moje srce. Videl sem majhen zaliv z modro bistro vodo. Trudil sem se um osredotočiti na nežen pristanek na obalo.

Začutil sem, kako poskuša ladja reagirati, vendar ni mogla dovolj hitro upočasniti. Silno smo udarili v vodno površino. Lahko sem začutil, kako se pregrada izza mene ruši in pribija moje telo na kontrolno ploščo.

Ladja se je začelo polniti z vodo skozi veliko prebito luknjo s strani. Vsem sem dal znak, da izstopijo. Nekaj njih me je poskušalo oddvojiti od kontrolne plošče, vendar jih je voda odrinila. Ladja se je nagibala na stran in se začela potapljati. Začutil sem slan okus vode tujega oceana. Edino o čemer sem lahko razmišljal, je bila moja žena in nerojeno dete.”

Karenin obraz je zgledal lepo, a žalostno, ko ga je pogledala: “Jaz sem bila tvoja žena.” Gerry se je obrnil k njej: “Da in v tem trenutku si mi dajala veliko podporo s tem, ko si mi povedala za otroka, ki je bival v tebi. Dala si mi upanje, da bo naša vrsta v tem tujem, a prečudovitem svetu preživela. Najina ljubezen je bila tako močna. Te štiri dneve, ko sem umiral, si bila vsak trenutek ob meni. Naša telesa so takrat bila drugačna, nabita s silno energijo, vendar naši ljudje niso mogli priti pravočasno do mene, pa sem umrl.” Karenine oči so se napolnile s solzami: “Tri dni po tvoji smrti sem rodila najinega otroka, ki je ležal v zibelki, ki jo je v steno urezal laser. To je bil naš prvi otrok, rojen na Zemlji. Poimenovali smo ga Ptaah s skale. Zelo se je boril, da bi preživel. Vsi smo se trudili rešiti ga. Ubogo dete ni moglo dihati zrak. Vsi smo dušili od gostega vlažnega plina planeta. Ko je dete umrlo, smo vedeli, da se bomo morali boriti, da bi kot narod preživeli na tem prekrasnem a ubijalskem prostoru.”

Morala sem zaustaviti avto, ker nisem več mogla videti ceste. Vsi smo izstopili, da bi vdahnili malo svežega nočnega zraka. Ponovno se je v meni začel oglašati občutek izdaje in jeze. Obrnila sem se k Gerryju in Karen: “Kaj se tukaj dogaja? Kdo smo mi in zakaj nam se to dogaja?” Karmen je s prstom pokazala name: “Kdo si ti?”

Odmaknila sem se: “Jaz sem Egarina, pozivnik. Moj mož je poveljnik vesoljske ladje Rexagena. Prišli smo v miru, v Božanski misiji, da bi prevzeli planet od Plazilcev (Reptili op.prev.). Oni v sebi ne nosijo svetlobe in morajo oditi!” Bila sem zadihana in lovila zrak. Od kje so prihajale te besede? Karen me je vprašujoče pogledala: “Kaj so Plazilci?”

Ponovno se se počutila ločena od realnosti, kot da sem spet bila na Kariongu. Sedela sem na skali in opazovala: “Prekleto, če vem”

Zgledalo je, da Gerry razume, kaj se je zgodilo: “Najbrž smo vsi nekoč bili skupaj v nekem od prejšnjih življenj in nismo bili ljudje, vsaj ne takvi, kot se poznamo. Zdaj smo se spet skupaj vrnili, da bi se spomnili, kar končno tudi počnemo.

Vse, kar lahko storimo je, da se še naprej poskušamo spomniti in videti, kaj se bo zgodilo. Imam občutek, da si ti, Valerie, nek glasnik in da smo mi tu, da ti pomagamo.” Mrko sem ga pogledala: “Zakaj tako misliš?”

“Alcheringa je palica za sporočila ali kamen, ki ga Aboridžini uporabljajo za pošiljanje novice iz enega do drugega planeta. Alcheringa pomeni glasnik, tisti, ki nosi palico ali kamen. Ti imaš kamen Alcheringo. Celo tvoj dom se tako imenuje. Zato sem najprej obiskal tebe.” “Zakaj mene?” sem slabotno vprašala. “Sama si nam rekla, zakaj. Ti si glasnik.” To noč ne bo spanja.

Ura je šest zjutraj. Ležim v postelji in gledam v strop. V umu vedno znova premlevam dogodke preteklega dne in poskušam razumeti, kaj se je zgodilo. Bilo je stvarno, ne neki izmišljeni dogodek, ki sem ga delila še z dvema, ki sta ga potrdila. Vsakič, ko sem o tem razmišljala, se je pojavilo nekaj novega. Spontano sem se začela spominjati majhnih izsekov daljne preteklosti.

Vstala sem iz postelje in si nadela domačo haljo. V majhni delovni sobi sem iz škatle vzela kamen Alcheringo. S prekrižanimi nogami sem se vsedla na tla in poskušala umiriti misli. Nežno sem poklicala ime Alcheringa in opazila znan občutek odvajanja. “Tu Alcheringa. Kako ti lahko pomagam, otrok moj?”

Vprašanje mi je v glavi gorelo vso noč: “Kakšno misijo je imela Rexagen na Zemlji?”

“Misija. O da, misija! Zelo dobro, dragi otrok. Hitro napreduješ. Ravno tako, kot smo upali, da boš. V tistih davnih časih je bil v svetu zvezd to zelo vznemirljiv projekt. Upali smo, da bomo opravili nalogo, ki  so jo pred nas postavile hierarhije. Misija naj bi v ogromni vesoljski ladji odpeljala veliko prostovoljcev na planet Mu, kot smo tedaj imenovali Zemljo. Zamisel je bila tam postaviti bazo, kjer bi vzpostavili novo raso, raso, ki bi prišla z energijo ljubezni, skladnosti in dobro voljo do vseh. Ta nova energija naj bi vplivala na to, kar se je že dogajalo na Mu. Eden od mojih aspektov je bil postavljen za glavnega poveljnika. To je bila velika odgovornost, vendar sem izzive imel rad. Moja žena – in to si v tistem življenju bila ti – in najini štirje otroci ste me spremljali. Zelo ste si želeli pridružiti se mi na tem potovanju.”

Privzdignila sem obrvi: “Jaz sem bila tvoja žena?”

“Da, in jaz sem te tako zelo ljubil in tako je tudi danes. Dovoli, da nadaljujeva. Rexagena je poletela z osme zvezde skupine Plejad s petdesettisočimi bitji. Šli smo tja, kjer še nikoli prej nismo bili. Teh petdesettisoč bitij je bilo iz različnih področjih znotraj te galaksije. Vsi so se med sabo lepo družili in se želeli medsebojno spoznati. Obstajal je močan občutek vznemirjenosti in pričakovanja.

Kotiček Galaksije, proti kateremu smo se premikali, je zavzela rasa, ki v sebi ni imeli istih vzorcev razmišljanja kot mi. V zvezdnih svetovih obstajajo različni vzorci razmišljanja, tako kot obstojajo na vaši Zemlji. Naša misija je imela nalogo spremeniti te vzorce razmišljanja, ne s silo, ampak vplivom energije ljubezni, da bi lahko oni izkusili kristalno svetlobo. Takrat bi se rase razumele in bi vedela za sočutje in kakšen je občutek druženja s tistimi, ki delujejo iz ljubezni, svetlobe in radosti.

Sedaj se moramo vrniti v še zgodnjše obdobje, da bi razumela, kaj se je dogajalo. Pred mnogo milijoni let se je Zemlja začela razvijati kot prostor, ugoden za bivanje hierarhije, iz katere izhajamo. V teh davnih časih je bila površina planeta ravna in brez življenja. Planirali smo, da Zemlja postane rajski vrt. Beseda raj izhaja iz zvoka, ki prebija molekule in atome, ki pomagajo, da se ustvari oblika.

Načrt je zahteval, da tudi površina zemeljske skorje spremeni obliko. Dovoljeno je bilo, da se s kometi in meteorji strelja površino, da bi se ustvarile izbokline in vbokline. Zgodilo se je, da je na planetu prišlo do reakcije med plini in vodo. V vodo so se lahko uvedle oblike življenja, ki so se morale razvijati.

Hierarhije so poslala to, kar ustvarja življenje in pomaga njegovemu razmnoževanju. Veliko organizmov je bilo posejanih v najzgodnejši stopnji razvoja Zemlje. Poslali so trose in druge oblike življenja, ki so na planetu lahko rasle in se razvijale. Spremembe, ki so se odvijale na Zemlji, so povzročile elemente in tvorbe, da se ustvarijo razne oblike življenja. Hierarhija je ustvarila zaščito okrog planeta, da bi ga stabilizirala in omogočila čim hitrejši razvoj. Enostavne oblike življenje kot so gobe, mehkužci in druge so začeli rasti in se razmnoževati. Sodelovali so mnogi iz hierarhije in angelskega carstva. Prav tedaj so mnoge kulture širom vesolja pokazale zanimanje, še posebej nezemeljska bitja, ki so že obstajala v tem delu galaksije. Oni so začeli odhajati in se vračati z Zemlje in pokazali veliko zanimanje za to področje.

Ta bitja so na Zemljo prišla mnogo milijonov let pred potovanjem Rexagene. Njih je ustvarila druga hierarhija, ki je delovala iz sebičnih pobud in želje po moči. Energije teh bitij je bila svetlobna, a niso posedovali energije ljubezni in sočutja.

Bili so Reptili in kot že ime govori, so bili plazilci. Še enkrat ponavljam, da so razumeli svetlobo in so imeli inteligenco, a ljubezni niso razumeli. To v samem začetku ni bilo v njih ustvarjeno.

V tem delu galaksije so bile ustvarjene tudi druge rase, kot so Dinoidi, ki so tudi prišli na Zemljo. Zaradi pomanjkanja elementa ljubezni je med njimi prišlo do hudih prepirov. Posledica tega je bilo tekmovanje in celo vojne. Pred mnogo milijoni let to ni bilo neobičajno. Dogajalo se je na mnogih področjih vesolja. Moraš razumeti, da so te rase ustvarili tisti, ki so se obrnili stran od svetlobe Edinega.

Tisti iz angleskega kraljestva, ki so ustvarjali Rajski vrt, so prihajali z Elohima. Nekateri so prišli zaradi dogajanj na Zemlji in bili zaskrbljeni zaradi predolgega obiska Reptilov in Dinoidne rase, ki so začele zahtevati plane zase. Tudi Reptili in Dinoidi so začeli ustvarjati mnoge oblike življenja na Zemlji. Ustvarjali so z genskim inženiringom, pri čemer so bili zelo vešči in so pri tem uživali. Reptili in Dinoidi so bili sicer različni rasi, a v njihovi naravi je bilo podobnosti, ki so jim omogočale, da skupaj živijo na Zemlji, vendar nesigurno. Obe rasi sta imeli velike sposobnosti v genskem inženiringu. Ustvarili sta številne različne vrste življenjskih oblik. Poglej v kakšno žabo in videla boš, kakšen obraz so imeli Dinoidi. Rasi sta začeli sodelovati in ustvarjati številne vrste oblik življenja.

To je postalo pravo tekmovanje, kdo bo boljši, saj so v tem uživali. Ustvarili so dinozavre. Nastali so v tekmovanju Dinoidov in Reptilov, čeprav nosijo ime po Dinoidih. Skozi kreativno tekmovanje med obema rasama, so dinozavri postajali vse večji in vse bolj okrutni. Tako so postajali vedno bolj nevarni. Živali so se parile med seboj in njihovo število je dramatično poraslo. Zelo hitro so pojeli vso listje in je zato bila Zemlja na mnogih mestih popolno opustošena. Odpadne snovi teh bitij in njihova mrtva telesa so prekrila okoliš.

Potrebno je bilo najti način, da bi se Zemljo vrnilo v prvotno stanje. Zato so Reptili in Dinoidi ustvarili viruse, bakterije in parazitske oblike, ki so pomagali v procesu razgradnje.

Minilo je veliko milijonov let teh aktivnostih na Zemlji. Prihajali so tudi drugi obiskovalci iz različnih zvezdnih svetov. Niso ostajali dolgo, zaradi nevarnosti, ki se je širila vsepovsod. Zemlja je postala preplavljena z Reptilnimi in Dinoidnimi kreaturami.

To ni bilo v načrtu Elohimov in so nekateri poskušali vse povrniti, kar je bilo težje, ko so si mislili. Zato so se Elohimi odločili opazovati dogajanja na Zemlji. Nanjo so poslali bitja, ki so menjavala obliko in vstopala v vode, da bi postala to, kar danes imenujete kit. V tej obliki so bili kiti prvi in edini sesalci na Zemlji. V bistvu so oni zelo dolgo bili prvi in edini sesalci.

Kiti so imeli sposobnost vzdrževati svetlobo in načrt znotraj svoje zavesti. Elohimu so pomagali, da nadaljuje s svojih delom in vplivom na planetu Zemlja, Reptili in Dinoidi pa so še naprej marljivo nadaljevali s svojimi načrti.

Kit, ki je deloval v vodi, ni prihajal v spor s tistim, kar se je dogajalo z Reptili in Dinoidi na kopnem. Vsi so živeli v razumnem skladu. Reptili in Dinoidi se niso zavedali, da so Elohimi dovolili to dogajanje. Obstajal je nenapisan sporazum, ki je dovoljeval istočasni razvoj dveh smeri na Zemlji.

Obstajal je večji načrt, po katerem naj bi ta planet služil kot baza do prihod bitij ljubezni in svetlobe, ki bi vplivali na ta del galaksije, v katerem je bilo toliko mraka. Dogodki so bili načrtovani tako, da vse te spremembe omogočijo prihod Rexagene v veliki misiji.«

»Kdaj je Rexagen prispela na Zemlji?« sem vprašala.

»To je bilo pred več kot 900.000 let.«

»900.000 let je zelo dolgo obdobje«, sem pripomnila. »Ne v svetu zvezd. Nekdo vas bo obiskal. Želi, da storite par stvari.«

»Ampak nobenega ne pričakujem«, sem rekla in zazvonil je telefon. Oglasila sem se in zaslišala ženski glas.

»Valerie, moje ime je Pamela Goddard. Obiskala sem vas pred letom dni. Morda se me ne spomnite, ampak začutila sem močno potrebo, da se vam javim, čeprav ne vem čemu.«

»Hm, ja, spomnim se vas«, sem odgovorila kot iz groma. Izvlekla sem svoj adresar in našla njeno ime. Poleg njega sem napisala vid, kar je pomenilo, da je Pamela jasnovidna. Avtomatsko sem izrekla: »Dobro, morda bi se morali najti in se pogovoriti.«

»Oh, res dobro«, je odgovorila. »Ali lahko pridem do vas ob dveh. Vam to odgovarja?«

»Ja, seveda, zakaj ne. Se vidiva pri meni ob dveh.« Spustila sem slušalko: »Alcheringa, ali je Pamela Goddard tista, ki si mi jo naznanil?«

»Da, to je ona.«

Pamelin avto je prihajal po poti od ulice do hiše točno ob dveh. Oko se mi je zaustavila na zidni uri v kuhinji in opazila sem, kako točna je. Ko je urni kazalec šel čez številko 12, je zazvonil telefon. Klicala me je prijateljica Rachel. Pomagala sem ji iz krize. Bila je v neki psihični preizkušnji ali pa z njo nekaj res ni bilo v redu.

Zazvonil je zvonec na vratih. Takoj se prepoznala Pamelo in ji ponudila, da se usede na zofo, dokler ne končam telefonski pogovor.

Vrnila sem se k telefonu in slišala Rachel, kako je še kar naprej govorila in sploh ni opazila, da sem se odmaknila. Bila je zmedena in nesigurna vase. Začutila je, da bi lahko midve bili karmično povezani. Želela je, da se srečava in »oddelava« to. Zajecljala sem, da imam gostjo, ki je ravno prišla in ji obljubila, da jo kasneje pokličem. Za trenutek me je zabolela glava in začutila sem, da sem nekako v depresiji. Opravičila sem se za svoje slabo počutje in Pameli ponudila topel limonin čaj. Napravili smo manjši obred in Pamela me je poskušala pomiriti.

»Popolnoma razumem, kako se počutiš. Imam znanko, ki ji poskušam pomagati in ona mi tudi to dela. Napraviti mora neke »posebne« stvari, istočasno pa se počuti nesigurno in potrebuje stalno podporo in zagotavljanje, da je na pravi poti. Povrhu vsega, pa je Rachel … »

»Rachel?« sem jo prekinila.

»Da, točno«, je odgovorila Pamela »Rachel je … » Stisnila sem oči: »Rachel O’Meara?«

Izginil je najmanjši delček Pameline umirjenost in počasi je izdahnila. V čarobni sekundi sva se tiho pogledali in prasnili v smeh. Pamela je vzravnala ramena in srknila čaj: »Dobro, Valerie, tu sem. Kaj želiš od mene?« Še sva se malo smejali med gledanjem slik iz Karionga, ki so gledale ven iz moje torbice. Tiste slike, zaradi katerih sem tistega jutra hitela v foto trgovino, da bi dala razviti film. »Dobro, pa da vidimo«, sem rekla.

Odšla sem do knjižne police, vzela kamen Alcheringo in počasi odšla do Pamele: »Bi te motilo, če ga dam v tvoje naročje?« Spustila sem ga v njeno naročje, še preden je odgovorila.«

Dvomeče je pogledala: »Ne, mislim, da ne. Kaj je to?« Iz torbe sem vzela slike: »To je kamen.«

Pamela ga je pogledala od blizu: »Oh, v kaj je zavit?«

Naslonila sem se in iz ovoja vzela slike: »To je skorja drevesa.«

Pamela se je dotaknila skorje, da bi proučila strukturo: »Tako je, tako … » »Aboridžinska«, dodala sem: »Bi lahko, prosim, pogledala te slike?«

Vzela je slike. Telefon je ponovno zazvonil. Bila je Karen in bila je nesrečna.

»To je strašno. Gledala sem video in vse je prekinjalo. Ne morem razvozljati niti enega hieroglifa. Moramo se vrniti v Kariong.«

Pamela je površno pogledala slike: »Hmmm, te izklesane risbe spominjajo na egiptovske.« »Kako to misliš, da je prekinjalo?« sem vprašala. Pamela je nadaljevala: »To tukaj je anubis in mislim, da je on bog podzemlja.«

Karmen se je še naprej pritoževala: »Posnetek skače naprej in nazaj med hieroglifskimi znaki. Malo se umiri, potem pa spet začne skakati. Nič se ne da videti.«

»Kaj nisi ti snemala, Karen?«

»Od nekdaj sem si želela iti v Egipt«, je rekla Pamela.

»Seveda, Valerie, vem, da sem jaz to snemala. Ti se nisi niti dotaknila moje kamere. Nima veze, posnetki niso dobri in zato se moramo vrniti.« »Kdaj ste bili tam?« je vprašala Pamela.

Odmaknila sem slušalko od ušesa in pogledala Pamelo: »To je bilo posneto včeraj v Kariongu«.

»Kariong?«

»Da, blizu Gosforda, ki je od tu oddaljen okoli štiri ure.« Vrnila sem se k telefonu: »Ali lahko pogledaš moje slike, Karen. Vse so lepe in jasne?«

Vstopil je moj mož in se predstavil Pameli.

Zgledalo je, da se je Karen malo pomirila: »O, dobro. Pri priči se odpravim k tebi, da jih vidim.« »Karen, ampak zdaj se ne moreva videti, ker sem na sestanku. Kako bi bilo, če bi se videli jutri?« »Jutri? V tem primeru bi morala takoj oditi do Karionga.« »Ali se res želiš vrniti v Kariong?«

»Da.«

Moj mož se je začudeno obrnil proti meni: »Ali se res vračaš v Kariong?« Pamela se je nasmehnila: »Ali grem lahko tudi jaz z vami?«

Na trenutek je bila situacija nejasna. John se nikoli prej ni zanimal za Kariong: »Dobro, če tako želi.« Skomignil je z rameni in odšel ven.

Karen je bila navdušena: »Fantastično! Tam bom ob petih zjutraj. Moramo zgoraj kreniti. Adijo.« »Kaj?« sem odgovorila. Karen je že spustila slušalko. Vse se je zgodilo tako hitro. Pamela je radovedno gledala slike: »Meni to res zgleda resnično«. Sedla sem poleg nje: »Saj tudi so resnične, Pamela. Pozorno jih poglej. Ali prepoznaš karkoli na njih oz. jih na nek način čutiš?«

Pamela je začela še bolj pozorno pregledovati slike. Na začetku ni pokazala nobene reakcije. Počasi in mirno jih je opazovala. Na eni se je naglo zaustavila, si jo približala in se zagledala v izklesan znak. Izraz na obrazu se ji je začel spreminjati, miren izraz je izginil, po licu pa ji stekla solza in padla na sliko. Zaprla je oči in na obrazu se ji je pojavil izraz groze. »O ne, ne želi se spominjati tega. Preveč je bilo trpljenja.«

Odgovorila sem: »V redu je.« Vzela sem slike, obrisala solzo in od blizu pogledala to, kar je ona opazovala: »Pamela, kaj si videla, ko si zaprla oči?«

»Ladjo, videla sem ladjo, ravno takšno, kot jo videvam v sanjah. Vedno je to ista ladja, tista, ki me je pripeljala sem. Bila je tako ogromna. Kako so jo lahko uničili?« Začela je  jokati. Slika je spodbudila Pamelin spomin.

»Pamela, tudi jaz imam te spomine. Poznam tudi druge, ki se ravno tako spomnijo istih reči.« Z rokami si je obrisala oči: »Kaj se mi dogaja?«

»Nisem povsem sigurna. Ti si prva oseba, kateri sem pokazala te slike. Jaz sem se spomnila vesoljske ladje, ko sem še z dvema osebama bila v Kariongu. Vse kar vemo je, da so te izklesane risbe v skali neka sporočila, ki budijo spomine.«

Pamela mi je dovolila, da jo nežno povedem nazaj v njene spomine tako, da je šla skozi paniko in obup do umirjenosti in lucidnosti. Osvobodila je potisnjena čustva z vesoljske ladje iz sanj.

»Prikovana sem za ta planet. Nič nimamo in komaj dihamo ta zrak. Sem sem prišla samo zato, ker je to hotela moja družina. Sedaj so vsi mrtvi. Kaj sploh delam na tem strašnem mestu? Pomagati moram poškodovanim. Ni časa za žalovanje za možem in otroki. Nešteto stvari moram postoriti, a vsi bomo znoreli. Kako se je to moralo zgoditi? Uničeni smo, ni hrani, razen naših obrokov v nujnih primerih. Ne vemo, kaj lahko jemo na tem planetu. Tudi voda je nevarna. Polna je majhnih bitij, ki jih nikoli prej nismo videli. Izčrpana sem, ker delam noč in dan. Vsi me sprašujejo, ker posedujem znanje zdravljenja. Zdaj je večer in nahajam se ob vodi. Lahko gremo na prosto le, ko sonce zaide. Sprehajam se sama in počutim se neurejeno. Ves čas je treba delati, zdraviti telesa in jih ponovno sestavljati.« Prosila sem jo, da opiše sebe.

»Sem dokaj visoka in rekla bi, da sem vitka. Mislim, da nimam las. Imam velike oči. Moja koža je zelo gladka, bleda in prozornost, belkasto-sivo-modre barve.« »In tvoja glava?« sem vprašala.

»Čutim, da je podolgovata in zadaj sploščena. Oh, še vedno nosim laboratorijsko kapo. Ah, imam nekaj las, ki so speti pod kapo. Hm, čutim, da je kapa kot koža.«

»Kaj delaš v laboratoriju?« sem vprašala.

Tam so epruvete in steklenice, nič luksuzno,  ker nam veliko manjka. Na začetku smo imeli nekaj kot je pribor za prvo pomoč. Zdaj imamo nekakšen laboratorij. Mi vsklajujemo gene za križanje.«

»Križanje? Kaj križate?«

»Križamo s pokončnimi opicami s tega planeta. Vse se mora hitro opraviti, ker bi se lahko drugače nova rasa izgubila. To smo tudi prišli sem napraviti, torej moramo to storiti. V tej atmosferi se stvari ne morejo obdržati, saj nimamo hladilnikov, ki bi delovali. Vse to je za nas tako novo.« »Čakaj, z opičjimi bitji? Kako izvajaš križanje?«

»Sem ena od prostovoljk, ki jo bodo umetno oplodili, kot tudi mnoge druge ženske, ki so se prostovoljno javile. Ustvarili bomo novo rase, ki bo lahko preživela v teh pogojih.«

»Zakaj pa delate s temi opicami. Ali je to bil prvobitni plan?« »Ne, vendar takšni, kot smo, tukaj ne moremo obstati. Naši novorojenčki umirajo. Zelo je težko, saj mora biti vse zelo precizno. Še vedno imam težave z dihanjem.«

Veliko sem se naučila od enega Reptila, ki se nam je pridružil. Zelo je koristen in pošten ter tako drugačen na svoj način. Zelo ga imam rada i všeč mi je njegov humor. Pokazal nam je, kako naj uporabljamo rastline za hrano in zdravljenje.

»Kaj se je zgodilo s križanjem z opicami?« »Nekatere ženske so rodile, ena za drugo. To se je nadaljevalo nekaj časa. Ženske so rojevalo z lahkoto in brez bolečin. Zelo skrbimo za svoje otroke. Kasneje so se začeli medsebojno razmnoževati.«

Moram priznati, da sem bila šokirana. Tu so bili preživeli iz vesoljske ladje, ki so rojevali na Zemlji in se bavili z genskim inženiringom s pomočjo pribora za prvo pomoč: »Ali je bilo razmnoževanje s temi opicami uspešno?«

»Nekateri niso bili uspešni, nekateri pa so bili. Še veliko genskega inženiringa je potrebno, da bi se ljudje vskladili.«

Vzdihnila sem: »Kako to misliš, da nekateri niso bili uspešni?«

»Vse to je bilo v dobri nameri. Ideja je bila, da se na Zemljo prinese ljubezen, svetlobo in mir, da ljudje ne bi sodili eden drugega, da se ne bi vojskovali in se ne spuščali v sovražnost. Zdaj sem stara. Vsa ta raziskovanja in znanje se nahajajo v meni. Veliko poučujem nove. Poučujem jih o svojem delu z rastlinami. Zdi se, da poznam stvari, vredne občudovanja. Prvi del mojega življenja je minil varno. Imela sem dobro družino. Potem sem nasedla tu in izgubila vse. Nikoli več nisem videla svojega domačega sveta. Zdaj lahko občutim to izgubo in to je grozno. Vse to sem globoko potisnila vase.

To je vplivalo na vsa moja naslednja življenja. To tudi pojasnjuje, zakaj sem vedno osamljena. Veliko tega sem dala skozi. Namesto da se soočim s svojo bolečino, sem raje živela kot nuna ali sama. Vse to zaradi strahu, da ne bi ponovno ozavestila svojih čustev. Ko sem odšla, sem to ponovila tudi v tem življenju.«

Pamela je odprla oči in solze so ji zopet pritekle: »Kaj ni to zanimivo?« Naslonila je glavo na mojo ramo in zajokala.

POGLAVJE 3

Valerie odide z Johnom in Karen v Kariong

Regresija Johna Barrowa

Dež je lil po strehi našega avta. Kariong bi zdaj lahko bil milione kilometrov oddaljen, pa vendar je bil zunaj. Skozi okno smo gledali v sivo nebo, izgubljeni v svojih mislih. Pamele ni bilo z nami, čeprav mi je zelo bilo do tega, da bi šla z nami. Po končanem čustvenem opuščanju, jo je mir popolnoma prežel. Na koncu me je nasmejano gledala. »Tedaj smo bili tako drugačni, bilo je toliko ljubezni. Živeli smo od nje. Vleklii smo svoja bremena in vzgajali nove otroke. Tudi ko se je izkazalo, da njihove sposobnosti in um niso takšni kot naši, smo z učenjem nadaljevali. To smo počeli zato, ker so se rodili z duhovnim razumevanjem in znotraj sebe nosili svetlobo ljubezni. Delali smo to, zaradi česar smo prišli. Ali ne vidiš? Uspeli smo prinesti svetlobo na to mesto. V tistih časih je bilo to edino pomembno.«

Stisnila se je bliže meni: »Srečevala boš vedno več ljudi. Moraš to. In oni bodo začutili sen. Kakor jaz, bodo tudi oni imeli potrebno pogovarjati se s teboj. Kako tudi ne bi? Nadaljevati moraš to, kar počneš. Moraš jih pritegniti. Vsi so se vrnili in sedaj so tu. Moraš jih zbrati, da bi drugim pomagali v spremembah, ki prihajajo na Zemljo.« Kakšne veze imam jaz s spremembami na Zemlji?«

Morala sem biti zelo previdna, da to, kar dajem, ne bo razumljeno kot domišljija ali to, kar bi želela, da bo. Moram najti način, da bom korektna do sebe, da zadržim to, kar dobim, da ne poskušam razumeti vsega, dokler mi ne bo dano več. Šele tedaj lahko pride do popolnega razumevanja.

Zopet v avtu; pogledala sem Johna. Ni bil srečen in zagledal se je vame, da bi razumel bistvo. Po odhodu Pamele, sem ga vprašala, zakaj je iznenada hotel oditi do Karionga. Kot iz topa je odgovoril: »Kariong … le kaj te je navedlo do tega, da pomisliš da želim oditi do Karionga?« »Pa rekel si … »

»Vprašal sem ali se boš vrnila v Kariong, ker nisem mogel verjeti, da boš že neslednji dan vozila tako daleč.«

Torej sem ga le nagovorila, čeprav ni bil navdušen. Z izrazom dolgočasja je gledal v sivo nebo.

»Hvala, za zdaj bi bilo dovolj dežja.«

Spustila sem okensko šipo in ljubeče ponovila njegovo prošnjo. Po dveh minutah je izza oblakov posijalo sonce in dež je ponehal. Tega ne bo nikoli mogel dojeti. Stopili smo iz avta in pogledali naokoli. Dan je bil čudovit, zrak svež in čist. Vsenaokoli je bilo polno cvetja, kot da bi nam želelo izraziti dobrodošlico in dežne kaplje na cvetju so se bleščale v sončnem sijaju. Na nebu nad nami so tri mavrice širile svoje prečudovite barve. Pod njimi sta se pojavila dva orla. To so bili zelo dobri znaki. Krenili smo navkreber.

Karen je ponavljala to, kar nam je pokazal Gerry in nabrala nekaj mladih lističev evkaliptusa. Grickala jih je, da bi se povezala z energijo okolja. Nekaj jih je ponudila Johnu in meni.

John je zamrmral: »Ne, hvala … ampak, če najdeš toplo pečeno ribo s krompirčki, mi sporoči.« Zanemarila sem njegov poskus plitvega humorja in na glas prosila za dovoljenje, da vstopimo v področje. Šele tedaj sem nekaj listov dala v usta. Povzpeli smo se na hrib do hieroglifov. Videvši jih že drugič so postali bolj smiselni. Hieroglif nosečnice je bil povezan s Karen in jo je ponovno pritegnil. Ostali izklesani znaki so prikazovali ljudi, ki so okoli kot da so mrtvi ali ranjeni. Eden od znakov bi lahko prikazoval vesoljsko ladjo z veliko manjšimi ladjami, ki so bile izvržene iz nje. Eden je bil pod valovito črto obrnjen na glavo. Je to bil ta, ki se je potopil? Tu je bila tudi risba nekega zvona. Je bil to tisti zvon, ki je tako vztrajno zvonil, ko smo zapuščali ladjo?

John jih je pozorno ogledoval. Opazil je, da zgledajo jasno in novo, medtem ko so nekateri zgledali zelo staro.

Odgovorila sem: »Ne postavljam si vprašanj okoli tega, da nekateri zgledajo novo, temveč, da nekateri zgledajo zelo staro. Verjamem, da so nekateri zelo stari in da jih je izpisala neka davno izumrla vrsta.«

John je skomignil z rameni: »Torej, jaz o tem nič ne vem. Čeprav mi zgleda nekako znano, kot da sem to mesto že sanjal. To bi moral preveriti.«

Čez nekaj trenutkov je začel raziskovati okoli, kot da je na obhodu v iskanju vsiljivcev. Zakaj sem vseeno imela občutek, da moram braniti hieroglife? Karen je prekrižanih nog sedela na skali in se zagledala v obline risbe noseče ženske. Poleg nje je video kamera na trdnem tronožcu snemala druge kadre od blizu. Karen je zares lahko počela stvari tako, kot je treba, kadar je to hotela.

John je nenadoma zavpil in stekel po pobočju navzdol. Sprehodila sem se do robe stene in videla, kako teče proti skupini dolgolasih najstnikov, ki so dirkali z avtomobili gor in dol po prašnih poteh ter puščali sledi. Dve dekleti sta se naslonili na naš avto in opazovali.

John se je prepiral z njima in začel mahati z rokami. Bil je predaleč, da bi ga lahko slišala. Tedaj je iz žepa izvlekel mobitel in začel vtipkavati številko. Lahko sem se slišala, kako govorim med opazovanje: »O ne«. Potem so otroci šli v svoje avtomobile in se odpeljali. Po kratkem sproščanju, sem se vrnila k hieroglifom. Karene se je umaknila do Kitove skale in opazovala porodno zibelko, izklesano v skalo. Ponovo se je ulegla v izklesano vdolbino.

John se je vrnil do hieroglifov, zadihan in šepajoče. Usedel se je poleg mene. »Je vse v redu?« sem vprašala.

»Vse je v redu,« je odgovoril in lovil zrak. Potem je nekaj časa gledal hieroglife, ki so bili okoli nas.

»Veš, tu sem bil dvakrat.«

»Ne spomnim se, da si bil tu dvakrat.«

»Sem, enkrat prej sem bil tu s tabo.«

Za trenutek sem pomislila, da ima prav, a v drugem trenutku sem vedela, da je tu prvič z mano. Obrnila sem se proti njemu: »Povej mi kaj o prvem obisku.« John je vzdignil roko in pokazal na enega od hieroglifov na zidu: »Tam, tisti tam.« Šla sem do zida in s prstom pokazala na eno podobo, ki je zgledala egiptovsko, z živalsko glavo: »Ta tukaj?«

»Da,« je odgovoril »ta, ki nosi vesoljsko čelado.«

Nasmejala sem se, ko sem dojela, da se John šali z mano, kar včasih počne. Gledala sem v podobo in mislila, da bi lahko tanka črta okoli njegove glave bila vesoljska čelada. Nadaljevala sem: »Zakaj nosi čelado?«

John je opazil mojo odločnost: »Tukajšnji zrak jim ni ustrezal, zato so jih nosili.« To je nekdo iz Mačjega ljudstva, nekdo, ki je prišel z mano.« Glasno sem se nasmejala in vprašala: »Kdo?«

»Mačje ljudstvo. Vodil sem misijo, zato bi to moral vedeti. Sem smo prišli, da bi pokorili Reptile.«

Nehala sem se smejati. John je izrekel besedo Reptili, a jaz mu še nisem govorila o njih. Ni se šalil. To ni bila tiste vrste razgovora, ki sem ga običajno imela z Johnom.

Dovolite mi, da tu nekaj dodam. Eden od mnogih razlogov, da ljubim Johna je ta, da podpira moje delo. Ne zaradi podrobnosti, ampak v filozofskem pomenu, ki ga neizmerno cenim. Pa vendar je John pristaš New Age-a kot stroj z notranjim izgorevanjem. Nekdanji vojaški častnik s kravato in obleko, podjetni poslovni tip John, ki je pokončen. Zdaj lahko vidite, da sem se nahajala v malo neprijetnem položaju.

Sedela sem ob njem in pomislila: »Dobro, Valerie, to si storila včeraj s Pamelo in je vžgalo. Poskušaj spodbuditi Johna. Vedno lahko kasneje vse zanika.«

»Govori mi o Mačjem ljudstvu.«

John se je namrščil in se naslonil na skalo z dramatično kretnjo: »V glavnem v večini primerov oni mislijo, da imajo prav.«

Tiho in zadovoljno sem se nasmejala: »Torej to bi bila levja linija, hm. Kaj nisi rekel, da si bil na neki misiji?«

John se je vznemiril: »Mi nekam gremo in počutim se, kot v temnici. Ne vem, od kje smo prišli, niti kam gremo.«

»To je v redu,« sem ga opogumila »sprosti se in si dovoli, da vstopiš globlje v spomine. Ali veš, zakaj si tako agresiven? Ali so tudi drugi agresivni?«

»Oni so kot levi, imajo močno levjo energijo. Ti dvonožni polljudje polživali prihajajo z nekega drugega planeta. Vedno sem mislil, da mačke in psi prihajajo iz neke druge dimenzije.«

»Obstojajo tudi dvonožna bitja, podobna psom?« sem vprašala.

»Da, vendar so manj značajna bitja. Dovolj je, da opazuješ mačjo družino in prepoznaš njihovo nadmoč nad vsemi; vsaj one tako mislijo. Tudi domače mačke mislijo, da one upravljajo in iz njihovega posplošenega vidika, so psi ponižni.«

Pojma nisem imela, kam to vodi. Nič se ni ujemalo, razen besede Reptili. Prosila sem ga, da nadaljuje od trenutka prihoda.

»Seveda. Pred mano je kontrola vesoljske ladje. To so kristali piramidalne oblike, obkroženi s svetlobo. Oni upravljajo ladjo, vendar nimam pojma, kako.

Ko pogledam skozi okno, vidim globok mračen prostor, izpolnjen z zvezdami. Jasno je, da so okoli mene razporejene napadalne sile. Zavedam se reptilov. To so visoko inteligentna bitja z visoko razvito tehnologijo. Oni dušijo in zavirajo druga bitja. Zato smo mi tu, da jih onemogočimo.«

Zdaj smo prišli na sled: »Koga dušijo Reptili?«

»Reptili so tu na Zemlji ustvarili zelo slabo okolje. Naša misija je, da se maščujemo in jih iztrebimo, če bo to potrebno. Te druge, ki jih oni tlačijo, ne poznam dobro; to so druga bitja, ki so prišla iz … »

John je za trenutek zastal, nato pa me je ostro pogledal.

»Če bomo morali, bomo uporabili svojo tehnologijo, da bi uničili te reptile, ker povzročajo preveč problemov. Veš, oni se ne nahajajo le na enem planetu. Obstojajo druga področja, na katerih so ustvarili svoje dinozavre. Vse jih je potrebno pokoriti.«

Imamo moč, da lahko usmerjamo meteorite. To je naše topništvo, naši bombarderji. Namesto pehote porabljamo laserske žarke. Ti žarki lahko Reptile ali katerokoli drugo bitje spremenijo v kamen, da v trenutku postane fosil.«

Poveljniške ladje tega mirovnega korpusa so zelo majhne. Sedanja delovna sila, meteoriti in asteoridi pa so veliki. Smo visoko razvita sila. Prihajamo, da bi vzpostavili red, a če bo potrebno napasti, smo ubijalski. Uničimo lahko materijo. Posedujemo tehnologijo, s katero lahko to storimo. Zrušimo lahko meteorit in ga usmerimo. Nekateri so tako veliki, da bi lahko uničili planet. Ne ustvarjamo le plimskih valov.«

Njegov pogled in ton sta postala še resnejša: »Nimamo moči, kot jo imajo Reptili, a lahko jih premagamo, kot tudi vsa bitja, ki so se obrnila k zlu. Božanska bitja so na splošno čista kot otroci. Skozi razvoj postanejo sprevržena.

Z druge strani smo mi rešeni vsakega zla. Če v galaksiji obstoja problem, mi pridemo in ga rešimo. Kozmični policaji – to smo mi – mi smo upravniki Vesolja. V bistvu, mi smo kralji Vesolja.«

»Komu ste odgovorni?« sem vprašala.

»Prav nobenemu. Mi smo končni gospodarji Vesolja. Imamo strahovito moč in popolni občutek, kaj je prav in kaj ne. Morda smo mi Bog.« »Verjamete v višje bitje?« sem vprašala.

»Obstaja višje bitje, verjetno Bog, ki je nad vsem, ampak ga ne morem definirati. Točno vem, zakaj smo tu, mi smo vesoljski policaji.«

Narod dinozavrov ima sposobnost maščevanja. To, kar lahko vidim v svojem srcu, je velika ladja, ki jo je uničil sovražnik. Na Zemlji govorite o nuklearnih bombah in projektilih, ki so v primerjavi s tem, kar se je tu zgodilo kot puhalice za izpihovanje zrn graha. Ta vesoljska ladja je uničena pred okoli milijon leti.« Vzravnala sem se in osredotočila: »Da, tako je.«

»Oni so bili prišli, da bi nekaj uredili, a bili so popolnoma poraženi. Mi smo prišli s svojo floto potem, ko je bila matična vesoljska ladja uničena.« »Ali ste prišli, da bi rešili preživele?«

John je zamahnil z roko: »Ne, oni bi vseeno ostali; v bistvu niti ni bilo resnične izbire. Prišli smo uničiti Reptile. Pravzaprav smo jih prišli strti.«

Brez pomisleka sem rekla: »Zdaj je vse drugače. Ne moreš več iti naokoli in izvreči ljudi s planeta. Hierarhije sedaj tega ne želi, ampak želi, da bi bila izbira ljudi prevlada miru širom vesolja. Da bi ljudje izkusili in razumeli energijo ljubezni in sočutje. Vsi tega ne razumejo in tudi ne znajo. Zato nekateri ljudje še vedno nosijo v sebi aspekt mračnega sveta. So ljudje, ki lahko vzamejo v roke puško in hladnokrvno ubijejo nekoga, brez najmanjšega obžalovanja.«

John se je namrščil: »Galaktična bitja so odstranila Reptile z Zemlje in omogočila človeku, da postane bitje, ki tu prevladuje. Vendar se ni nič spremenilo. Sedaj je človek postal divje bitje; brezupen je.«

»Kdaj je tvoja ladja prišla sem?« sem vprašala.

»Pet let po eksploziji matične ladje. Prišli smo, da bi izpolnili ukaz, a oni so nas izzvali, zato smo jih uničili.«

V daljavi je kriknila Karen. Zvok je Johna vrge iz alfa stanja. Pohiteli smo po hribu navzgor do Kitove skale. Karen se je tresla in se obračala v skalnati zibelki. Zgledalo je, da se živo spominja nečesa. Ko smo se ji približali, je skočila in zelo težko dihala. Zgrabila me je: »Lezi v zibelko in poglej, kar sem pravkar videla.« Zadnja stvar, ki bi jo storila, je bila leči v to vdolbino v skali. Dnevna dogajanja so mi bila dovolj, da o njih razmišljam tedne. Karen me je prijela za roko in zvlekla do zibelke. Globoko sem vdahnila in prisilno legla tako, kot me je zaprosila. Za trenutek sem pogledala v modrino neba in zaprla oči. Pojavil se je občutek odvajanja. Bila sem ena od mnogih žena, ki so jo obkrožale in opazovale z velikim zanimanje. Vse smo bile noseče, vse prostovoljne, ki so sodelovale v velikem ekspeprimentu. Zgleda, da bo Eleura rodila.

Velika čast je bila sodelovati v tem. Na svet smo prinašali svetlobo, kjer je prej ni bilo. Mnoge med nami so bile umetno oplojene z lastnim semenom, ki je bilo gensko modificirano, da bi se ustvarilo novo bitje, ki bo zmoglo prenesti sonce in atmosfero tega področja. Še pomembnejše … novorojenci bodo izvirali iz svetlobe.

Porod je bil lahek, neboleč … Tako je vedno bilo za ženske s planeta Lyra. Gledala sem navzdol, da bi zagledala prihajajočega otroka. To, kar se je pojavilo, je bilo prekrito z gosto črno dlako brez sijaja. Novorojenček se je znotraj dlakavosti boril za prvi vdih.

Žene so se odmaknile in vreščale od groze. Gledale so ena drugo in vedele, da verjetno tudi one nosijo znotraj sebe spake. Eleuro je bilo treba pomiriti.

En moški je razmaknil dlake, da bi videl mali otroški obrazek. Imel je kot oglje črno kožo. V naših primitivnih in pospešenih naporih, da bi ustvarili bitje, sposobno za življenje križanca z opico pokončne hoje, smo ustvarili nekaj, kar je odstopalo od skupnega imenovalca. Malo bitje se je borilo, da vdahne. Njegova pljuča so bila še bolj slabotna od naših za to atmosfero, nasičeno z ogljikovimi spojinami. Ko sem ga pogledala, sem lahko videla, da je svetlobno bitje, kljub njegovemu izgledu. Imel je veliko glavo kot mi. Ljubezen do tega malega bitje, ki je izviralo iz mene, je bila neopisna.

Nekatere ženske so se onesvestile, druge pa jokajoč pobegnile. Naenkrat sem se slabo počutila in v glavi se mi je vrtelo; zato sem se vzravnano vsedla. John me je opazoval s čudnim izrazom. Karen se je sklonila nad mano: »Ali si videla to?«

»Sem.«

»Kako smo lahko preživele takšne stiske? Vso to vloženo delo le zato, da bi videli, kako smo še bolj oddaljeni od cilja kot smo bili na samem začetku. Želela sem ubiti otroka, ki se je rodilo skozi moje telo. Vse ženske o nečem takšnem si niti v sanjah nikoli niso predstavljale.« Karen si je brisala solze, ko sem se drhteče sklupčala. V ušesih mi je še odzvanjal zvok borbe novorojenčka za zrakom. Nenadoma sem se počutila izčrpano in želela sem samo spati in jokati istočasno. Dovolj je bilo za en dan. »Gremo domov. Jutri se bomo o vsem pogovorili.«

Ta večer sem bila z Johom na dobrodelni večerji. Zunaj v predverju je stal Gerry Bostok. Približala sem se mu, da mu povem o dogodkih minulega dne, ko smo obiskali Kariong. Takoj, ko sem odprla usta, da bi spregovorila, mi je Gerry predstavil Margaret, aboridžinsko žensko. Margaret je prebrala mojo prvo knjigo in je bila navdušena. Vzela mi je roko: »Teh informacij ne bi mogla dobiti, če ne bi skozi tebe delovala višja sila. Zdaj, ko sem se te srečala, lahko vidim, da si obsijana s svetlobo belega bitja. To bitje opravlja svoje delo skozi tebe. Še več boš morala pisati o tem. Vsak dan ti bo prinesel nova odkritja.«

Zgleda, da danes še ni konec neobičajnih dogodkov, ki so se zvrščali. Gerry se je dotaknil moje rame in mi namignil: »Veš, mi Koori verjamemo, da je naša rasa najstarejša na Zemlji. Zavedamo se, da vaši natropologi še vedno teoretizirajo o tem, da se je vse začelo v Afriki, pozabljajo pa na nas, na člen, ki jim manjka.« Gerry se je nasmejal s svojim toplim nasmehom in uperil prst proti nebu. »Mi smo zvezdno ljudstvo, ki se je skozi čas spuščalo z mnogih delov galaksije. Ko sem bil otrok, je moja babica pokazala s prstom proti Plejadam in rekla, da so od tam prišli naši predniki. Nam ni problem verjeti v obstoj nezemljanov, ker to smo mi.«

Vsi trije smo se smejali. Gledala sem v njihove globoke rjave oči, ki so sijale v ljubezni. Ta in vsi ostali dogodki tega dne so me preplavili vse dokler nisem vrnila domov in legla v posteljo v tišini noči. Mož je mirno spal poleg mene.

To je bil pravi dan. Moj mož je doživel scene iz »Vojn zvezd« in vse zelo natančno opisal. Spomnila sem se, kako sem opazovala rojstvo genetskega eksperimenta, ki je bil zelo ponesrečen in še sedaj sem glede tega čutila silno ljubezen. Potem sta bila tudi Gerry in Margareta, ki sta me hipnotizirala s svojim aboridžinskim šarmom.

Ponovno sem se spomnila majhnega črnega obraza s Karionga in preplavil me je občutek ljubezni, ki ga nikoli do sedaj nisem izkusila.

Ta ženska iz davnin je bila zmožna začutiti toliko več od vsega, kar sem si lahko zamislila. Kdo je bila ona? Ali sem jaz zares bila ona v tistem življenju?

Spomnila sem se, da je otrok po porodu štiri dni umiral v trpljenju in bolečinah, kar je izzvalo globoko žalost, notranji občutek krivde in zadrževanje neizraženih čustev. Globoko v sebi sem čutila ista skrita čustva, ki sem jih poznala in končno odkrila njihov vzrok. To sem nosila v sebi milijone let. Želela sem jokati za tem otrokom, a nisem mogla.

POGLAVJE 4

Alcheringa govori o otrocih in rojstvu

Regresija Charlesa Brendona

Spanje nikakor ni prišlo v poštev. Vstala sem se, da bi skuhala čaj, a sem pogledala proti zvezdam, da najdem Plejade. Nato sem ponovno šla v delavno sobo, se vsedla in vzela kamen Alcheringa. Najbolje bi bilo, da pustim vso zgodbo in nadaljujem s svojim življenjem. Žalostno sem vprašala: »Alcheringa, kaj se je zgodilo z otroki?« Veza se je takoj vzpostavila. Glas Alcheringe je bil prežet s sočutjem: »Otroci, ki so se rodili čisto na začetku, niso bili uspešni in so vsi umrli.« O moj Bog«, sem zavzdihnila.

»Mame so bile zelo žalostne, kot tudi vsi, ki so delali na izpopolnjevanju nove rase. Moraš razumeti, da so se vsi zaradi katastrofalne izgube matične ladje znašli v neugodnem okolju. Zaradi bolezni, strupov, izjemne vročine sonca so zelo trpeli in imeli težave z dihanjem. Niso imeli potrebne opreme za to delo. Zaradi okoliščin, v katerih so se znašli, se niso mogli osredotočati tako, kot bi se mogli.« Zato so malo spremenili postopek, delali hitreje in koristili pridobljeno znanje. Ženske so se ponovno prostovoljno javile. Vsi so naporno delali s kristalno svetlobo, s katero so bila prežeti majhni nerojeni otroci. Novoustvarjena bitja so imenovali Uluru. To pomeni božji dar. Zvezdnemu narodu je uspelo in zdaj se po Zemlji širijo njihovi potomci.« Oči so me pekle: »Pa zakaj se zdaj čutim tako krivo?« »Takoj dobiš odgovor na to vprašanje.«

Moj nos je potreboval papirnati robček, ki sem ga iskala. Spomnila sem se svojega drugega vprašanja: »Kaj je bilo z Mačjimi bitji, o katerih je govoril moj mož?« »Zares, dete moje, obstajala je misija, v kateri so sodelovali borci iz Siriuna in Levji borci. Na Zemljo so prišli, da bi kaznovali plazilce za strašne reči, ki so jih napravili misiji in matični ladji. Morali so odgovarjati za svoja nedela in zaradi groze, ki te je včeraj preplavila, jih je bilo potrebno uničiti. Morda bo to izgledalo malo grdo, ampak ponujena jim je bila priložnost. Ti posamezniki so se razvili v druge obliki, od katerih smo dobili pomoč.« »Ali je moj mož John je vodil to misijo?«

»John je bil Himel, komandant Siriuna. Ko je njegova ladja prispela v vaš tabor, je raziskal področje točno tako, kot je včeraj ponovno vse odigral v Kariongu. V gleženj ga je ugriznila kača. Njegova svetloba je bila znatno poškodovana in bil je na robu smrti.

Levji so se razširili po Zemlji, da bi uničili tiste, ki so delovali proti objavi Elohimov. Nekaj preživelih reptilov se je skrilo v pečine pod zemljo. Himel je bil zelo jezen, ko je nemočen ležal v vašem taboru medtem, ko so bili Levji v akciji. Ni mogel razumeti, da je ostal brez moči. Njegova oslabljenost ga je zmedla in zelo vznemirila. Ti in ostali iz skupnosti ste se naučili, kako nadvladati čustva in ste mu zato lahko pomagali.

Himel je bil nate zelo navezan, otrok moj in zelo sta se imela rada. Ko je prišel čas, da Levji odidejo, je on izbral ostati s tabo. Prisotno je bilo tudi dejstvo, da je bila njegova svetloba zelo oslabljena, da ni mogel več biti pri moči in opravljati funkcijo. Vedel je, da bo bolj koristen na Zemlji. Bilo mu je težko, ker je v sebi bil borec in ni več mogel igrate te vloge.«

»Rekel si, da sva se imela rada. Ali to pomeni, da sva imela spolne odnose?« sem vprašala.

»Imela sta se rada in bila sta si predana, nista pa imela spolnih odnosov. Rasa, ki jih je Himel pripadal, je bila izključno moška rasa. Razmnoževali so se s kloniranjem, to pa se ni dogajalo z oplodnjo jajčeca. Razmnoževali so se z razdvajanjem od svojega bitje v, rekli bi, sina tega istega bitja. To je bil poseben proces, ki so ga počeli z umom, z dovoljenjem Vira. To je bilo zelo sveto dejanje. Zamisli si izvlečeno energijo in nato pomnoženo. To se je znotraj te rase dogajalo izključno z moško energijo in ta način razmnoževanja je bil napreden.«

»Uh, pa so imeli spolne organe?«

»Ne, otrok moj, niso. Imeli so način občutiti frekvenco v raznih aspektih svojega telesa. To je bil spodbuden občutek, ki je vibriral po celem telesu, podobno občutku, ki ga je trenutno povezoval z Izvorom.

Želel bi, da to razumeš, kajti spolna izkušnja ljudi na Zemlji je v bistvu način povezovanja z Virom skozi ljubezen in izpolnitev te enosti.

To je prečudovito darilo … način, da mali Zemljani spoznajo in razumejo Boga na najgloblji in najbolj spodbuden način. Vse, kar morajo razumeti je, kje bi morali biti njihovo središče. Središče mora biti v srcu in ljubezni, ne pa na nizkih anatomskih nivojih fizičnega telesa. To je prečudovit način za izkušnjo Vira.

Vse to ima veliko povezavo z namero, otrok moj. Seks na Zemlji ne povezuje z Virom, če poteka z zgrešeno namero.«

Nasmejala sem se: »Ali sem zato kljub bolečini občutila velikanski vrhunec ali ekstazo, ko sem rodila svoje otrok?« »To je isto.«

»Ali sva se ti in jaz poročila v času misije? Kako sva imela otrok? Ali smo imeli spolne organe?«

»Oni so bili znotraj fizičnih teles, ki sva jih oba v tem času nosila. Otroke smo ustvarjali glede na želje in seveda z ljubeznijo. Interakcija med nama je bila stvar namere. To je bilo širjenje energije med nama in osredotočanje na to, kar bi vi imenovali spolni organi. Ti niso bili isti znotraj nas, a so obstajali in tako se je lahko energija usmerjala in zadrževala v tem delu fizičnega telesa.«

»Kako so se razvijali majhni otroci takrat, ko sem zanosila kot mati iz zvezd?« »Nova bitja so se razvijala podobno kot embrio znotraj fizičnega telesa zemeljske matere. Bitje je rastlo znotraj lastne energetske komore, hranila pa sva ga oba. Zavest nerojenega otroka je zares bila ob nama in med nami tremi – mati, oče, otrok – je obstajal dogovor. Duh/duša, ki je prihajala v otroka, je bila to, s čimer sva se povezovala in bila uglašena, da bi omogočila vstop življenja v embrio. Tedaj se je tudi ustvarjal načrt njegovega življenja in njegove prihodnosti.« »Kako se je otrok rodil? Oh, ali sem tedaj imela vagino?«

»Vagina ni obstajala v fizičnem smislu Zemljana. Na mnogo načinov je fizično bitje Zemljana zelo podobno Zvezdnim bitjem.

Kot Lyranska mati si vzgojila najine prve otrok znotraj svojega telesa. Na tvojem telesu je bil nabor od popka do prve čakre. V določenem času se je to z lahkoto odpiralo podobno kot zadrga.

Otrok in amnionska vreča sta bila odstranjena, spravljena v poseben inkubator, kjer je bila omogočena rast vse do takrat, ko je prišel čas, da se vreče odpre in iz nje pride otrok. To je bil rezultat, ki je trajal milione let razvoja.« »Ko so mi vzeli otroka, on še ni bil pripravljen roditi se?«

»Ne, draga moja, hranili so ga in pozorno opazovali. Hranili so ga druge Lyranske ženske in seveda ti s svetlobo iz Vira. Lyranske ženske so hranile nerojenega otroka kot dojilje medtem, ko se je otrok razvijal znotraj amnionske vreče.

V inkubatorju je bil otrok do trenutka, ki ga je sam izbral in takrat je tudi sam prebil vrečo. To je bilo kot izhod iz jajca. V amnionski vreči so otroka lahko videli vsi.

Tisti, ki so skrbeli za malo bitje, so bili zelo zavedni in sposobni komunicirati ter pošiljati mu ljubezen in svetlobo. Malo bitjece se je rodilo na bolj napreden način, kot se rojevajo vaši zemeljski otroci. Lahko rečem, da bilo malo bitjece kot vaš 4- ali 5-leten otrok.«

»Kaj se je zgodilo, ko smo se izkrcali na Zemlji brez tehnologije, katera nam ni bila dostopna?«, sem vprašala.

»Imeli ste tehnologijo z ladje, ki je ostala v dobrem stanju. Takrat je bilo veliko ras seznanjenih s tem procesom. Načini, ki ste jih vi in ostali na Zemlji uporabljali, niso bile tisti, s katerimi sva ti in jaz ustvarila naše otroke, a razumeli ste proces.

Od prostovoljke se je vzelo jajčece in se ga integriralo s celicami bitij, podobnih aboridžinskim opicam. Oboje se je pomešalo. Obstajala je svetlobna moč, ki je oplojevala jajčece, ki se je začelo deliti. Ker so bile težave z ohlajanjem in ostalo tehnično opremo, ki ni bila dostopna, se je embrio zelo hitro vsadil v prostovoljno mamo z zvezd. To je potekalo na samem dnu želodca, skozi odprtino, ki je zgledala kot patent zadrge. Tam je embrio ostal, dokler ni prišel čas, da gre ven.

Zaradi pomanjkljive opreme za nadaljevanje otrokove rasti, so mame še dlje nosile male. Rojevali so se prezgodaj in bili zelo majhni, a bili so na varnem in so vseeno preživeli. Da bi se eksperiment še naprej uspešno odvijal, je bilo potrebno storiti nekatere prilagoditve. Celice bitij, podobnih pokončnim opicam,  se je lahko odvzelo z različnih del njihovega telesa. Različne celice so se obnašale na različne načine. To je nekaj, s čimer ste se morali seznaniti in razumeti.

Obstajal je problem zaradi frekvenc na Zemlji. Rast implantiranih celic v mali embrio se ni odvijala ali menjala na isti način, kot v svetu, s katerega ste prišli. Preživela zvezdna bitja so to začela razumevati in se s tem usklajevati. Obstajale so informacije, ki ste jih dobivali od plazilskih bitij, ki so vam pomagala. Prišli so, ker niso hoteli več biti del Plazilske hierarhije.

Prvi eksperimenti so bili precej težki in se niso odvijali takoj, kot je bilo načrtovano. Veliko se je eksperimentiralo in končno je bila ustvarjena nova vrsta, da je lahko bil/a duh/duša vgrajena v vsako novo bitje.  Ko se je to enkrat ustvarilo, so se lahko rojevali na zemeljskem nivoju in lepo živeli v atmosferi.

Zdaj to razumeš. Informacije ti podajam postopno, da bi razumela in videla celovito. Zelo sem srečen, da si odgovorila na ta način. Pristal sem, da ti pomagam davno tega, preden si prišla na Zemlji in ti to veš.«

Zavzdihnila sem: »Ni tako strašno, kot sem mislila. Mislim, da razumem. Hvala ti.« »Ni za kaj, otrok moj. Zelo sem srečen, da ti lahko prenesem to znanje in mislim, da boš več izkusila skozi notranje spoznanje kot pa iz samih besed.«

Zazvonil je telefon in spet je klicala Karen. Alcheringa je naenkrat odšel.

»Valerie, razmišljala sem in se spomnila nekaterih reči. Zdaj je drugače. Mislim, da smo po vsem resnično uspeli, ali ne? Pomemben je razultat. Napaka je samo napaka. S svojimi sposobnostmi so zvezdna bitja naredila vse ostalo še preden so se rodili.  Zdaj se počutim bolje. In ti, kako si?« »Hm, sigurno.«, sem odgovorila.

»Samo pomisli, koliko potomcev imamo?«

Naenkrat sem se počutila slabo: »Karen, vidim, kako bi ti bilo všeč biti učiteljica osnovne šole v penziji. Vendar imam v tem trenutku občutek krivde glede tega.«

Karen je nadaljevala: »Dobro, potem moraš še o vsem razmišljala in to predelati. Sedaj imam – po včerajšnjem obisku Karionga – veliko večje notranje uvide v svoje življenje. Moramo prositi Gerryja, da nas spet odpelje tja. Še veliko je tam za odkriti.«

Moj um je postal kristalno jasen: »Karen, dovoli, da ti odgovorim. Lahko? Čez nekaj mesecev bo božič in to bi bil izvrsten čas.«

»Pa ne da boš z občutkom krivde čakala do božiča?«

»Ne, to moram predelati. Nisem sigurna, kaj moram storiti.« »Zakaj ne obiščeš kakšnega zdravilca?« je predlagala Karen. »Zdravilca, čemu?«

»Oh, dobro … potem pa obišči psihiatra in samo pomisli, koliko različnih zdravil ti bo predpisal.« »Dobro, razumela sem sporočilo« – malo sem popustila – »Kako bi mi zdravilec lahko pomagal?« »Lahko ti pomaga, da odpustiš.« … Odpustiti – všeč mi je bil zvok teh besed.

Minila je ura, preden sva pretresli vse možnosti. Gerry je načrtoval potovanje v Ameriko tako, da na njega nisva mogli računati. Osredotočili sva se na Charlesa Brendona. S Karen sva ga spoznali na enem seminarju. Spominjala sem se ga kot prijetne osebe, ljubeznive in mirne. Rekel je, da dela na kliniki. Dva dni sta minila, preden sem ga poklicala.

»Valerie, tako vesel sem, da te slišim. Dolgo sem čakal, da začnem delati s tabo.«

»A res?«

»Res! Ko sva se prvič srečala, sem vedel, da morava skupaj delati.« »Charles, imam problem. Jaz … »

»Zakaj ne pridete do mene, da se lahko o tem pogovarjava iz oči v oči. Vam ustreza ob dveh?« »Uh, sigurno … ob dveh bo odlično.«

Klinika je izgledala bolj kot zadruga, a bila je lepo urejena. Receptor je bil zelo ustrežljiv in me je takoj odpeljal do Charlesove pisarne.

S Charlesom sva sedela eden proti drugemu na udobnih stolih. Bil je točno takšen, kot sem si ga zapomnila … zelo draga, a malo sramežljiva oseba. Za trenutek me je zaobjel občutek panike. Nisem imela pojma, kaj bo delal. Dobro, Valerie, povej kaj se je zgodilo in opazuj, kaj se bo zgodilo. On je NewAge tip osebe.

»Charles, nedavno sem doživela izkušnjo spomina na prejšnje življenje. Obstaja spomin, ki mi povzroča probleme.«

»Vidim,« je odgovoril Charles. »Kako se je to zgodilo?«

»Nov prijatelj me je odpeljal do Karionga. Tam so neki hieroglifi, vklesani v skalo.« Charlesu sem pokazala nekaj fotografij: »Zgleda, da te fotografije v ljudeh budijo spomine.« Charles je med gledanjem slik kimal z glavo. Nadaljevala sem: »Eden od mojih spominov je opazovanje poroda otroka, neke vrste eksperimenta, ki ni uspel. Otrok je po 4 dnevih umrl in jaz imam ta … »

Po Charlesovem obrazu je tekla solza: »Da, spomnim se razočaranje, a lahko razumem, zakaj so ti občutki prisotni. Iz slik se čuti močne vtise in občutke, vezane na neke nove prijatelje. Obstajajo neke stare in družinske vezi.« Nagnil se je nazaj in zaprl oči: »Moj oče stoji ob meni in čaka, da zapustim fizično telo in se oddvojim od njega. Zavedam se svoje fizične podobe, ki umre zaradi številnih ran. Na levi strani čutim bolečino. Zdaj se bom ponovno rodil iz svoje iste mame. Kako lepo! Tokrat sem na novo razvita zemeljska vrsta. Moj izgled je drugačen od drugih in se me zate nekateri bojijo. Rojen sem dlakav in dihanje je boleče.«

Charles me je pogledal s pogledom, polnim izjemne ljubezni in skrbnosti: »Modrost in božansko posredovanje bo uredilo razvoj novih živih vrst na Zemlji. Moraš si oprostiti, kajti vse, kar je ustvarjeno, je ustvaril Bog. Nikoli ne smemo soditi ali je nekaj napačno ali ni.«

Srce mi je začelo močneje biti, ko je Charles nadaljeval.

»Tedaj nisem dolgo živel. Veš, v tem življenju nisem mogel vse do svojega 4. leta prenašati, da me nekdo gleda. Zdaj razumem zakaj.«

Brezupno sem si želela, da zajočem: »Lahko sem videla svetlobo v otoku. To je bila božanska svetloba in nežno sem jo ljubila. Isto ljubezen sem čutila za otroka, ki sem ga nosila.

Charles se je nagnil proti meni: »Da in to tvojo materinsko ljubezen čutim tudi zdaj. Spomnil sem se prve zemeljske izkušnje in zdaj razumem.«

Vrnil se je. Davno nazaj je bil Charles moj otrok. Vzel je moje roke v svoje in vstal: »In še vedno sodelujeva v misiji odkrivanja in ponovnega združenja naše družine, svetlobe in ljubezni. Kot da se uresničujejo sanje, vendar lepše.

Sedaj sem začutila izpolnitev v prihajajočem zemeljskem življenju. Čutila sem vznemirjenje, srečo, ljubezen in mir. To sem jaz. Hvaležna sem Stvarniku za milost in ljubezen.« Charles me je vzel v naročje in začel jokati. Skoraj milijon let sem čakala, da bi lahko rekla: »Žal mi je.«

Jokal je in jokal – kot otrok. Tudi jaz sem hotela, a nisem mogla. Počutila sem se dobro in srce me ni več bolelo.

POGLAVJE 5

Regresija Candice, Jamesa, Tricie in Rosalyn

Predstavlja se Egarina

V umu so odmevale Charlesove zadnje besede: »Zberi zvezdno družino, pomagaj jim, da ponovno odkrijejo svoje božansko nasledstvo in izpolnijo svoj del v odkrivanju sanj Vsevišnjega.« Ali je to moja misija, delo, ki ga moram opraviti v tem življenju? Zgleda, da je Charles tako mislil. Me je on ozdravil ali jaz njega? Nisem povsem sigurna, kaj se je zgodilo v tej pisarni, a počutila sem se veliko bolje. Istočasno sem sumila, da obstaja nek drug načrt.

Na poti domov sem se ustavila na tržnici. Kot vedno sem se zaustavila pri svojih ljubih pisanih prodajalcih. »Kako gredo stvari na Alcheringi, Valerie?« me je vprašala Susan. »Kot običajno,« sem odgovorila, še vedno pozorna na dnevne dogodke.  Med pospravljanjem vrečk v prtljažnik se mi je približala mlada ženska: »Oprostite, ime mi je Candice. Stala sem v vrsti izza vas.« Obrnila sem se, da bi jo videla: »Da, spomnim se.« »Torej … beseda Alcheringa mi nekaj pomeni.« Nasmehnila sem se: »Kaj res?« »Da, veste, imam neke osnove. Oh, pomislili boste, da je to noro.«

»Nikakor. Povejte mi,« sem jasno odgovorila. Nervozno je pogledavala naokoli. Predlagala sem ji, da se usedemo v moj avto, kar sva tudi storili.

Candice je globoko vzdihnila: »Vedno znova sanjam iste sanje, v katerem vidim črnega človeka, ki stoji na eni nogi … veste na tak, aboridžinski način. Ziba se naslonjen na dolgo palico in me prosi, naj se spomnim, kdo sem bila. Pove, da je njegovo ime Alcheringa, potem pa mi predala neko sporočilo.« »Da,« odgovorim.

Na obrazu se ji je pojavil čuden izraz: »Sporočilo je, da ima moja duša neko sporočilo za vas.« Bila sem osupla. Po vsem, kar se mi je zgodilo s Charlesom, sem mislila, da me ne more ničesar več presenetiti. Zdaj mi je popolna neznanka to ponovno storila. Iz torbe sem vzela sliko: »Poglejte jih, Candice. Ali vas kaj privlači in zgleda poznano?«

Candice ni potrebovala slik. Oči so se ji počasi zapirale.

»Da, zdaj se spomnim. Tam je velika srebrnkasta ladja. V velikem prostoru, polnih ljudi, je zelo svetlo. Čakamo še komandanta. Evo ga. Vsi smo se razveselili in ploskamo. Čudno je, ker nihče ne premika ne rok ne ust. Zgleda, da se lahko sporazumevamo umsko. Med sabo smo vsi telepatsko povezani, zelo smo srečni, misija je enostavno čudovita.«

»Kaj je rekel komandant?« vprašam.

»Zgleda, da gremo v novi svet, da bi mu prinesli svetlobo in ljubezen, ki je tam ni. Vsi smo tu zato, ker smo se tako odločili. Če začutimo neodločnost, lahko kadarkoli zapustimo misijo – zdaj, pred odhodom v novi svet. Gremo tja, kjer obstaja eno sonce. Oddaljeno je mnogo svetlobnih let in življenje ne bo veš takšno, kot ga poznamo. Če so vsi pripravljeni, lahko poletimo.«

Candice je zastala kot da je čakala moje vprašanje. »Povej, kaj se dogaja,« sem rekla.

»Vsa vrata se zapirajo, komandant pa je krenil proti komandnemu mostu. Vsi so se usedli, da bi se odpočili. Sedenje v polsnu jim je pomagalo, da se uskladijo z novo atmosfero.« »Ali so tudi otroci na ladji?« »Seveda. Jaz sem ena od njih. Nekje drugje smo.« »Si deklica ali fantek?« vprašam. Candice je potopila glavo v bluzo in se z zaprtimi očmi obračala iz ene strani na drugo. »Deluje prijetno, torej lahko da sem deklica.« »Kako ti je ime, ali si s svojo družino?«

»Chay-raring. Moje družine ni na ladji. Dovolj sem stara, da živim samostojno. Moja vloga je, da potujem in raziskujem nove svetove. Zelo sem vznemirjena zaradi tega. Imam dober um za komunikacijo. Zdaj se počutim, kot da sem v transu, kot da sem na nekem valju.« Drhtela je: »Ladja je razbita, ne deluje.«

Nisem želela, da joče v mojem avtu na parkirišču nekega supermarketa. »Pojdi naprej v svojem spominu in poglej se, ko se sprehajaš po novem planetu.«

Candice je zavzdihnila in se sprostila: »Vidim temen obraz. Lepa sem in imam lase. Moje telo je temnopolto in koža kot svila. Na rokah imam dlake, ki so zelo nežne. Prsti mojih rok so debeli.«

»S kom si?«

»Tudi drugi so okoli in pazijo eden drugega.« »Kaj si pripravljate za jesti?« »Jemo sadje z dreves, orehe in semena trav. Živimo v jamah, ki so tople. Greje jih Zemlja. Mati nas greje. Naša mati je Zemlja. Nabiramo hrano in vsi delamo kot eden. Ženske in moški delajo ista dela. Razlike ne obstajajo. Plešemo obredne plese s hvaležnostjo soncu in materi Zemlji za vse, kar nam dajeta.«

»Ali veste, od kje so vaši predniki?« vprašam.

»Da, prišli so z zvezd. Vse zvezde imajo imena, kot so nas poučili. Lovišča, hrana, vse je z zvezd.«

»Ali se lahko spomniš, kdaj so vaši predniki z zvezd prišli sem?« Candice je gestikulirala z rokami kot da se z nekom pogovarja.

»Babica se ne spomni, da je bila tu, a pravi, da jih je njena mati poznala. Njihova koža ni prenesla sonca. Čez nekaj časa so vsi umrli.« Vprašala sem jo, kako so se otroci rojevali in ona se je potapkala po trebuhu. Potem sem vprašala: »Kako so otroci prišli tja?«

S prstom druge roke je pokazala: »Od njega tam, velikega … on pazi name.« Kot da je Candice nekaj povleklo v stanje sna.

Ta mlada žena je vstopila v moje življenje, da bi mi dala novo lekcijo tega dne. Ah, očitno je nek dnevni red na delu.

Čez nekaj minut je Candice odprla oči bila malo razočarana: »Kaj se je tukaj ravnokar zgodilo?«

Povedala sem ji o drugih in o sebi. Candice je malo zavzdihnila v spoznanju, da ni edina. Potem ko sem ji dala vizitko, sem jo povabila, da prisostvuje našemu sestanku. Nekaj časa sem v svoji hiši enkrat mesečno vodila skupino. Ideja je bila drugim omogočiti postavljanje vprašanj Alcheringi.

Ko sem se vrnila domov, sta me že čakala James in Tricia. Oba sta bila igralca, kot otroci Nove dobe (New Age). Prišla sta, da bi Alcheringi postavila nekaj osebnih vprašanj. To pot sem  bila budna in sem prisluhnila.

Moj mož John je energično telefoniral  glede nekega posla, zato smo odšli v gozd. Ustavili smo se na mestu, kjer smo se vsi strinjali, da bi bilo ustrezno za sprejemanje sporočil. Na zemljo sem položila kamen Alcheringa. Usedli smo se okoli njega. V mislih sem videla, kako sedim na vrhu gore Uluru in nežno kličem Alcheringo. Prišel je z dokaj glasno in zemeljsko energijo, z nekim občutkom razigranosti. Vnaprej je poznal večino Jamesovih in Tricinih vprašanj, zato ju je zaprosil, da se osredotočita na svojo notranjost, da bi bolje razumela stvari, ki so ju skrbele. Ko je odšel, sem čutila, da je ostalo še veliko tega za narediti in v meni se je pojavil občutek, da me nekaj priganja.

James je bil razočaran. Vstal je in rekel, da gre domov. Tricia in jaz sva še nekaj časa sedeli. Tedaj sem začutila, kako Alcheringa zopet vstopa vame in govori: »Tricia, začuti energijo ladje Rexagen. Poglej se kot malo deklico, ki sedi na škatli kristalne energije. Škatla je srebrne barve in je topla. Zelo mlada si.«

Tricia se je nasmehnila. Za trenutek ji je pogled odtaval v daljavo. Zaprla je oči.

»Zelo prijetno se počutim, ko sedim tu in gledam skozi odprtino v prostor. To mesto mi je dobro znano. Okoli mene je veliko ljudi, oblečenih v modra oblačila. Imajo podolgovate glave in delajo na ladji kot neke vrste računalniške kontrole. Tu sem gost in se samo zabavam. Nihče ni pozoren name, kot da sem se sama odločila priti in sem dobrodošla. Moj oče je komandir Rexagene. Moja mama – to si ti, Valerie – ti si komunikator. Na glavi nosiš kristal, ki povečuje telepatsko komunikacijo z našo domačo bazo na Plejadah.  Med gledanjem skozi okno lahko vidim energetske oblike, ki se oblikujejo pred ladjo. Mi se gibljemo skozi te energetske oblike, ki ustvarjajo prehod. On ima dve spiralni obliki in čakamo na pravi trenutek, da vstopimo v njih. Smo v velikem pričakovanju. Zaradi potovanja skozi prehod so vsi zelo vznemirjeni. Ni še pravi čas, ker je potrebno opraviti še nekaj uskladitev znotraj energetskih oblik. To ima tudi povezavo z  zavestjo ladje.

Zdaj sem se premaknila od srebrne škatle navzdol do neke posebne kapsule, ki nam pomaga pri dvigovanju energetskih nivojev med potovanjem ladje skozi druge dimenzije.

Med ležanjem v kapsuli občutim kako grem ven iz telesa. Sedaj vidim sebe izven telesa, kako se premikam skozi področje, v katerem so tudi druge duše. To je sestanek.

Ko je moje telo v kapsuli, se okoli njega nahaja tekoči kristal. Ta kristal omogoča telesu, da ostane na enem nivoju zavesti, zamrznjeno v času. Tako lahko spimo, medtem ko v bistvu potujemo naokoli.

V tej svetlobni podobi imam obliko jajca nežno bele in zlate barve, skozi katerega prehajajo raznobarvni žarki, kot meridiani. Še vedno sem deklica in to je moja vloga, a moja zavest je razširjena. To osebnost sem izbrala, da bi zadržala energijo, ki mi je potrebna za opravljanje obreda, v katerem bomo sodelovali.

Ostali so tu – veliko družin v svetlobnih oblikah, kajti tudi one so zapustile svoja telesa. Osredotočamo se skozi meridiane in se povezujemo tako, da oblikujemo pretočen krog. To uporabljamo zato, da bi programirali vstop ladje v prehod.  Mi ne vstopamo v prehod, ampak naenkrat prehajamo skozi njega. Linearno gibanje ne obstaja; enostavno smo trenutno tam. Sedaj sem ponovno v svojem telesu. Moja koža je modrikasto bele barve in sveti. Roke so dolge in nežne, s tremi prsti in palcem.«

Tricia se je nasmehnila:  »Imam zelo velike oči in podolgovato glavo. Nimam zob;  zgleda kot da imam samo dlesni.« Slišim, kako me nekdo iz moje družine kliče, naj izstopim. To je moj brat. Ko sem ga našla, je bil zelo prestrašen, ker ima občutek, da nekaj ni v redu. Zelo je povezan z energijami. Zaskrbljena sem za njega, ker vem, da lahko vidi v prihodnost. Rekla sem mu, naj bo tiho in naj nobenemu nič ne govori. Dobro je, da čuvava svoje skrivnosti in jih ne govoriva drugim. Vseeno se počutim krivo, ker mu nisem dovolila, da se izrazi.

Okoli ladje so polja, ki jih moramo vzdrževati. Rada bi zapustila to energetsko polje, ker se počutim ujeta v njem. Tudi moj brat se počuti ujeto. Poznava izhod, a morava ostati zaradi družine. Morava ostati z njimi.

Sedaj sva zelo blizu cilju in čutim nevarnost,  ki jo čuti tudi moj brat. Ob prihodu je občutek postal zelo močan in bojim se za bratovo življenje.

Odločila sem se za delovanje iz principa in brata dala v kapsulo za beg ter ga izvrgla proti planetu. Potem sem šla v svojo kapsulo za spanje in se odpravila na potovanje, da bi odkrila, kaj je na stvari. Od bolečine se tresem in tisoče naših ljudi so v šoku zaradi silovite eksplozije. Zdaj začutim, da sem ločena od jih.« »Zakaj si ločena?« sem vprašala.

»Ker sem izven telesa. Moja telo je ponovno v kapsuli in spi naprej. Ne morem se vrniti tja. Rexagena je uničena.  Odhajam, ker je vse uničeno. Moje telo v kapsuli ni uničeno, ker je bilo v tekočini. Ne morem se vrniti vanj, zato se počutim krivo. Morala bi biti tam. Moje telo je izkoriščeno, ti ljudje imajo moje telo.« »Kaj se je zgodilo?« sem vprašala.

»Na Zemljo sem se vrnila v drugem telesu in videla, da je moje staro telo še tam, vendar so ga Reptili izkoristili. Iz telesa poskušajo dobiti svetlobne celice, vendar one ne delujejo zunaj kode.«

Nasmejala se je kot da je to zelo zabavno: »Oni hočejo razmnoževati telesa, s pomočjo celic, da bi ustvarili nova bitja. To počnejo proti volji moje družine in proti zvezdnih bitij.

Telo, v katerem sem zdaj, je veliko in močno, glava pa je res ploščata. Je mačjega rodu in je tudi podobno mačku.«

Prišla sem s kamnom Alcheringa in v skušnjavi, da ga dam Reptilom v zameno za svoje malo otroško telo. Povem jim, da lahko v kamen kodiram to, kar so napravili, kot tudi življenjepis in da ga lahko uporabijo, da bi združili ljudi. Vendar ga nisem dala njim, temveč otroku, da ga čuva.« »Kateremu otroku, Reptilskemu?

»Ne, to je moj brat. On se nahaja v novem telesu, ki je ustvarjeno na Zemlji. To se zgodi veliko kasneje. On je humanoid, vendar zelo bled in prebiva pod zemljo. Tako je ljubek in se me spominja. Misliva, da je vse to zelo smešno, ker sem v velikem in močnem telesu, on pa v malem. Dala sem mu kamen. On ga mora uskladiti z neko vrste komunikacije. Njegova glava je velika, bele polti in modrih oči. Ima malo zelo mehkih las in je majhen. V njemu so zaloge kalcija, na katere nisem navajena. Njegova koža je slojevita. Ustvarila ga je moja zvezdna družina.

Moja mama je še tu, vendar ona ni več moja mama, ker sem v drugem telesu. Moj brat ni več moj brat, ker je tudi on v drugem telesu.« »Kje so zvezdna bitja?«

»Mnogi so umrli. Ostala je majhna skupina, ki ne bo več dolgo živela. Pristali so delovati z nekaj Reptili, ki so se jim pridružili.« »Kdo je ustvaril ta nova bitja«?

»Prvotno so jih ustvarila zvezdna bitja, potem pa so Reptili intervenirali z genetskim inženiringom. Reptili so pod Zemljo zmožni proizvesti kristalno snov, ki je bila okoli mojega telesa, vendar niso uspeli razmnožiti samo telesa in z njim manipulirati.« »Opiši Reptile.«

»Opazujem tega in zelo je luskinast in suh z malo dlake.  V obraz zgleda kot kuščar. Tam, kjer bi morala biti ušesa, imajo neke čudne kepice, hrbet pa je grbast. Reptili imajo med tremi prsti plavalne kožice, na koncu prstov pa kremplje.  Pogovarjam se z enim od njih. Od njega poskušam dobiti nazaj svoje telo.  Celo prestrašila sem ga, kajti ob meni je ekipa, vojska teh, ki zgledajo točno tako kot jaz.« »Kako ti zgledaš?«

»Zgledam kot levja oseba. Vsi imamo grivo in rdeče dlakave roke. Imamo velike oči z rumeno-zlatim središčem. So črne, a znotraj njih se lahko vidi žar. Naše krzno je barve želvinega oklepa. Moje roke so pokrite s kožo, pod katero so blazinice kot na stopalih. Na četrtem prstu je krempelj, ki se lahko uvleče in še eden bližje dlani. Kremplje uporabljamo v borbah.

Ob meni je še 15 vojakov, jaz pa sem vodja. Moški sem. Pripotovali smo iz Plejad, čeprav po poreklu nismo od tam. Ostali so na ladji in so tudi levji. So velike rasti z podolgovatimi glavami in velikimi očmi. Vozijo ladjo in nosijo temnomodre uniforme.« … To je bilo poznano: »Kdo je komandir ladje?« Začela se je smejati: »John!«

To bo pomembna povezava: »Tisti John, ki je zdaj moj mož?«

Tricia se je zadovoljno smehljala: »Da, ampak tu mu je ime Himel. Nimam ga ravno rada, ker mislim, da je aroganten. Sposobna sem presoje, a njegovo načelo je »gremo pobiti ljudi in vse razstreliti«. Dejansko ne želi razumno razmišljati, želi le maščevanje. Jaz pa se želim dogovoriti in igrati taktično.«

»Ali je Levji narod na ladji v medsebojnem sorodstvu?« sem vprašala. »Smo, ampak to nima takšnega pomena. Poznamo se, a nismo povezani. Mi nimamo družinske strukture.«

»Kako pa se ustvarjajo novi otroci?«

»To se dogaja s spolnimi odnosi. Zelo čudno je, kajti prvič sem izkusila nekaj takšnega. To je bila res nova izkušnja. Med nami je vedno ljubezen, skrb, humor in čudovita toplina. Levji narod sestavljajo potniški in poveljniški vojaki. Med sabo se lahko zavestno medsebojno povezujemo z jezikom znakov, nekaterimi kretnjami, subtilno z očmi in telesom. Veliko položajev predstavlja nekaj, še posebej, ko se borimo in ko smo v procesu pregovorov.« »Kdaj se morate začeti vojskovati, komu ste odgovorni?«

»Visokemu svetu svetlobe. Smo v njihovi službi. Levji narod je v tem času prišel pomagat zvezdnim ljudem, ki so bili ujeti na Zemlji. Visoki svet nam je dal nalogo, da odstranimo Reptile. Če ne bodo odšli, se bomo z njimi borili, razen če se z njimi taktično ne dogovorimo tako kot sem predvidela. Vsi smo hoteli osvoboditi Zemljo od njih. Vodili smo veliko vojno in jih uničili na tisoče. To se je dogajalo blizu današnje Afrike.«

»Ali je kdo od vaše rase izgubil življenje?« … »Da, vendar zato smo prišli.« … »Ali je bil kdorkoli iz zvezdne ladje, kot je bil Himel, vključen v borbo?«

»Ne, oni so prišli, da ponudijo premirje, vendar se niso uspeli izkrcati iz ladje. Mi, Mačji narod, smo prvi krenili in potem se je začela vojna.«

»Ali ste vedeli, da so deli matične ladje prišli na Zemljo?«

»Kot da so bili nekako stopljeni. Bili so vsenaokoli in bili so organski. Nekatere sem videla pod vodo na jugu, vendar ne bi vedele točno kje. To je prelep kraj, tako je zeleno in voda modra.« … »Kako se zapustili Zemljo?«

»S svojim malim bratom sem potovala, da bi poiskala njegove stvarnike, bitja iz zvezd. Ponovno iščeva zaliv.« … »Sta ga našla?«

»On je našel, jaz pa sem med potovanjem umrla.«

»Obstaja pesem o neznanju malih Zemljanov. Prečudovito zveni in ustvarja prelepo vibracijo skozi Univerzum. To je kot mavrica.«

»Pet, sedem, dvanajst ljudi, ki so se inkarnirali na Zemlji, predstavljajo različne aspekte mavrice. Njihovo neznanje jim je kot vodič, ki jim bo povedal, kako naj odigrajo sami sebe na način, da bodo menjavali in izmenjavali mesta v njihovem sestavu sedmih čaker. Med tem početjem, se bo znotraj njihovega središčnega bitja ustvarjalo magnetno polje. To bo pritegnilo nekatere ljudi proti njim in odbilo druge ljudi in tako se bo ustvarjal novi ritem. To bo ustvarilo novo barvo, ki bo odprla prehod v neko novo področje.

Pospešitev je naš vodič, kot tudi naše neznanje, skupaj pa ustvarjata osebnost. To je za nas odkritje. Naše neznanje kontrolira naša intuicija in višje Sebstvo in ko se to združi, dobivamo novo informacijo, ki ustvarja dvigovanje.«

Tricia je odprla oči: »Hmm, to je bilo zanimivo. Lahko sem opazovala meddelovanje vseh barv.«

Njen opis pesmi me je zmedel: »Kaj pomenijo stvari iz pesmi, o katerih si govorila?« … Tricija se je nasmehnila kot Mona Liza: »Ni pomembno. Informacija je za svetlobno bitje znotraj tebe, da bi te spomnila. Zdaj bi se morala pogovoriti z Jamesom.« … Vrnili sva se v hišo.

James se je mirno usedel na stol in začeli smo delati. Hitro se je spomnil, ko je bil majhen deček na Rexageni.

Od začetka potovanja je bil zaskrbljen. Čutil je nevarnost prihajajoče kalvarije. Nobenemu se ni hotel zaupati, a imel je zaupanje v svojo sestro in vedel je, da tudi ona tako čuti.

»Ali ne čutiš, da bi to moral reči nekomu?« sem vprašala.  … »Ne, nekako čutim, da jim ne rabim govoriti. Od Vira nisem dobil nobene informacije. Samo to vem, da se bo nekaj zgodili in to v nekem drugem vremenskem področju. Nisem v stanju fizično razbrati ta občutek. To je nekaj novega zame in mi ne bi pomagalo, če bi to videl znotraj svoje glave.

Še čutim neko neskladje, ki bi ga lahko v zdajšnjem trenutku na Zemlji lahko povezal s tesnobo. To je nova izkušnja za telo, v katerem bivam. Sicer se s to tesnobo počutim razumno dobro, le breme nositi ga naokoli je težko. To zdaj omejuje mojo sposobnost pristopa določenim frekvencam znotraj svojega srca … to me omejuje.«

Izgledalo je, kot da govori iz zdajšnje perspektive, kot Zemljan o tem, kar je v njegovem srcu. Zaprosil sem ga, da se vrne na ladjo in se še naprej poglobi v spomine malega dečka in pogleda, kako je izgledal.

»Majhen sem, z dolgimi rokami s tremi prsti in palcem. Imam modro kožo z opalnim sijajem.« »Ali je koža tvoje mame tudi takšna«?

»Ne, njena je bela kot luč in sije. Tudi koža mojega očeta je prav takšna. Okoli očetove glave lebdi zlati krog. Mama ima kristalno palico, ki je povezana z diskom okoli njene glave.«

»Ali ju ti vidiš drugače kot jih vidijo drugi?«

»Oh, mislim, da ja. Lahko ju vidim v več oblikah, vendar sta zdaj v tej obliki.«

»Zgleda, da si močno povezan s svojo sestro?« »Ja.«

»Zakaj je temu tako?«

Nasmehnil se je: » To je veliko vprašanje in za odgovor bi potreboval stoletja.« »Kateri je tvoj najzgodnejši spomin iz otroštva?«
»Ko je bilo moje telo ustvarjeno iz subtilnih plinskih subatomskih celic v cilindru. Konfiguracije mojega resničnega sebstva je kot svetlobni duh. Zdaj vidim, kako se je ustvarjalo moje fizično telo. Okoli mene so druga bitja, vključno z mano, vendar še nisem v materialni obliki. Ne more se še videti način stvarjenja novih oblik v materialni realnosti. Mi ustvarjamo to materialno telo. V okvirih njegovega delovanje je le prenosnik. Celo jaz pomagam v stvarjenju tega sestava, kajti moje telo je eksperimentalni prototip.

Vidi se, kako vstopam v to telo. Ker pa telo še ne obstaja v materialni obliki, ga moje svetlobno telo prevzema in se giblje kot printer zip-zip-zip. Začnejo se pojavljati noge, potem zip-zip-zip navzgor in pojavi se glava. To je kot da startam hologram, kajti to je to, kar se dogaja. Končno, evo mene kot malega dečka.« »Kakšno vlogo imata tvoja mati in oče v tem procesu stvarjenja?«

»Ti in on sta mi predala znanje. Oba imata veliko znanje v telesih, v katerih sta. Obstoja ceremonija. Zdaj je o tem komplicirano govoriti. Niti ne poznam točnih izrazov.« »Se koristijo celice ali atomi tvojih staršev?« »Delno, vendar ne toliko na materialnem nivoju, na katerem obstaja povezanost z njima. Obstaja nivo pred tem, vibracija svetlobne frekvence, ki se odčitava po izboru. Prvotno sem Arkturijanec, nastala od mame in očeta, ki nista Arkturijanca. To je mogoče, to je nekaj, kar lahko delamo.«

»To me je zelo zmedlo: »Tvoja mama in oče nista Arkturijanca?« … »Ne.«

»Ali veš, od kje prihajata? Prihajata iz istega kraja?«

James je dolgo razmišljal in bil malo zmeden: »Uh, ne … vendar obstaja nekaj zelo podobno v njima. Ne morem se spomniti.«

»Nekako izgubljen si. To je dobro, saj si samo mali deček, ki čuti neizogibno nevarnost. Ali se lahko temu ogneš in uživaš na poti?« »Seveda lahko. Tu sem z veliko čudovitimi bitji in se dobro zabavam. Bitja so od vsepovsod. Dovoljeno mi je, da se lahko sprehajam naokoli. Na ladji so mi dostopne vse ravni zavesti.« … »Ali je na ladji mesto, kjer jeste?« … »Je mesto, kamor prihajamo v pravilnih razmakih – energetska točka.  Vidim velik sijoč valj, iz katerega sije svetloba. Vsi stojijo okoli tega in je kot, da bi sedeli pri kosilu. Poleg tega se gibljem po vesoljski ladji in komuniciram ter z vsem opravljam mali obred. Zares uživam. » … »Lahko opišeš to  ladjo?« … »Z besedami ne morem točno opisati, kaj je to. Matične enačbe bi bile boljše za to. Vseeno lahko opišem dimenzije ladje. Nima čvrsto obliko ladje v treh dimenzijah. Vedno je v gibanju, to je živa entiteta, znotraj katere je svetloba. Ljudje težko dojemajo, da lahko neka oblika obstaja na drugih novih zavesti. Matična ladja je ogromna. Materialna oblika je sferična. Ladja ima konice, ki štrlijo iz ladje in se ves čas spreminjajo. Ladja lahko trenutno potuje skozi čas in prostor. To je izjemen tehnološki dosežek, izraz vrhunskega stanja stroke. »

»Kaj počnete, ko potrebujete oddih?« … »Enostavno se ustavim in grem vase.« … »Moraš iti v kapsulo?« sem vprašala. … Zresnil se je: »Moram iti v kapsulo, ker je povezana z generatorjem. V kapsulo grem tudi takrat, ko se moramo premakniti. Medtem, ko moje telo spi, deluje fizično telo kot prenosnih za svetlobno frekvenco, s katero prehaja skozi njega.

To se izvaja s pomočjo moje zavesti in teče skozi to povezavo do generatorja, ki projecira ladjo na drugo mesto. Tega ne počnem sam, ampak to počne nekaj mladih.« … »To počneš, čeprav si majhen otrok?«

Njegov odgovor me je presunil: »To, da sem otrok, nima veze s tem. Mi premikamo ladjo.« … Na trenutek sem razmišljala o njegovi zadnji izjavi. Zvezdni otroci premikajo skozi prehod ogromno matično ladjo. Zaprosila sem ga, da gre v svojih spominih še dlje. Zdelo se je, da se počuti slabše, kajti v srcu je nosil znanje nevarnega dogodka, ki se mu je približeval.

»Samo sestri sem to povedal. Zaprosila me je, da to čuvaj kot skrivnost. Ona je moj čuvaj.« … »Kaj se je zgodilo, da te je tako vznemirilo?«

»Izvržen sem iz matične ladje. Bil sem v kapsuli za beg in moja sestra me je lansirala. Izvržen sem dol proti planetu, vidim dele matične ladje, ki letijo naokoli. To spremljam iz fizične in psihične točke realnosti. Lahko vidim močan elektromagnetni žarek, usmerjen v ladjo, ki jo uničuje. Ladja je eksplodirala. Prestrašen sem in žalosten, pa vendar osvobojen. Končno se je zgodilo, čeprav je strašno. Priča sem uničenju, ki si ga nikoli prej nisem mogel zamisliti. Potem sem v sebi začutil prisotnost svoje sestre, ki me je prepričevala, da je vse popolno. Pravi mi, da ni nobenega razloga za strah in da me bo pričakala z dobrodošlico. Tako močno čutim njeno ljubezen in se več ne bojim.

Potopil sem se v atmosfero. Bil je dan, ko sem pristal v drevje na robu nekega morja. Ranjen sem in ker sem še vedno v kapsuli, se lahko pozdravim. Ko sem izstopil, so me pričakali razigrani delfini in pozdravljali. Težko diham in so me oni povedli v morje in poučili, kako naj diham in plavam pod vodo. Naučili so me, kako spremenim svojo obliko v telo delfina. Čudovito se počutim. Nisem vedel, da se bo to zgodilo.

Še vedno čutim bolečino vseh preživelih bitij in da prihajajo težki časi. Meni kot Arkturijancu je to zelo težko. Tako mi je tuje in težko obvladujem tujo bolečino in trpljenje. Istočasno se zelo dobro zabavamo z delfini, saj so tako čudoviti. Izmenjali smo si veliko informacij o Zemlji. To znanje smo vgradili v kristale, ki so zakopani globoko pod oceanom. Ti kristali so še tam in imajo neko povezavo z zodiakom, luninimi menami, soncem in planeti.

Ostal sem štiri letne čase in postavljal elektromagneto-svetlobne mreže Zemlje – webs. Lahko vidim geometrijsko mrežo okoli Zemlje. Lahko tudi komuniciram s sestro v arhetipski obliki – ker sva brat in sestra, sva ista. Ona potuje vsepovsod do raznih planetov.« … »Kaj se je zgodilo po štirih letnih časih, ki si jih preživel z delfini?« … »Za kratek čas sem postal ptica in še naprej posedujem znanje spreminjanja oblik. Lahko vidim veliko ptico, ki zgleda predpotopno. V njej je pomembno zavedanje. V tem telesu sem bival dvanajst mesecev. Letel sem okoli naselbine, ki so jo postavili preživeli zvezdni ljudje. Oni vedo, da sem tu in to imajo za dobro znamenje. Komuniciram z mamo in to je čudovito.  Začela je okrevati. Zvezdna bitja obvladujejo nove oblike in razumejo njihove zakonitosti. Lahko bi rekli, da poskušajo napisati knjigo.  To je metafora za razumevanje osnovnih načel realnosti v pojmih stvarjenja in manipulacije z materijo. V tej dimenziji obstaja nova etika in novi zakoni. Izdelujejo načrte tega, jih preučujejo ali samo raziskujejo. Zelo dobro napredujejo in se hitro učijo.

»Veliko časa je preteklo. Z dogovori je ustvarjenih veliko novih vrst. Napredek nadzirajo.« … »Oni ne ustvarjajo le dlakavih?« sem vprašala.

»Ne. To se je zgodilo po tem. Potem, ko so bili ustvarjeni prvi dlakavi, se je ustvarjala še več. Ustvarjena je bila ena vrsta, nato še več njih, tako da jih je zdaj vse skupaj pet. Mnogo je bilo mešanj, usklajevanj in oblikovanj.« Med njegovim govorjenjem sem lahko začutila to mešanje, usklajevanje in oblikovanje različnih velikosti, barv in nivojev duhovnosti. Kako neverjeten podvig je to moral biti. Razjasnila se mi je spremenljiva narava ljudske vrste.

»Zdaj sem v malem moškem belem telesu in sem precej nepokreten. Ne občutim veliko. Pod Zemljo obstaja mnogo svetov, kot tudi izvor svetlobe. Čarobno je, a tudi pusto. Obstajajo oltarji, palače in reke. Tu spodaj sem za nekaj časa in usklajujem glasbo v kristalih pod Zemljo, tako da koristim dvanajst vzorcev s planetov, ki obkrožajo Zemljo. Sem kot dirigent, čeprav je veliko eteričnih bitij, ki delajo z mano.

Občasno zapuščam Zemljo z ladjo, ki vrača bitja mačjega rodu nazaj na Sirius A. Zdaj sem v sončnem korpusu v istem belem telesu. Tu lahko preživim.« … »Kaj mi lahko poveš o tem?«


»V redu, govorim lahko o vsem, saj sem obšel celotno galaksijo.«

»Povej mi kaj več o malem dečku, ki je bil na vesoljski ladji tik pred eksplozijo. Kako si vedel, da se bo to zgodilo?«

Jamesov obraz je postal mrk, nato pa je izšel iz alfa stanja. Želel je zadržati informacije, ki so bile shranjene v njem, da se ne bi soočil s trpljenjem tega malega dečka z ladje. Ko sem to izgovorila, se je razjezil kot da ga ne razumem, nato pa je naglo vstal s stola in rekel, da mora iti. Prijel je Tricio za roko in stekel do svojega avta. Uh, to je bilo čisto drugače … pobegnil je.

Rosalyn je bila sledeča, ki je prišla pogledati slike s Karionga in sedla na »vroči stol«. Ko jih je pogledala, sem jo prosila, da se pogleda v matični ladji medtem, ko so zapuščali Plejade. »Gledam proti kotu prostora, kjer se strop zaobljeno spušča proti zidovom. Vso pohištvo je prilagojeno. Zgleda kot ladijska kabina, vendar nekoliko drugače. Na moji levi strani je svetloba, ki kontrolira moj um. Če pomislim, da bi se ulegla, se pojavi nevidna energetska ploha, na katero se uležem. Lahko se uležem vodoravno, pod mano pa ne obstaja nič. To se mi zdi precej težko, čeprav to moj um sprejema. Če se želim uležati, se povzpnem na to in pomislim, kako izčrpana sem in to se pojavi kot da mi želi dobrodošlico. Ko se naspim, se to odmakne.

Nosim kratko krilo. Moje noge so zelo tanke in dolge. Nosim nogavice, sivkasto-vijolične barve. Imam visoke škornje, a ko se povzpnem na energetsko ploho, potem nimam več teh škornjev. Vendar jih jaz ne snamem. Energetska ploha se nahaja v višini pasu in je malo višja od navadne postelje. Ne grem nanj kot na posteljo, samo uležem se.

Za počitek uporabljamo mentalni proces. Vse to opravljamo miselno. Z roko zamahnem pred lučjo in energetsko polje se oblikuje tako, kot sem si zamislila. V mentalni proces vstopim tako kot se uležem na energetsko ploho. Le osredotočim se na počitek in nič drugega. Kontroliram pretok krvi in hrane skozi organe. Moj um zavestno spravlja telo v stanje sna. To počnem približno dve uri. Če v osmih urah ni interakcije, ostanem v stanju otrplosti do nadaljnjega. To se precej razlikuje od načina, na katerega grem v posteljo v tem življenju. Zdi se, da so ljudje pozabili, kako se to počne. Zdaj razmišljam o milijon stvareh preden zaspim. Verjamemo, da bomo zaspali, če zapremo oči. Kemijske snovi v možganih so tiste, zaradi katerih zaspimo. To je postalo instinktivno. Ko ležim, se popolnoma zavedam procesa spanja. Sami se postavljamo v stanje otrplosti in določamo, kako dolgo želimo spati. To se lahko spreminja glede na naš razpored dolžnosti. Naloga je lahko služenje ali neka družbena obveznost kot npr. sestanek s prijateljem. Lahko je to tudi opravek za skupnost.

Sebe smatramo za skupnost na ladji. Ne dojemamo se kot posameznike. Vsakdo pozna vsako delovanje, ki je vedno za dobrobit celotne skupnosti in to dela vsakogar srečnega. Ničesar ne počnemo, kar ne bi bilo v skladu s skupnostjo. Znotraj nje je hierarhija, podobna kot pri mravljah. Obstajajo delavci, misleci učitelji in tisti, ki skrbijo za otroke, kajti njihovi starši tega ne počnejo. Dobro, mislim, da počnejo, ampak ne počnejo. Nihče ne poseduje otroke. Celo starši niso odgovorni za otroke, skupnost pa je.

Takšna zavest je popolnoma različna in je podobna avtohtonim skupnostim na Zemlji, kjer otroci plemena smatrajo vse ženske kot tete, moške pa kot strice. Vsi popravljajo njihove napake in jih čuvajo. Starši, ki rojevajo otroke, jih nujno ne vzgajajo.« … »Ali so na ladji člani družine ali možje?«

»Sem precej mlada in čutim, da obstaja nek otrok. V tem prostoru sem zdaj sama.« … »Kaj se dogaja potem, ko si malo odspala?« … »Čas je, da vstanem. Ko se prebujam, začutim, kako energetska zaščita spolzi z mene. Kot da sem bila v lupini. Ko se vstanem, zamahnem z rokami proti luči in lupina izgine. Programirate jo lahko, kot želite in v njej lahko preživite na stotine let. Znotraj nje je fluidna atmosfera, ki oskrbuje telo s hrano medtem, ko se počivate. Vstala sem se in škornje imam spet na nogah. Na zgornjem delu telesa imam nekaj svetlikavo srebrnkastega z naramnicami. Roke so prekrite z isto barvo in materialom kot noge. Imam zelo majhne prsi.« … »Kako opravljaš potrebo?« … »Zgleda, da tega nikoli ne počnem. Vzdignem krilo in pogledam spolne organe. Telo je brez dlak. Zdi se mi, da je nekaj, čemur bi se lahko reklo vagina. To je kot črta tam doli. Obstaja tudi nek trak, kot popkovina, ki visi tam, vendar ne izhaja iz popka, vendar iz moje notranjosti. Morda je to podaljšek klitorisa. Zgleda kot nagubano ali zavito tkivo. Ne verjamem, da je ta trak namenjen izločanju, ker tu živimo od drugačne hrane. To je vse, kar se tu nahaja – samo ta trak.«

»Kako se razmnožujete?« Na misel mi je prišlo zadnje učenje z Alcheringom, »Ali ti lahko sugeriram, da se zareza, za katero misliš, da je vagina nekaj, lahko odpre kot žep?« Dobro, zanima me, če gre lahko otrok samo nenadoma ven.« … »To je točno to, kar poskušam nakazati« sem rekla. »Poglej črto, ki gre od popka do mesta, kjer bi lahko bila vagina. Ali se lahko miselno odpre, da bi se vsadil otrok in potem spet zapre, da lahko živi od hrane, ki ji jo nudiš? Ko pride čas, ali lahko dobesedno odpreš trebuh in vzameš ven otroka ter ga položiš v lupino, da bi tam lahko nadaljeval rast?«

»Ne vem. To me zelo bega, ker zgleda, da vagina, v kateri bi moški vstavil penis, ne obstaja. Obstaja izmenjava energije med moškim in žensko. Za to so zelo pomembni vrhovi prstov.

Čakaj, pravkar sem se nečesa spomnila. Če želiš biti z nekom zelo blizu, samo vzdigneš obe roki in spojiš vrhove vseh prstov s partnerjevimi. Tedaj so vsi naši meridiani medsebojno povezani, nakar sledi pretok sokov. Tega ne bi počela z vsakim, to je intimno. To se počne z nekom, s katerim si si resnično blizu. To lahko počneš tudi z nekom drugim, vendar s tremi prsti. Če je ena roka upognjena, se to smatra kot topla dobrodošlica. To je pozdrav »živijo« ali »kako si?« Z vsemi konicami prstov se dotikajo samo zaljubljeni.«

Kako čudovit uvid je to bil. Rosalyn je bila navdušena, ko se je spominjala tega.

»Tako se pozdravljajo najbližji. Vsi občutki so v rokah. To je tako iskreno. Ne obstaja ničesar, kar bi se skrivalo in so popolnoma usklajeni.

Poskušam se spomniti, ko sem se rodila kot zvezdni otrok. Z lahkoto se spominjam pristnosti dotikanja z rokami z osebo, ki sem jo ljubila. Na isti način se lahko povežem s spomini na porod. Vem, da so moje prsi pomembne. V njih nastaja neka vrsta nektarja; znotraj njih obstaja posebna žleza.«

Rosalyn je pokazala na področje z notranje strani prsi na bradavicah: »Kot da one proizvajajo ta nektar. Pri dobri materi je naraven proces, v katerem je mleko obogateno s tem nektarjem Bogov. Najpomembnejša hrana, ki je potrebna otroku, je ljubezen. Nam je važnejše, da otrok prejme ljubezen kot pa hrano. Danes so v naši družbi bolj osredotočeno na fizično hrano, namesto na duhovno. Za te, ki so na matični ladji, je ljubezen najpomembnejša. Vemo, da morajo oblike na višjem nivoju evolucije ustvarjati ljubezen, če želimo, da se naša vrsta še naprej razvija.

Čutim, da moje žleze dobro delujejo. S sabo sem na matično ladjo vzela svojega otroka. Spomnim se, da sem mu med hranjenjem dajala pravilno hrano. Na analizo smo morali dati nektar, da bi ugotovili, da ima pravo količino zlate energije. Če otrok tega ne bi dobil, bi mutiral.

Zgleda, da je nektar hranil zarodek skozi cevko, ki je bila znotraj mojega telesa in povezana z vrečo znotraj trebuha. V trebuhu ne čutim ničesar, ker se to zelo razlikuje od človeške posteljice. To je bilo znotraj vreče, ki se je odpirala. Malo spominja na način, kot rojevajo samice vrečarjev. Čutim svoje prsi in kako hrana prihaja iz mojega srca.

Za sestre v bolnici je bilo pomembno preverjanje energije, s katero je bil otrok hranjen, kajti njen potencial je omogočal otrokov razvoj. Bali so se, da če otrok ne bi prejel energijo ljubezni, bi lahko ponovno mutiral v bojevito vrsto. Želeli smo, da naša vrsta evoluira in živi vedno v ljubezni.«

»Katera je bila ta bojevita vrsta?« sem vprašala.

»Oh, dobro … to so Orionci. Oni so nas vedno napadali.«

»Zakaj bi ti otroci mutirali nazaj, če Orionci niso bili vaša vrsta?«

»Ne vem.«

»Premakni se v svojih spominih. Stopila si ven iz svoje kabine in šla v neko komunikacijo«, sem namignila.

»Moram se sestati z nekimi ljudmi. V rastlinjaku rastejo številne rastline. Sestala se bom z dvema človekoma, s katerima se bom pogovarjala o teh rastlinah. Ena oseba je moški in je precej večji od nas. Druga je ženska in je nekako nejasna. Drugače od mene sta oblečena. Nosita rjave uniforme, primerne njuni funkciji. To ima neko povezavo s temi rastlinami. Ah, ona dva sta botanika.

Moški ima izbočeno čelo in močnejše kosti nad očmi. Oči ima vsajene v leto odprt obraz široko izpod čela. Ima precej velika usta s polnimi ustnicami in širše nosnice. Las nimata. On ima lepe široke močne roke, koža je barve karamele. Govorita mi o poskusu priprave posevka, ki bi rasel v naselbinah, ko prispemo na Zemljo. To hrano bomo lahko jedli, kajti rekli so nam, da zemeljske hrane ne bomo mogli jesti, ker je pregosta. Tako nam je rekla hierarhija.«

Prosila sem jo, naj najde poveljnika ladje in mi ga opiše.

»Vidim poveljnika v dveh različnih oblikah. Vidim ga v škornjih in v zapetem ozkem oblačilu kot dres. Potem ga vidim v halji z verižico. Verjetno to nosi ob svečanostih.

Imamo sestanke, na katere on prihaja in redno predava, da bi nas pripravil za mesta, na katera odhajamo. Znotraj teles se morajo opraviti številne prilagoditve. Razumeti moramo veliko stvari, s katerimi se bomo morali soočiti.  Rečeno nam je bilo, da na planetu, na katerega odhajamo, obstajajo druge oblike življenja in da je vegetacija drugačna. Naša vegetacija je modra, na Zemlji pa zelena. Rekli so nam, da je na Zemlji veliko vode in da obstajajo življenjske oblike, ki živijo v vodi, kot npr. delfini. Z njimi lahko komuniciramo in oni nam bomo pomagali. To vemo, ker smo z njimi že prej komunicirali. To se je zgodilo v času naše misije z zvezdno ladjo iz Siriusa. Prišli so se naseliti in s sabo smo prinesli ljubezen. Te energije ni na planetu, zato smo pristali to storiti, da bi pomagali k razvoju življenjskih oblik. Zaradi tega se vsi počutimo dobro. To je naš prispevek Stvarniku. Edini način, da spoznamo Stvarnika, je skozi ljubezen in služenje. Mi imamo vse radi in vsem služimo.

Obstaja en majhen in zelo jasen spomin, o katerem bi vam rada govorila. Zgodilo se je, ko smo nekaj časa že bili na Zemlji in preživeli velike stiske. Bil je eden Reptil, ki nam je pomagal. Presenečena sem bila, kako se je dobro prilagodil razmeram na Zemlji. To pa zato, ker je bila njegova koža drugačna od naše. Toliko več je lahko počel od nas, saj smo bili zelo občutljivi. Zaželela sem, da bi bila kot on. Ta misel se mi je pogosto pojavljala oz. stalno.

Z izrednimi okoliščinami se je dobro soočal, v njegovem življenju pa ni bilo dram. Samo živel je in sprejemal vse, kar je bilo potrebno napraviti. Zanj ni bilo ničesar hitro in dramatično. Nobena vrednost ni bila važnejša od karkoli drugega. Vse je bilo le delovanje za Boga. Zaradi njega je bilo moje življenje lažje, saj je imel veliko boljšo sposobnost prilagoditve z bitji na Zemlji kot jaz.

Zelo je pomagal in počel stvari, ki so nas držale pri življenju. To je bilo zanj enostavno, za nas pa zelo težko. Njegova koža je bila čvrsta in luskinasta kot pri krokodilih. To je bilo prikladno za pogoje na Zemlji in to veliko bolje od naše kože, ki je hitro pokala in bila zelo občutljiva.

V tem življenju mi je bila koža plazilcev vedno odbijajoča, zdaj, v mojih spominih pa jo občudujem, zaradi njene koristi v klimatskih zemeljskih pogojih. Spomnim se neverjetne hvaležnosti, ki sem jo čutila do njega, zaradi zaščite, ki mi jo je nudil, a vem, da me je imel zelo rad. Mislil je, da sem izjemna in všeč mu je bila moja koža. To, kar je počel za nas, je smatral služenje Bogu.

Zelo pomembno mi je bilo spomniti se botanike. Bila sem odgovorna za nego rastlin in njihov transport na Zemljo, da bi tam imeli kaj za jesti.«

Rosalyn se je usedla me začudeno pogledala: »Zato želim v tem življenju vse nahraniti. Mislim, da tega nisem mogla nikoli preseči. Če na Zemlji zaradi sprememb pride do pomanjkanja hrane, bom razumela, zakaj imam tako močen občutek, da moram poskrbeti za hrano.«

Ko je odhajala iz moje hiše, je okoli mene nastala neka nova vrsta ozračja. Šla sem do svoje delovne sobe in se usedla s kamnom Alcheringa. Glas, ki je tokrat spregovoril skozi mene, je bil nežen in ženski.

»Jaz sem Egarina. Prišla sem, da bi se ti predstavila. Ne boj se. Mnogi iz zvezd so tu. Poglej ocena, način, na katerega se giblje noter in ven. Gibanje je v vsemu. Tudi Mati Zemlja se giblje. Njen dih vstopa in izstopa ravno tako kot plima in oseka. Energija se stalno giblje. Vzemi to energijo vase, vdahni in izdahni. Nastaja čudovito nežno valovanje in če je v tebi vse dobro, če nič ne ustvarja preprek, ta energija teče. Prihajaš in odhajaš kot dih. Ali razumeš?«

Njen glas je bil pomirjajoč in sproščujoč: »Da, mislim, da razumem.«

»Obstaja še en aspekt tebe in tako je z vsemi. S tega gledališča deluješ z več znanja in razumevanja. Telo je minljivo in ima omejeno dobo. Osebnost je linija, ki se spušča. Res ni pomembno, v katerih dimenzijah deluje. Znanost in znanje bo delovalo brez ozira ali skozi vašo zdajšnjo osebnost ali neko drugo. Prihajate iz te točke znanje tako da mej ni.«

Egarina se je nežo nasmejala: » Ali draga, ne hiti, ker si slišala druge stvari; ostani, kjer se počutiš dobro v svojem srcu.«

Njen humor ženske, tako plemenitega obnašanje, me je navdušil.

»Tu sem z namenom, da bi ljudi spomnila, kdo so in kako so povezani s kozmičnimi vrstami. Čeprav so v zemeljskem telesu, to ni vse, kar oni so.« … »Zakaj to počneš?« sem vprašala.

»To je izpolnitev nekega sporazume, ki sem ga sklenila pred milijon leti. Obljubila sem, da se bom nekega dne, ko bo prišel čas, vrnila. To sem obljubila, ko sem v tistem času zapuščala telo. Začela sem razumeti kaj in o čem je veliki načrt … v stvarjenju vrste, ki poseduje ljubezen, toplino in mir v svojih srcih. Oni bodo pomagali, da se energije na Zemlji spremenijo.

Nova vrsta je ustvarjena, rojena z razvitimi možgani, povečano inteligenco in do nekega nivoja telesno obogatena. Nova vrsta je bila zavestna obreda in energij, zavestna Stvarnika in njegove ljubezni, kar jih je razlikovala od bratov in sester, ustvarjenih pred njimi.

To je pomenilo, da so Reptili in Dinoidi vrste, ki znotraj sebe niso imele naravno vsajene ljubezni in sočutja. Niso imeli priložnosti, da se utelesijo v novo vrsto in izkusijo ta čustva.  Zato smo v novih zemeljskih telesih zgradili kristalno energijo, ki jo vi poznate kot Kristusovo energijo. To jih je usmerilo na pot, po kateri so se lahko razvijali naprej. Zdaj so lahko prihajali in odhajali, skozi izkušnje drugih vremenskih razdobij. Nato so se lahko zopet vrnili k svoji vesoljski vrsti in s sabo so prinesli energijo. Ta proces se bo nadaljeval vse dokler ta del galaksije ne razvije božansko energijo, ljubezen in sočutje.« … Zgrozila sem se: »Kaj to pomeni, da se veliko ljudi na Zemlji uteleša iz sveta Reptilov in Dinoidov in ali so zaradi tega podobnim njim?«

»Da, tako je, Valerie. Zemlja bo kmalu vstopila v Zlato dobo, v dobo ljubezni in miru. Tega dne bo prišlo do dokončne izbire. Nekateri ljudje so o tem govorili kot o Sodnem dnevu. To je res, a to je sodba samemu sebi s strani Sebstva. To bo njegova priložnost izbire. Takrat se bodo morali odločiti, da bi lahko sledili vodstvu vseobsegajoče ljubezni ali tega, kar je dobra samo za nekatere. Za veliko njih je to enostavna izbira. Tudi takšni bodo, ki se ne bodo strinjali.  Ko bo prišlo do zadnje izbire, se lahko oni premaknejo z vsemi nami ali pa se jim bo pomagalo na nekem drugem mestu. To ni grožnja. Izbral bo vsak mali Zemljan. Ni sodbe, a obstajajo takšni, katerih energije se razlikujejo in niso pripravljeni za Zlato dobo.

Svojo prisotnost sem ni naznanila in se me zavedaj. Delam na tem, da pomagam pri prehodu in mi pri tem moraš pomagati. Vse, kar moraš storiti je, da zapisuješ dogodke v knjigo. To bo sprejeto z ljubeznijo in sočutjem.«

Nasmejala sem se: »Pa to sem že storila.«

»Tista knjiga je bila za vajo, da bi se zbližale. Sedaj ti bodo drugi pomagali, da napišeš drugo knjigo, ki bo pripovedovala o celotni zgodbi. Nekateri so ti že pomagali. Ta knjiga bo drugim pomagala, da ozavestijo svoje spomine. Ne skrbi za izhod. Ti si tu samo v službi. Globoko v tvoji duši je znanje, ki ti govori, da je to realnost. Ali razumeš, draga moja?« … Vsa soba se je vrtela: »Ah, ja.« … Egarina je zašepetala: »Hvala ti. Poslavljam se od tebe.«

Čudno je; počutim se kot da sedim v mehurčku. Čutim, da me potiska in če se nagnem naprej, me potisne nazaj. Mehurček pritiska na moj obraz. Zdaj moram iti ven.

»Da. Davno nazaj so bili mnogi od nas vključeni v genetski inženiring.  Stvari so ušle daleč izven kontrole. Po Zemlji so tavala velikanska bitja. Planet ni bil več varen, zaradi silne stvari, ki je eksplodirala in postala neskončna.  Bitja so se začela medsebojno uničevati ob poskusih, kdo bo večji in boljši. Ta tekmovalnost se je porajala zaradi moči in pohlepa. Križali so razne vrste, podobno kot se fatje igrajo z velikimi igračami kot da so odrasli možje. Šlo je za popolno nespoštovanje življenja.«

Malo se umirila situacijo: »Ali veš, s kom so se dogovarjali?«

»Oni so bledo modri. Nekaj je v zvezi s temi bitji. Polprosojnost, ki je v popolnem nasprotju z gosto materijo reptilskega naroda, med katerimi sem se tudi jaz rodil. Lahkotnost in čistoča. Ko se gibljejo, je kot da bi leteli. Neverjetno so blagi in ljubeznivi.

Dogovorjeno je, da bo reptilska vrsta zares zapustila Zemljo, vendar so pretkani in podli in se ne držijo dogovora. Rekli so, da bodo odšli, vendar ne bodo, saj so še dandanes tu.« … »Kje?«

»V notranjosti Zemlje.« … »Ali so se spremenili?« … »Ne.«

To področje sem želela raziskati: »Vrniva se na tja, ko si streljal na matično ladjo. Vidiš manjše ladje, ki odhajajo. Ali se zavedaš tistega, kar se dogaja; je bilo ukazano, da jih se sledi?«

»Da. Ker sem se obotavljal glede streljanja, mi je komandant ukazal, da sledim dve ladji, ki sta šli proti jugu. Šel sem v ladjo gumbaste oblike, ki je zapuščala komandno ladjo. Krenil sem ju zasledovati in ju uspel opaziti. Dan je lep, oblaki so beli in okrogli. Ena njihova ladja se je zrušila in razpadla v vodi. Drugi je varno pristal. Mislim, da so vse ladje, ki so poskušale uiti, uničene.« … »Si poskušal uničiti drugo ladjo?« … »Ne. To bi bilo podlo, saj ni načina, da bi se ta bitja branila. Želim najti alternativo. To se dogaja pred tem, ko sem se začel zavedati in se obrnil k Bogu. Nekaj v meni se je prebudilo, vendar ne vem, kaj bi to bilo.

Bil sem prisoten na njihovem prvem diplomatskem srečanju na Zemlji in v sebi zadržal občutek blagosti in ljubeznivosti teh bitij. Trpim zaradi tega, kar sem storil. Posegel sem k svojemu materinskemu božanstvu, da bi bil kaznovan. Iskal sem, ne vem.«

Joseph je na trenutek zastal in se poskušal zbrati.

»Morda bodo vsi umrli, jaz pa jim želim pomagati. Odločil sem pobegniti, saj bi bilo zahrbtno slediti ta bitja še naprej. Moja ladja je pristala na čistino blizu grmovja in velikih skal. Stopil sem ven in šel skozi grmovje do obale, saj me je modrina privlačila. Medtem, ko sem gledal proti vodi in obali, sem prvič zagledal Rosalyn.«

To je bilo veliko presenečenje. Rosalyn je v tem življenju Josephova žena.

»Našel sem jo na obali in edino, kar občutim je njena blagost. Njena koža je polprosojna in je tako prisrčna. Veš, ko si le s svojimi, potem je to vse, kar veš. A ko naenkrat vidiš nekaj drugega, to nežno ženstvenost, potem je to nekaj novega.

Ranjena je in želim ji pomagati. Čutim, da jo moram opogumiti, vendar ne vem, kako to storiti. Komajda se zaveda , saj je v šoku, a me lahko vidi. Sprejema me, čeprav ve, da zgledam tako drugačno. Ker je začutila, da me zanima, se me ne boji. To je kot lepotica in zver. Jaz sem luskinast z dolgimi kremplji. Če bi se jo želel dotakniti, bi jo lahko poškodoval, saj je ona tako nežna. Prav nerodno se počutim.

Še dva ranjena sta prišla iz vode v stanju šoka. Čutim prisotnost drugih bitij. Obrnil sem se, da bi jih videl. On je eden od naših opičjih bitjih. Ima temno kožo in kodrasta dlaka mu prekriva celo telo. Nekaj nosi, morda kopje. Prišel je iz grmovja in začudeno opazuje, kako bitja nežno modre kože prihajajo iz vode.

Izza oblakov je posijalo sonce in modra bitja so začela kričati od bolečine.«

Povesil  je glavo in bil za trenutek v tišini.

»Moram se naučiti pravilnega načina gibanja proti svetlobi. To je naslednji korak v evoluciji. Način, po katerem sem poznal življenje do zdaj, je bil zelo sebičen. Vse počneš zase brez ozira na druge. To je težava naše družbe. V vojski sem in ko smo skupaj, če ne delujemo kot ekipa, nas enostavno uničijo. Na ta način se vzdržuje potrebna disciplina.

Naenkrat sem se ujel, kako opazujem eksplozijo in kako sem vzletel v ladji, da bi poiskal modra bitja, a ko sem jih zagledal, sem dezertiral.

Čutim odgovornost za to, kako se oni počutijo, istočasno pa vem, da sem sam povzročil njihove travme. To je drugačen način bivanja; to je več kot le osredotočanje na sebe. Zame je to nekaj popolnoma novega, kot cvetenje.

Ta bitja imajo skupno zavest in vsi imajo v sebi potrebo, da pomagajo eden drugemu. Ločevanja na posameznike pri njih ni, tako kot je to v moji sredini.

Sprejemajo me in mi odpuščajo, kar sem storil. Počnem najbolje, kar znam, da bi jim pomagal preživeti to grozno situacijo. V zameno mi dajejo svojo ljubezen, kar je čisto drugače od vsega, kar sem kadarkoli poznal.

Hraniti se morajo z zemeljsko hrano. Zvezdnim ljudem pomagam, da spoznajo, katere rastline so nevarne za njih, zaradi molekularnih vibracij, a ne morem ničesar storiti, da bi jih zavaroval pred bakterijami in žuželkami, ki uničujejo njihova občutljiva telesa.

Med Rosalyn in mano se razvija naklonjenost. Pomagami že samo s tem, da je to, kar je. Bolj ko napredujem, več vem o kvaliteti življenja, težnjah in iskrenosti. Spremenil sem se. Moji kremplji niso več tako koničasti, kar pomeni, da se lahko dotikam teh bitij. Obožujem dotike z njihovo mehko kožo in to neverjetno nežnost.  Zvezdna bitja so dojela, da je edini način, da obstanejo na Zemlji, da se križajo z obstoječo vrsto, ki je tu v stanju napredovati. Izbrali so majhne dlakave, vrsto, ki smo jo mi ustvarili.«

Zdaj sem razumela, zakaj so se preživeli z Rexagene križali z opičjim bitjima. »V novih bitjih se mora povečati kostna gostota, da bi lahko prenašali atmosferski pritisk in bili tako fizično dovolj močni za življenje na Zemlji.  Zvezdna bitja prihajajo iz popolnoma drugačne atmosfere in so zato njihova telesa nežnejša. Njihovi potomci morajo biti močnejši. Ker njihova koža ne more prenašati sončnih žarkov, se morajo njihova tkiva menjati. Da, potrebna je bila sprememba. Od dlakavih sem vzel nekaj vzorcev krvi. Narejene so bile nekatere prilagoditve, vzorci pa vnešeni v zvezdna bitja.«

»Kakšne so bile posebnosti križancev?« … »Pojavile so se na molekularnem nivoju.« … »Misliš na DNK?« … »Da, točno, ampak vidiš, da nisem več tam, ker so prišli oni in me ujeli.« .. »Ujeli so te? Kdo je prišel in te ujel?«

»Moj komandant je prišel pome in me uničil.« … »Kaj se je zgodilo z zvezdnimi bitji?« … »Tam jih je pustil.«

»Ali veš, zakaj jih je pustil?« … »Ne, ker sem mrtev.«

Joseph je odprl oči in me žalostno pogledal.

Te tri regresije so mi pripomogle, da dojamem, kako pomembno je nikogar ne obsojati. Vsi mi, tu na Zemlji in v kozmičnih svetovih, preživljamo svoje vloge v različnih telesih. V naših kolektivnih izkušnjah bomo verjetno vsi uspeli dojeti sočutje in ljubezen. Steven je videl Drakona, ki je ukazal reptilskemu kralju, da uniči zvezdna bitja. Michael je videl reptilskega komandanta, ki je ukazal streljati na matično ladjo. Joseph je videl operaterja žarka, ki ga je na koncu uničil. Vsi so dobri in prijazni ljudje, ki se nikoli prej niso srečali. Vsak od njih je prišel do mene, da bi se obudil spomine, ki so bili zelo povezani.  Nekako sem bila vznemirjena, a v meni je ostala neka jeza. Kljub vsemu imam zdaj širše razumevanje o tem, kako so se stvari odvijale, a življenje ni več tako enostavno kot prej. Zdi se, da je smisel velikega dela ljudske vrste ta, da tisti, ki so preživeli v drakonskih, reptilskih in dinoidskih kulturah, dobijo možnost, da preživijo ljudsko življenje.  V tem delu galaksije smo mi drugačna bitja, z vgrajenim razumevanjem ljubezni in sočutja. Ljudje so prihajalo, kot da je vsakdo imel številko. Egarina me je spomnila: »Pomembno je, da si dostopna. Ne dovoli, da te zaposli kaj drugega.«

POGLAVJE 7

Robbiena regresija, Alcheringa govori o kraju Rexagene, Glendina regresija

Robbi je nadaljevala: »Nismo na pravem mestu.« … »Kje bi pa naj bili,« sem odgovorila.

»Ne tu, nismo še končali. Ne rem videti ali to sploh deluje. Niče v tej skupini ni usklajen z mojimi vibracijami in način, po katerem delujem. Ne vem točno, kako bom lahko sama kodirala.«

Njeni izrazi so me malo zmedli: »Ali odstopaš zdaj ali ob neki drugi priložnosti?«

»Drugič. Zelo sem zaskrbljena. Ne morem opaziti življenja na tem mestu. Enostavno nam to ni dovolj. Moralo bi nas biti osem z mojo vibracijo.« … »Kaj se je zgodilo z ostalimi, ki imajo tvojo vibracijo?«

»Enostavno so jih odpihnili. Vse je bila iznenada. Ne vem zakaj sem tu s temi ljudmi. Njihovo poreklo je drugačno.« … »Kako se razlikuješ? Poglej svoje roke in mi povej, kaj vidiš.«

Robbie je začela momljati in obračati glavo s tesno zaprtimi očmi: »Hmm, to so moja čutila, da. Na rokah s štirimi kristalnimi prsti so krogci.«

Spomnila sem se Stevenovega opisa kristalne svetlobe znotraj valja: »Si ti kristalna zavest v zlatem valju, kot ene vrste kristalni robot?«

»Da, delamo skupinsko na telepatski  način in tako prinašamo znanje in informacije. Z drugimi ljudmi ne moremo delati na isti način, ker enostavno niso centrirani. … »Od kje dobivate to znanje?« … »Prihaja z Elohima. Oni so moj vir.«

»Nekaj se je zgodilo. Ne vem, zakaj sem na tej izvidniški ladji. Morala bi biti s svojimi, a ti so me prosili v zadnjem trenutku. Naša ladja je pristala in je edina, ki je preživela. Ne vem iz kakšnega razloga sem tu. Do zdaj mi se ni razkril. Vsi prihajajo k meni in želi vedeti. Sem radio sprejemnik in oddajnik frekvenc.

Oni ne vejo, kako preživeti tu, a čutijo, da jim jaz lahko pomagam. Nimam znanja, ki ga iščejo. To ni to, kar počnem. Imam vibracijo, ki mi pomaga, da počnejo, kar počnejo.

Moja naloga je spodbujati harmonijo in jo dvigovati na visoko frekvenco. To z lahkoto počnem. Ta zvok bo vsakogar pripeljal zelo hitro v ravnotežje. Zelo so zaskrbljeni, a jaz se moram oddvojiti. Ko sem bombardirana z informacijami, se ne morem uskladiti. Občutek strahu in vprašanj ustvarjata situacijo, v kateri ne morem delovati. Zato se moram oddvojiti, da bi se uskladila z vibracijami in bi zdravljenje prodrlo v skupino. To je veliko delo, saj sem tu edina od svoje vrste. Tu obstaja nevarnost in preživetje je prvi cilje. Nihče ne ve, ali bomo tu lahko preživeli.

Obstaja način za prečiščevanje vode. Oni ne morejo piti vode. Elohimi mi kažejo bakterije v vodi, ki škodijo bitjem z ladje. Takšne vode se ne smejo dotakniti. Preveč je topla za moj ustroj. Ne morem funkcionirati v toplih razmerah, saj izhajam iz svežega podnebja. Ta bitja, njihov strah glede preživetja, želja, da imajo vse pod kontrolo … dušim se zaradi vsega tega. Potrebujem tišino in notranji mir. Moram se osredotočiti, a ne morem najti mesta, kje naj to storim. Sem daleč od doma, vendar vem, kaj se dogaja. Druge bom prosila, da se umirijo, mene pa pustijo na miru, da bi lahko sprejemala informacije.

Če se potopim v strah in emocije, se mi prekine možnost povezovanja. Nekateri v skupini so precej vključeni v informacije. Njihova vloga je razvrščati in posredovati informacije, kar me onemogoča in to čutim kot bombardiranje. Razbrati moram, kje bi lahko najbolj pomagala, a moram tudi preživeti. Kako naj jih drugače zaščitim?«

Pomislila sem na drugi del Stevenove regresije: »Ali ste ti in ostali iz tvoje skupine ščitili zvezdna bitja na primopredajni slovesnosti?«

»Ena od naših vlog je detektiranje, odkrivanje vsega, kar jemlje visoke frekvence. Vse, kar oddaja frekvenco, vključuje varnostni sistem, saj bi v končni fazi ta frekvenca lahko onemogočila funkcioniranje zvezdnih bitij.

Robbie je za trenutek spremenila razpoloženje: »Mi poznamo Drakone in njihovo lakoto. To je tako, kot da držijo ljudi pod vodo in se od njih pričakuje, da bodo srečni, ko ne bodo mogli dihati.« Robbie je bila ponovno zaskrbljena: »Elohimi mi pravijo, naj se rojevanje nadaljuje, saj je preživetje teh bitij odvisno od tega. To se znotraj skupine ne more opraviti; mora priti od zunaj. Najti morajo najrazvitejše na tem planetu in roditi otroke v kombinaciji z njihovo vrsto.

Po predaji te informacije se je veliko govorila. Težko jim je razumeti, da morajo funkcionirati samo v tišini, ker zbiram vibracije, ki prihajajo od daleč. Elohimi bodo zagotovili znanje; vrsto bodo napravili dostopno in naredili vse potrebno, da bo ta misija uspela.

Zvezdna bitja pravijo: »Povej jim, naj pridejo in nas odpeljejo.« Vsi postavljajo vprašanja in so prestrašeni. Rekla sem: »Odmaknite se, odmaknite se. Vaše vloga je, da ste prišli, moja pa , da vam govorim. Nekatera bitja v skupini imajo znanje za novo rojstvo.« V miru se bodo spomnili, kaj storiti, namesto da dovolijo, da bodo potisnjeni v vibracijo strahu. Pridobiti jih, da se umirijo, je velika naloga. Hočejo, da jim prikažem vizijo prihodnosti. Njihove telepatske sposobnosti niso tako močne. Da bi jih opogumila, sem vsakomur omogočila, da vidi v mraku. Elohimi so rekli, da jih bo to ohrabrilo.  Skrbelo me je, ali bom lahko opravila tako zahtevno nalogo.

Zvezdna bitja so različnega porekla. Vsi postavljajo vprašanja, ki porajajo dodatna. Začutila sem, da se moram oddaljiti od vprašanj in enostavno iti v sebe, kjer se lahko odpočijem.

O veliko stvareh, o katerih smo se pogovarjala, nisem vedela. To je njihovo področje strokovnosti. Nekdo govori o hrani, nekdo drug o pitni vodi in kako bi jo lahko naredili pitno. On je prejel simbole v sanjah in se jih je zdaj spomnil. Zdaj se lahko umaknem in umirim. Stvari so se začele spreminjati. Vse jim je dano na telepatski način in se začenjajo spominjati svojih vlog.

V njih vnašam energijo Elohima, da bodo vedeli, kaj morajo storiti. To je začetek, oni pa še niso usklajeni z okolico, v kateri se nahajajo. Prisotnost elohimskega žarka mi pomaga, da lahko funkcioniram. Zdaj se v ravnotežju s tistim, kar sem in to se usklajuje z ostalimi. Tako se tudi oni krepijo s pomočjo žarka. To je moja naloga. Sposobnost skupine je čudovita.

Bitja sprašujejo, zakaj ne morejo poslati več takšnih, kot sem jaz. Povem jim, da je to velika naloga, ki jo je potrebno opraviti. Ko se bo enkrat začela, jih bo prišlo še več, a za zdaj niso potrebni. Ne razumejo, da se na njihovo vrsto lahko vpliva z vibracijami z njihovega planeta. Ne vidijo, kaj se dogaja. Jaz lahko vidim, ker je moje usklajevanje finejše in če pride kaj, kar ni visoka vibracija, bom to v trenutku začutila.

Čutim gostoto in frekvence, ki prežemajo planet. To je verjetno naravni pojav. Ne vem ali naj omogočim nasičenost te frekvence znotraj sebe ali naj se držim svoje izvorne. Sem v dilemi. Bom bolje funkcionirala, če postanem ena od njih in se potem ponovno povežem ali bi morala obdržati svojo osebnost in občutek ločenosti? Nisem sigurna, vendar bom storila vse potrebno za dobro vseh. Sem v nerodni situaciji, a to je očitno moja odločitev. Kaj počnem tu?

Vidim ta smešna bitja, ki so kot visoki medvedi. So prijateljski, a imajo zelo nizko frekvenco.« … »Zakaj praviš, da so podobni medvedom?«

»Močni so, kosmati in zelo gosti. Ni kompatibilnosti in ne vem, kako bodo to storili.« … »Kaj naj bi storili?« … »Obstaja potreba po povezovanju s to vrsto, da bi se v prihodnosti zagotovil obstanek. Zdravniki so prišli do rešitve, kaj storiti, da bi oplodili te živali. Ne vem, kako bo to mogoče, vendar je to informacija, ki so mi jo dali Elohimi. Moram se držati tega, kar mi je rečeno – kar vem, da je prav.

Zgleda, da bom tu zelo dolgo. Moram pomagati tam, kjer lahko in počivati, ko bom to potrebovala. Vsakdo mora najti svojo pot. Ne morem prevzeti odgovornosti za vse. To je težko, saj vidim, kako so razdvojeni in če bi uskladili svoje vibracije, bi jim bilo lažje. Da bi lahko zadržala povezanost v dolgem vremenskem razdobju, se moram oddvojiti. Za razumevanje mi je bilo pokazano veliko stvari. Sem pred časom in rodili se bodo otroci. Moja naloga tu je, da vsako dušo kodiram z elohimsko frekvenco, da bi se lahko veliko kasneje prebudili. S to vrsto se bom povezala čez čas in ko bo ta planet prehajal skozi evolucijske spremembe. V njihovih srcih bom prebudila spomine na to, kdo v resnici so.

Izvirajo iz živali in zelo sem zaskrbljena glede izida. Elohimi so mi vse pojasnili, jaz pa nisem sigurna.« Na Robbienem obrazu so stekle solze.

»Veliko duš poznam in bom z njimi povezana do konca obstoja tega planeta. Morala sem bom povezati z njimi na različnih stopnjah njihovega razvoja, skozi mnogo življenj. Rečeno mi je, da bo to uspelo, sama pa nisem v to prepričana. Vem, da jih bo vgradnja vibracije obdržala pri življenju. Sicer si lahko misliš, da bo to uspelo, vendar ne moreš biti nikoli v to prepričan. Tu bi nas moralo biti več, a nas je le nekaj. Vsa tolažba in povezanost prihajata od tistih, ki niso tu.« … »Verjameš v to, kar ti Elohim govori?«

Robbie je dolgo molčala. Na tisoče čustev je prešlo preko njenega obraza: »O njihovih sposobnostih ne vem nič. Vem le to, da bo vse v redu. To, kar moram storiti je, da s svojimi senzorji sprejmem prvega otroka, da začutim frekvenco njegove vibracije in jo prepoznam.« Prosila sem jo, da gre še malo naprej v svojih spominih do trenutka, v katerem drži otroka.

Nasmehnila se je: »Oni so dobro. Z vsakim lahko telepatsko komuniciram. So opičja bitja, močna in mehkega srca.« … »Kdo so njihove mame?«

»So razne, saj poskušajo najti pravo kombinacijo. Nekatera bitja so iz zvezd, nekatera pa so opičja.«

»Ali so otroci bitij iz zvezd različni od otrok opičjega rodu? Ali so pametnejši?«

»Te informacije nimam. Delam na svoj način. Z vsemi lahko komuniciram, vendar to ni potrebno.«

Predlagala sem: »Pojdi še naprej skozi čas do trenutka, ko boš zapustila Zemljo.« … »Komunikacija z Elohimi ni tako jasna kot na začetku; postaja težka. Nahajam se med dvema svetovoma – ne v svojem, niti ne v tem. Moj mehanizem je zastarel in ne vem, kako dolgo bom lahko delovala s to hitrostjo. Vibracija tega planeta me zelo izčrpava, zato moram nadoknaditi energijo.« … »Si zaskrbljena?« … »Ne vem, če bodo oni dobro. V njihovih srcih je nežnost in senzibilnost, vendar tudi grobost tega sveta. Tudi ne vem, kako bodo obvladovali nežnost v sebi in grobost okoli njih. Zdaj moram iti, ne morem ostati dlje časa. Prihajajo drugi, ki mi kažejo prihodnost.« … Robbie se je nasmejala in se zagledala globlje: »To je vir – takšna svetloba, takšna ljubezen in radost. Svet je zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Sicer so še težave, a oni so zelo zadovoljni z izidom. Zdaj prihajajo drugi.  Bilo je težko in dolgotrajno. Poskušajo mi pomagati, da grem skozi to. Kažejo mi družinsko deblo od začetka do današnjih dni, prehod in realnost. Na deblih je veliko majhnih obrazov. Kažejo mi, kako mineva čas in kako se stvari spreminjajo. Rečejo mi, naj se razvedrim, sprostim, saj je vse v redu.«

Robbie je odprla oči in me pogledala: »Da, vse je dobro.« Nasmehnila sem se ji: »Se zdaj bolje počutiš?« … »Drugače – zdaj imam uvid v velik pomen odgovornosti, ki sem jo čutila vse življenje.«

Robbiena regresija mi je pustila občutek, da sem komunikator, ki na Zemljo ni uspel prenesti njeno pričevanje kristalno jasno. S tem so bili vsi odsekani od temelja doma. Zakaj nisem uspela v tem?

Potrebovala sam Alcheringa, da mi pomaga pri spominih in ga zato poklicala. »Dobro jutri, draga moja. Zelo sem srečen, da si me poklicala. Pogrešam pogovore s tabo in rad bom poklepetal s tabo. Upam, da me boš pogosteje klicala.« Minilo je nekaj časa: »Da, seveda, Alcheringa. Žal mi je, da se ti nisem oglašala. Ves čas mislim nate. Ali mi lahko pomagaš? Rada bi se s tabo pogovorila o času, ko je matična ladja eksplodirala. Vem, da se je vse zgodilo zelo hitro. Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo s kristalom za komunikacijo. Zakaj ga nisem mogla prinesti tako, kot ga je Egarina?

Bilo je, kot da Alcheringa meri valove mojega glasu, ki so odkrivali moja občutja. »Draga moja, moraš sprejeti dejstvo, da takrat ni bilo časa, da se karkoli stori, razen da se hitro steče do prvega rešilnega čolna. Ko se je ladja začela potapljati in je eksplodirala, ni bilo več časa za karkoli. Pravzaprav, nisi imela niti časa, da s sabo vzameš svoje otroke ali moža. Nahajala si se v drugem delu matične ladje, ki se je hitro potapljal. Vsi so vedela, kaj se bo zgodilo, pa si se hitro premikala. Zelo si skrbela za svoje ljubljene in za kristal, seveda.«

»Kako se je Robbie znašla v reševalnem čolnu?«

»Ko si se premikala proti reševalnemu čolnu, si prišla do kristalnega robota. Imela si prisotnost duha, da si lahko prosila robota, da gre s tabo, saj si po instinktu vedela, da bo to potrebno. V mislih si videla, kaj se bo zgodilo z matično ladjo.«

V mojem vidnem polju so izžarevale intenzivne žive barve in v ušesih sem slišala glasno zvonjenje. Bilo je kot da se moji občutki porajajo izven mene.

»Zdaj se spominjaš sanj, ki si jih sanjala pred veliko leti, ko si videla eksplozijo matične ladje. Izgledalo je kot nuklearna reakcija. Saj na en način je to tudi bila. To je spomin, ki si ga videla v svojih sanjah. Spomniš se množice barv, a ultravijolično modra je tista, ki se jo še posebej spominjaš. Ali lahko vidiš, kako hitro se je vse to zgodilo?« … »Da«, sem rekla in se spominjala barve tragične modre svetlobe. Zagrnila me je mešanica tesnobe in globoke žalosti.

»To je to, kar se je zgodilo. Ponovno si izkusila močno tesnobo, ko sta dve majhni ladji krenili proti planetu Zemlja. A moraš razumeti, da si uspela v tem, ko si šla tja delovati. Ob tebi je bil prisoten duh, da si lahko s sabo vzela robota. Kristalno bitje v njem ti je pomagalo, da zadržiš določeno frekvenco svetlobe. Svetloba vseh, ki ste preživeli, se je zmanjšala, ko ste vstopili v frekvence na Zemlji. Robot je vsem omogočil, da se osvobodite tesnobe in travme, da bi se lahko med sabo telepatsko sporazumevali.«

»Mi lahko pojasniš, kaj je kristalni robot?« … »Da, to bitje je bil Ishnaan. Ishnaani prihajajo iz različnih dimenzij. Ta kristalna bitja so se lahko gibala in posedovala fizično prisotnost v obliki robota, ki si ga omenila. Obstajali so v peti/šesti dimenziji in pomagali drugim vrstam fizičnega univerzuma.

Bitje iz teh dimenzije postaja del strukture kristala in skozi njega deluje s svojo zavestjo. To je bilo v času razglasitve Elohima, ki je dovolil ta evolucijski proces. To je bil stik angelske prisotnosti v kristalni substanci. Tem bitjem je bilo dovoljeno, da se razvijejo v druge zavesti.

Kristal se lahko združi s svetom magije. Z drugimi besedami … povezan je s točko neskončnosti, s pojavljanjem in samim stvarjenjem.«

»Ali bo ljudem skozi evolucijo uspelo to doseči?«

»Kristal ali Kristusova zavest se ni razvila v ljudeh, temveč v drugih svetovih širom Vesolja. V tem je razlika. Ker so oni v vaši prihodnosti, jih ne boste nikoli dosegli. Nadaljevati do angelskega načina obstoja pomeni posedovati čarovnijo. To se ne bo zgodilo vse dokler bitja, ki bodo živela v Zlati dobi, ne bodo zapustila svojih teles. Zgodilo se bo samo tistim, ki bodo razvili in razumeli svojo kristalno energijo, Kristusovo energijo, svoje angelsko bitje.

Bog je vir kreacije in stvarnik vsega. To je energija ljubezni in življenje se ne more oblikovati brez prisotnosti Boga. V tem spoznanju so lahko posamične energije znotraj moči ljubezni zmedene in izvržene. Tako se je zgodilo s tistimi, ki so jih ustvarili Drakoni. Potem so ustvarili reptilsko vrsto, katera je ustvarila majhne, kosmate pokončno stoječe opice na Zemlji. Te vrste so ustvarjene brez ljubezni in jo zato tudi ne razumejo. Zato so tu na Zemlji, da bi se jo naučili razumeti v fizičnem telesu. To znanje se imenuje Kristusova zavest, sicer pa je to kristalna zavest. To je angelska prisotnost v vseh. Skozi čas se je to napačno dojemalo, vendar pa se je v vesoljskih svetovih to pravilno razumelo.

V zemeljski dimenziji se bo evolucija nadaljevala in prišlo bo do premika Zemljanov v Zlato dobo, kar bo brezmejno. Takrat bo prišlo do uskladitve, medsebojnega spoštovanja z različnih vidikov; prevladovala bosta ljubezen in sočutje.«

»Alcheringa, najlepša hvala.« … Nastala je dolga tišina. Alcheringa me je opazoval: »Bodi v miru, draga moja. Vse je v redu.«

Zapustil me je občutek njegove prisotnosti. Mirno sem sedela v svoji majhni delovni sobi in razmišljala. V eni regresiji sta se James in Tricia spomnila, da sedita ob meni, jaz pa sem jim mama in na glavi nosim kristal.

Tricia je rekla, da je bil v isti škatli, na kateri je kot deklica sedela v komandni sobi medtem, ko smo potovali iz ene dimenzije v drugo. Ne vem zakaj, vendar sem ju poklicala, da bi izvedela, če se spomnita barve kristala. V tem trenutku mi je to bilo pomembno. James mi je takoj odgovoril. Njegov glas je bil blag in me je pomiril: »Tvoja glava ženskega zvezdnega bitja se je nagnila nazaj, da bi omogočila kristalu dober položaj. Kristal je bil bledo-fluorescentno-zelene barve, skorajda čist. Ob aktivaciji tvojega uma, bi spremenil barve, odvisno od tega, kar bi počela in s kom bi komunicirala.

Barve so bile blede in biserne, kot mesečev kamen. Imela si sposobnost, da svoj duh projeciraš v kristal, da bi ga aktivirala ali pa povečala njegove sposobnosti. Imela si tudi uvid v vse vidike prizme, saj si bila v tej dimenziji v božanskem stanju. Komunikacijski kristal se je izgubil med uničenjem matične ladje. Če bi ga poskušala najti, bi umrla z vsemi ostalimi. Kakšen bi bil smisel tega?«

Strinjala sem se z njim in spustila slušalko. Bilo je res nesmiselno s tem nadaljevati. Počutila sem se bolje; kot da mi je težko breme padlo s srca. Že na začetku je bila moja svakinja Glenda zelo zainteresirana za hieroglife. Ko sem ji v telefonskem razgovoru rekla, kar mi jej povedal James, se je razburila. Predlagala sem ji, da se srečava in poskusiva z regresijo.

Bil je oblačen in precej vlažen dan. Glenda je gledala slike hieroglifov. Njene izkušnje v meditaciji so jo hitro pripeljale v alfa stanje.

»Čutim, kako padam z velike višine v vodo in se ne bojim, da bi se utopila. Voda je bistra, peneča in zelena. Zaplavala sem do čudovitega morskega leva z majhnimi dlakami na gobcu in najlepšim pogledom sočutja. Nikoli ne bom pozabila tega obraza. Ranjena sem in se ne morem dobro premikati.« … »Zakaj si to rekla?«

»Dobro, nekako sem otrpla, a ne čutim nobenih bolečin. Okoli mene so drugi morski levi, ki me potiskajo skozi vodo do skalnatega zaliva. Potiskajo me na hrbtu tako, da so mi glava in ramena podprta s skalo. Ostanek telesa leži v plitvem bazenu na obali; verjetno me želijo zaščititi od sonca, ne vem.

Občutek imam, da sem moški. Ravno tako čutim, da tu čakam, ker vem, da pridejo še ostali.« … »Je še kdo tam?«

»Ne. Ta majhna glava morskega leva zavzema celotno moje vidno polje.«

»Za trenutek se vrni v čas preden si bila v vodi in mi povej, kaj se je zgodilo.«

Glenda se je zlomila in začela ihteti: »Čutim nevzdržno tesnobo.«

Opogumila sem jo: »To je le spomin, zato se ne boj, ampak se sprosti. Povej mi, zakaj se tako počutiš?«

Glenda se je trudila govoriti naprej, a se je še naprej tresla od ihtenja: »Mojemu telesu je težko, saj ne želi več iti skozi to. To je tako grozno.«

Z roko sem se dotaknila njene rame: »Vse je v redu. Vse to se je zgodilo davno nazaj. Povej mi, čemu tako trpiš?«

»Vse je šlo narobe. Misija … kako se je to lahko zgodilo. Ta izkušnja je neverjetna.« … »Kaj se dogaja?« … »Uničenje prihaja kot strela iz jasnega.« … »Kaj si počela pred uničenjem?« … »Veselila sem se, ker smo skorajda prispeli. To je bilo tako vznemirljivo; naši načrti se bodo kmalu uresničili. Vsi opazujemo to čudovito mesto, tako modro in zeleno, bleščeče kot dragulj. Obstaja občutek velikega miru in tišine medtem, ko plujemo po vesolju ob tem čudovitem razgledu, ki izpolnjuje naše vidno polje. Vsi so vzhičeni nad tem mestom. Na nič drugega nismo pozorni, saj kaže, da tudi ni potrebe. Varni smo. Vse je tako, kot mora biti.« … »Kaj se zgodi potem?«

»Vsi so otrpli in niso mogli verjeti, da je bila matična ladja zadeta. Vračamo se na svoja mesta, otroci se zbirajo. Po alarmu sledi evakuacija. Slišim neki hrup, kot zvok velikega vala, ki je pred tem, da se bo razpršil.

Zdi se mi kot da vem, kaj se bo zgodilo, vendar ne morem ničesar storiti, da bi to preprečila. Poskušam se osredotočiti na to, kar bi lahko storila.«

»Kaj bi morala storiti?« … »Nekaj moram vzeti. Zdaj se nahajam v majhnem enoprostornem letalu, ki zgleda kot buba. Zdi se, da je v njej zelo pomemben tovor. Blešči se – to so kristali.« … »Ali imajo oni kakšno povezavo s komunikacijo?«

»Nekoliko, a ne popolnoma. Večina kristalov nam pomaga, da usidramo božansko energijo. Obstaja zeleno-moder kristal, ki je tako lep in ima več površin, kot diamant. Služi za komunikacijo. V bubo se vzpenjam samo s kristali, saj nimam časa, da vzamem še kaj drugega.

V mislih imam, da moram biti pred energijo, ki me bo odpeljala. Če bom skrbela, me bo zajela panika, zato sem se osredotočila na to, kako naj spravim plovilo v pogon, saj je preostalo malo časa. Ko so se v podnožju matične ladje odprla vrata, sta bila okoli mene črni dim in ogenj, zato sem šla ven. Usmerila sem se proti planetu, ki sem ga maloprej opazovala.«

»Lahko vidiš še koga, ki potuje proti planetu?« … »Da, veliko jih je. Vidim ladje, v katerih so otroci.«

Glenda je zavpila: »Otroci, njihove ladje so uničene, čudoviti otroci!« Morali smo se ustaviti, saj Glenda ni mogla nadaljevati. Njeno telo je drhtelo, solze so jih tekle po obrazu in ihtela je nekontrolirano. Minilo je nekaj minut. Prijela sem jo za roko, kar jo je pomirilo: »Vse to je zdaj preteklost in le spomin. Sedaj je vse v redu. Ali čutiš, da lahko nadaljuješ?« … »Da, zdaj sem dobro.«

»Dobro. Ali je kdo od teh otrok povezan s tabo?«

»Nimam ne sina ne hčerke, imam pa družino. Vsi otroci v teh ladjah so bili tako dragoceni.« »Da, pojdi zdaj malo naprej. Oddvojila si se od matične ladje in poskušaš rešiti kristale. Ali si v komunikaciji z drugimi?«

»Poskušam se uskladiti s tistim, kar govorijo, ne želim pa se vmešavati, ker se njihove zavesti dvigujejo in se poskušajo oddaljiti od ladje ter odkriti, od kod prihaja napad. Vsi poskušajo vzpostaviti ščite in manevrirajo. Nekaj jih je odšlo. Dve ladji sta se naglo oddaljili, da bi se umaknili pred tistim, kar jih bombardira.

V majhnem plovilu sem si med razbitinami utrla pot. Če pomislijo, da sem del njih, me morda ne bodo obstreljevali. Na moji desni se nahaja druga ladja, ki ima težave, saj je poškodovana. Poskušat ostati blizu nje, medtem, ko se s plovilom spuščam v vodo. Čutim, da sem blizu ostalih, a jih ne morem videti. Upam, da sem jim dosti blizu, da bodo vedeli, da sem tu. Vse globlje se potapljam in okoli mene je tako lepo. Na komunikacijskem kristalu se je pojavilo pretakanje luči. Kristal mi pravi, naj odprem odprtino v podu in sledim svetlobi, ki potuje navzgor. Pravi mi tudi, naj ga pustim in naj le pazim na sebe. Počasi sem šla navzgor. Zdaj sem nad vodo in tu je tisto majhno rjavo bitje s prekrasnimi očmi, polnimi ljubezni. Takšno srečo občutim, saj božja svetloba sije iz tega bitja. Majhno bitje me je odpeljalo do obale.

Sem zelo mirna, noge imam še v vodi. Kot da se še ne premikam. Mračno je, potem pa svetlo. Nekdo prihaja. Cela skupina. Nosijo dolge halje in ogrinjala. Njihov vodja nosi nekaj takšnega, kot je žezlo. Prihajajo preko vode v procesiji in izgledajo zelo zadovoljni, da me vidijo – prav radostno.« »Kaj vidiš potem?«

Izgledam veoma mirno a donji udovi su mi još u vodi. Kao da se još ne krećem. Mračno je a onda svijetlo. Netko dolazi. Cijela ih je skupina. Imaju duge halje i i ogrtače oko sebe. Njihov vođa nosi nešto veliko poput žezla. Dolaze preko vode u procesiji i izgledaju jako zadovoljni što me vide, upravo su radosni.” “Što vidiš nakon toga?”

»Kot da lebdim nad planinami. Kot da me vleče v vrtinec. Tu je majhna okrogla koliba, postavljena iz vej. Tla so blatna in zelo lepa ženska je polna ljubezni in nežna. Visoka je in ima dolge lase. Njena koža je barve medu. Drži me v svojem močnem naročju in mi poje. Tudi drugi so okrog, s črnimi lasmi. Nekateri starejši zgledajo kot gorile in so precej veliki. Vsi živijo v kolibah, zgrajenimi v krogu, v središču pa gori ogenj. Ogenj je zelo pomemben in ne sme nikoli ugasniti.«

»So v bližini tudi zvezdna bitja?«

»Da, nekateri starejši. So precej visoki in bleščijo.«

Glendin obraz se je spremenil in začela je izžarevati blagost: »Lepa ženska je moja mati in zdaj ima novega otroka, majhno deklico.

Glenda je eno uro mirno spala. Od dneva, ko sem jo srečala, sem začutila nenavadno bližino do nje. Nikoli nisem dojela zakaj – vse do današnjega deževnega dne. V tem drugem življenju je moško bitje rešilo komunikacijski kristal in žrtvovalo svoje življenje tako, da ga je predal Egarini. Zanimalo meje ali je Egarina vedela, da je davno nazaj ta komunikacijski kristal ležal na dnu zemeljskih vod izven dosega. Verjetno je vedela.

Stopila sem ven, da bi pogledala v sonce na obzorju v čudoviti zibelki oblakov mavričnih barv. Življenje je bilo spet lepo in za trenutek je vse dobilo svoj smisel.

POGLAVJE 8

Fredericova in Petrova regresija

Družinski prijatelj mi je predlagal, da me obišče njegov sin Frederic.  S Fredericom sva se najprej pogovarjala po telefonu. Rekel je: »Skozi vse življenje sem izkusil obdobja,  v katerih sem dobival informacije od tistih, ki jih bom nazival moji vodiči. Ne vem, če so informacije zame ali za koga v moji bližini, ker mi jih ni lahko razumeti, niti sprejeti.« Povabila sem ga, da pride na Alcheringo, a ko je prišel, sem ga posedela in mu dala kamen Alcheringo ter pokazala slike hieroglifa iz Karionga. To, kar je sledilo, je njegova regesija.

»Zelo jasno lahko vidim. To sem videval tudi že prej v nekem drugem času. To, kar je očitno, je vegetacija, zelo gost dežni gozd. Sprehajam se ob poti. Na njemu so krožne plošče. Zgleda, da so na tej poti plošče razmaknjene ena od druge okoli 2 metra. »Čemu služijo?« sem ga vprašala.

»Zgleda, da so enostavno oznake na poti, saj so mnogi med nami deziorentirani tu, kjer se nahajamo. To je nekaj tednov po našem prihodu. Zdaj sem se ustavil in zdi se mi, da ne morem napredovati. Veliko večji sem, kot sem sedaj in imam tanke vretenaste ude. Kosti so vidne in koža je prozorna.« »Mi lahko poveš, kakšne barve je tvoja koža?«

»Nekaj me vleče, da rečem siva, vendar ni siva. Bolj je barve mesečevega kamna. Ne počutim se dobro. Zgleda, da smo se vsi okužili z neko bakterijo. Utrujen sem in brez energije. Občutim bolečino, ki se razteza od lobanje vzdolž po hrbtenici.« »Si bil ranjen«?

»Ne, kot da smo okuženi z nečim, kar napada naš živčni sistem. To deluje tudi na krvni obtok. Vsi smo utrujeni in počasni.«

»Ali so to povzročili komarji ali kake druge žuželke?«

»Mogoče je. Zgleda, smo vsi zelo hitro podlegli infekciji. Zdi se mi, da me je tudi ugriznila neka žival.«

»Bi to lahko bila kača?«

»Ne, ni bila ne kača ne komar, temveč neka večja žival, ki leti kot netopir. Tega, česar se spomnim, mi je tuje. Bila je to neka mešanica netopirja in opice; tako nekako.« »Lahko zdaj vidiš to žival?«

»Vse, kar ti govorim, tudi vidim kot tudi pot, na kateri se zdaj nahajam. To se dogaja ponoči in ne vidim najbolje.

Zelo toplo je. Velik del naše tehnologije na tem planetu ne deluje; ne deluje tako kot v naših pogojih. Vzpostavljena je neka oblika generatorskega sistema, a se pregreva in nato eksplodira. Sonce je definitivno toplejše.« »Ali ste opečeni?« »Jaz in tudi nekateri drugi trpimo od toplotnega udara.« »Od kje prihajate?«

»Iz zvezdnega sistema Plejad.«

Frederic je bil eden od nas. »Kako si prispel sem?« »Z ladjo. Naša ladja je v redu.«

»Je to majhna ali velika ladja?« »Majhna.«

»Kje je večja ladja?«

»Lahko jo vidim, vendar to, kar vidim, je spomin na to, kako je zgledala. Bila je zelo velika. Zgleda, da je odšla. Bili sta dve vrsti laserskega orožja. Ena je uničevala, druga pa dematerializirala. Zgleda, da je bila matična ladja dematerializirana, vendar tukaj govorijo, da je bila ugrabljena in še nedotaknjena. Ker ni razbitin, obstojijo sumničenja. Čutim, da je bila uničena in to malo, kar je ostale od nje, je potonilo. Samo slutim, ne vem dejstev. Samo nekaj ladij je varno pristalo, morda tri. Velik del naše tehnologije je na neki drugi lokaciji. Obstaja veliko orodij za lažje čiščenje zemljišča in preživetje, a mi se bojimo iti tja.«

»Kako zgledajo ti, ki so z vami?«

»Dve rasi sta. Eni so s Plejad, drugi pa mešanica Arkturijancev in tistih iz Siriusa.« »Obstaja še kakšna vrsta na Zemlji?« »Ne v tej fazi. Kasneje je prišlo do nekih prepirov, vendar ne v zgodnji fazi.

»Ali veš, zakaj si prišel sem?«

»Prišel sem, da zagotovim tehnično podporo in pomoč. Nikoli ni bila moja naloga, da se tu stalno nastanim. Tisti, ki so se tu nastanili, so druge vrste. Na misel mi je prišel Altair.« »Ti je kdo od preživelih blizu?« »Moja skupina je štela tri člane. Dva sta po pristanku zaradi bolezni umrla.« »Ti si preživel?« »Sem, komajda. Počutim se odgovornega, da je šlo vse narobe. Kriv sem in sram me je.«

»Počutiš se odgovornega?«

»Da. V mojem telesu je tako močen občutek in ne vem, kako naj se ga osvobodim.« »Zakaj se tako počutiš?«

»Informacijo sem posredoval nekomu, za katerega sem mislim, da mi bo prijateljsko naklonjen – vezano za načrt kolonizacije.«

Prevzel me je čuden občutek: »Ima ta informacijo vezo z napadom?« »Napad je bil že načrtovan. Informacija, ki sem jo podal, je bila vezana na navigacijo.

Vzravnala sem se: »Kako to misliš, da je bil napad že načrtovan? Saj bi moralo biti obdobje miru.«

Nastala je dolga pavza.

Fredericov obraz se je začel kriviti. Kot da je doživljal težko emocionalno izkušnjo. »Informacijo sem posredoval v dobri nameri. Tega nisem storil, ker sem nasprotoval svojim nadrejenim. Informacija je bila prosto prenesena. To ni bila moja napaka, čeprav se še počutim odgovornega. Čutim, da sem storil napako pri presoji osebe, ki sem ji predal informacijo. Nad informacijami ni bilo stroge kontrole. Čutim, da so me izkoristili.« »Kdo?«, sem vprašala. »Moje ljudstvo.«

Občutek izdaje, ki sem ga začutila prvič, ko sem odšla na Kariong, je naenkrat močno izviral iz moje notranjosti. Spomnim se, da sem spregovorila zelo glasno: »Kdo od vaših, hierarhija?«

»Jaz s tem nimam nič. Moj um je bil pred tem potovanjem zelo čist. Sedaj sem zmeden. Čutim jezo in krivdo. Vidiš, nikoli preje nisem izkusil izdaje. Zelo težko mi je sprostiti vse te občutke. Oni so spojina tega, kar čutim, da sem storil prav in krivde, ker sem mislil, da sem nesposoben razločevati komu lahko predam informacijo. Zaradi tega sem jezen na nadrejene, ki so me izdali.«

Poznala sem ta občutek jeze: »Je bilo to pred ali po prihodu na Zemljo?« »Prej. Nekaj se je zgodilo.« »Kaj se je zgodilo?« »Stvari so se spremenile. Zgodila se je invazija na matično ladjo.« »Kdo so bili ti, ki so napadli?«

»Neka vrsta bitij, ki so bila zamaskirana v bitja s Plejad. Oni so bili del zarote. Rekli so, da poskušajo zaustaviti federacijo pri vzpostavljanju pravila dobre volje. Vidim podzemne jame, zeleno svetlobo in zajeta bitja.« »Ali si z njimi?«

»Da, v zaporu pod zemljo smo, znotraj mračnega črnega planeta. Izbrali so me, da pazim na nekatere iz mojega ljudstva. Zaustavljal sem jih v njihovih poskusih upora. Pomagal sem pri prenosu znanja o delovanju v dani situaciji. Pridobil sem spoštovanje naših ječarjev. Ponudili so mi, da postanem komandant svojih ljudi, ki so bili tam. Ker sem jih držal v molku, so mi bila v zameno dana učenja. Ta skupina ne podpira federacije. Kaže, da se lahko prosto gibljejo znotraj raznih teles. Ta vrsta ni slaba, je pa polna strahu. Spomnim se, da me je ugrizel jezni netopir. Umiram od njegovega strupa. To je neverjetno. Ne morem se več premikati. Vse je temno v smislu, da ni struktur. Občutim zbadanje in nato tunel. To je popolnoma različno. Tunel je izpolnjen s svetlobo. Čutim, da sem tu ostal nekaj časa, potem pa kot da sem se vrnil.« »Čakaj … mi lahko poveš kaj več o tej zaroti?«

»Sem veliko nižji, kot prej. Njega lahko vidim kot majhnega orangutana. Ljudje se mi smejejo. Ime mi je Per-la-sing. Tako majhen sem – tretjino prejšnje višine.« »Da, to je to. Vrni se v prejšnje življenje, ko si bil na matični ladji. Moraš mi povedati, moram vedeti.«

Frederic ali me ni slišal ali pa ni poslušal: »Moja mati je umrla medtem, ko me je rojevala. Vzgajal me je nekdo, ki ni zgledal kot jaz, ampak je bil njen obraz podoben mojemu, kot sem prej zgledal. Bila je visoka in je prihajala iz Lyre. Oseba, ki me je čuvala, je bila zelo dober prijatelj. Ta oseba si bila ti.«

Frederic je odprl oči. Pogledal me je šaljivo: »Tvoj obraz je tako čuden. Kaj sem kaj narobe rekel?«

Fredericovo pričevanje je bilo čisto nepričakovano. Nisem vedela ali naj ga sprejmem ali ne.  Za trenutek sem ga pustila ob strani, kot da je prišlo do napačne interpretacije z moje ali Fredericove strani. Bilo je malo verjetno, da se je to, kar je opisal, res zgodilo, ker kako bi hierarhija na matični ladji zavestno dovolila, da bodo osebe uničene. Meni to ni imelo smisla.

Tedaj je prišel Peter.  Srečala sem ga na seminarski delavnici v Hong Kongu. Nekaj mesecev po tem, me je poklical in me prosil za sestanek, ker je doživel notranji konflikt in je tako začutil potrebo, da me vidi. Strinjala sem se, saj sem mislila, da mi lahko kaj pove, kar bi se dodalo zgodbi o zvezdnih bitjih.

Sedel je na vroči stol in gledal fotografije s Karionga. Kazalo je, da nima posebnih reakciji glede njih, a sem ga vseeno vprašala: »Se lahko vidiš na matični ladji?«

Imel je čvrsto zaprte oči in globoke je zavzdihnil: »Preden sem prišel, sem potoval iz nekega planeta. Prestavljen sem na ladjo. Kot da sem mimogrede prišel na ladjo; že tako in tako sem se ji moral priključiti.  Planet, s katerega sem prišel, je bil zelen.« »Povej, kako zgledaš.«

»Ne tako kot oni. Tu sem edini z zelenega planeta. Na dlaneh in z notranje strani rok imam nekaj kot so bele zaplate. Preostala koža je temna, kot da je ožgana od sonca. Čutim, da imam zelo majhno glavo, zamaknjeno vnaprej, glede na ostali del telesa. Na vratu imam nekaj podobnega zanki. Na rokah nimam palcev in na prstih nohtov. Na vsaki roki imam štiri prste.  Zdi se, da grem na ladjo, da se srečam z nekom in v tem trenutku se počutim tako pomembnega.« »Kdo te pelje na ladjo?«

»Oh, lahko ti rečem, da imam realno stališče. Ti ljudje so definitivno podrejeni. Sicer ni ravno na meni, da o tem govorim, ampak  čutim, da so v celi zadevi nepomembni služabniki. Oni vozijo majhno letečo ladjo. Zelo majhna ladja je to, jaz pa sedim na nekem sedežu. Počutim se pomembnega.« »Ali ostali na ladji zgledajo kot ti?«

»Oni so modri in beli, vendar niso vsi enaki. Eden med njimi je hruškaste oblike, ostali zgledajo človeško.« »Kako oni gledajo nate?«

»Malo se me bojijo. Morda jim je malo nelagodno, ker čutim, da imam nekakšno avtoriteto. Ko smo prišli in ko sem se bližal matični ladji, so oni odstopili. Rekel bi, da sem bolj paradiral kot hodil. Notranjost matične ladje je zelo svetla in je potrebno nekaj časa, da se oči prilagodijo. Druga ladja je bila precej temna v notranjosti. Počutim se oddvojenega od osebe, ki preživlja izkušnjo. On se ne more obsvetiti, ker mora nekaj opraviti.« »Ali te je kdo pričakal?«

»Da, tri osebe, ki zgledajo kot tisti s hruškastim telesom. Lahko bi bili Reptili, a niso. Njihova koža je kot koža morskega psa, obrazi imajo troslojne.« »Te kaj skrbi?«

»Ne, imam resnično misijo, imam cilj. Vsi me prepoznavajo. Sledijo mi in se medsebojno sporazumevamo. Zdi se mi, da se mi mudi, ker ladja odhaja. Nekomu se smejem. Ta oseba beži z ladje in mi se ji smejemo.« »Kako zgleda?«

»On zgleda človeško in ima zelo bledo belo kožo. Je precej visok in spodnji del njegovega obraza je koničast. Njegove oči so mandljeve oblike in vodoravne. Zgornji del glave je širok. Ima resnično prisrčen karakter in je definitivno oseba na položaju. Smeje se z mano. Komandna soba je podobna tisti na vesoljski ladji Enterprise. Zelo svetla je. Okoli je tehnična oprema, ki zgleda zelo enostavno. Tu so tudi velike svetle površine, ki prikazujejo informacije.« »Pojdi naprej v času in mi povej, kaj se dogaja,« sem predlagala. »Zdaj se počutim, kot da se prebujam in da sem bil v neki lupini ali cevi. Imam drugačno barvo kože. Ni tako temna kot prej. Modrikasta je kot pri drugih, čeprav je malo temnejša. Kot da sem šel skozi neko transformacijo. Počutim se, kot da sem slekel nekaj s sebe.

»Ali imaš kakšno nalogo zdaj, ko si šel ven iz kapsule?«

»Hmm, čutim, da v tem trenutku ne rabim nič početi. Samo čakam, da pridem do prednjega dela ladje. Zdaj opazujem to, kar zgleda kot računalniški ekran sončevega sistema. To je na enem od velikih ekranov. Planeti imajo različna imena. Prvi se imenuje Zun, drugi Varn, Mu je tretji, Zaron četrti, potem pa sledi tisti, ki se imenuje June. Vse orbite so vrisane. Prikazano je več planetov kot v današnjem sončnem sistemu. Sem rahlo vznemirjen in končno občutek, kot da sem šel skozi nekaj. Imam koordinate, ki jim moram vnesti v svoj sistem. To ima vezo z lokacijo, na katero sem bil napoten. Dobil sem informacijo o tej lokaciji.« »Oh, kaj si ti neka vrsta navigatorja?« sem vprašala.

»Ne vem, kam bi se vklopil, a zgleda da imam nek ključ. Nekaj je odvisno od informacij, ki jih vnašam v njihov stroj. To je čas in prostor, na katerem se bo vsa ta stvar zgodila. To se počne ročno. Ko postavim roko na ta stroj, se diagram spremeni. Vsi planeti so se premaknili, razen planeta Mu, ki je zdaj statičen. Čutim, da je to informacija, ki je potrebna v zadnji minuti. Vsakič, ko se ga dotaknem, planeti spremenijo položaj, mi pa se približamo. Ko bomo prispeli, ladja ne bo mogla skozi oblačni sloj. Zdaj stoji mirno in je le nošena proti planetu. Nujno je, da se z manjšo ladjo potuje do površine. Na planetu je nekdo, ki ga moram kontaktirati.«

»Zakaj?«

»Diplomat sem. Imam kontakte s tem planetom, ki jih drugi nimajo. Zato imam koordinate.«

»Ima to kakšno vezo z mirom?«

»Da, definitivno. Zdi se mi, da se bomo srečali z nekom, prihaja pa tudi komandant. Izvidniška ladja se spušča na gladko površino kot piramida z odsekanim vrhom.«

Reptili, s katerimi se srečamo, so se zelo okitili. Na sebi imajo veliko zlata. So rdeče-rjavi narod in so zelo samozavestni, kar me dela precej nervoznega. Odvijala se bodo pogajanja ali nekaj podobnega.

Zgodila se bo neka predaja, predaja palice in ta bitja v kičastih oblačilih bodo veličastno odšla z visokimi častmi. Želijo zadržati čist obraz.« »Ali so zadovoljni s tem?«

»Da. Tu so tudi nekateri drugi, ki so kot služabniki ali nekaj takšnega. To so manjvredna bitja, čeprav zgledajo zelo človeško. Imajo ozke glave z velikimi ušesi. Imajo pet dolgih prstov. Zgledajo kot sužnji.

Izvidniška ladja odhaja z ostalimi, mene pa so pustili tu. Eden, okrašen, me gleda in me vpraša, »Je zdaj čas?« Odgovoril sem: »Da.« Potem sem jim dal navodila, da nadaljujejo z delom. Noč je, jaz pa preverjam popis, medtem ko prihajajo večje ladje z modrimi bitji. Izkrcavajo zaloge in stroje. Nekateri sestavljajo neko vrsto svetlobne signalne naprave, drugi pa izkrcavajo stožčaste cisterne, v katerih se nahajajo semena in trosi.

Ponovno se oglaša občutek vznemirjenosti in nezaupanja. Zdaj opazujem evakuacijo iz napadene matične ladje. Zapuščajo jo veliko manjših ladij. Energetski tok vstopa na ladjo in znotraj nje izziva eksplozija. Sem precej miren. Stojim ob komandantu, kot da je to pričakoval.«

Ponovno se je dogajalo. »Ali si rekel, da se je to pričakovalo« »Da, čutim, da se je vedelo; sigurno ni bilo nepričakovano.« »Kaj je s komandirjem … ali je tudi on to pričakoval, glede na to, kar počne in govori.«

»On le izdaja ukaze, midva pa le opazujeva. Oba sva precej nepovezana, a ne paničariva.«

Nastal je dolg odmor. V meni se je porajal čuden občutek. Začela sem ga priganjati, »Komandant je prišel iz ladje, kajne?«

»Ne vem. Odšel sem na drugo ladjo, on pa je prišel z mano. Z veliko hitrostjo potujemo proti planetu. So še druge ladje, a nas ne sledijo. Ta, v katerem sem jaz, je padel v vodo.«

Vzravnala sem se: »Da, to je točno, eden je padel v vodo. Praviš, da si bil na ladji, ki je padla v vodo.« »Da. V  trenutku, ko je padel v vodo, se začutil močen udarec. Vidim pozicijo, kjer je ladja zletela v vodo. Zgleda kot jezero.« »Jezero?  Bi to lahko bil zaliv Broken Bay?« »To bi lahko bilo katerokoli mesto, vsekakor pa zgleda kot jezero. Nekako ne morem točno odrediti, kje bi to bilo, vem pa, kaj se dogaja. Zdaj gre skozi vodo, pod skalo in nato navzgor z druge strani proti mestu, podobno pečini. Te ladje so amfibije.«

V tem trenutku sem se spomnila morskih skal, ki se nahajajo pri griču, nedaleč od Broken Bay zaliva. Morda je tam pristalo neko drugo plovilo iz matične ladje in se skrilo v pečinah. To bi lahko bilo novo odkritje, vendar zakaj sem to prvič slišala po tolikih regresijah? Morda niso mogli iti ven: »Ali imaš občutek, da je vaša ladja tam zadržana?« »Zadržana v smislu, če bi hotela vzleteti od tam, bi zašla v težave. Tako je na kopnem. Tu se odvijajo vse te aktivnosti. Tu so še ladje. Mislil sem, da je ladja strmoglavila, a ni. V tej veliki pečini se nahaja veliko ladij in mnogo majhnih bitij, ki tekajo naokoli.

Hmm, pečine, ki jih imamo v mislih, niso tako velike, on pa je govoril o številnih ladjah. Postajalo je zmedeno: »Ali so v pečini reptilska bitja?« »Ne, niti enega ni.« »Je s tabo bilo kašno bitje z ladje?« »Da, veliko. Definitivno veliko posadke se giblje naokoli, majhna bitja kot sužnji izkrcavajo stvari, da bi rešili vse, kar se rešiti da. Tu je tudi veliko kovinskih strojev srebrne barve. V tem trenutku je zelo vroče in vsi hitijo. Širi se občutek, da je nekaj »opravljeno« in je nepovratno.« »Ali si vedel, da se bo »to« zgodilo?« »Zdaj se mi zdi, da sem vedel. Nimam občutka, da je bilo nepričakovano. Vsa ta bitja so panična, čeprav so vedela, kje je bilo to mesto in vedeli so, da lahko pridemo v to pečino skozi vodo. Vedel sem, da je to znotraj kopnega in da to ni pečina temveč ogromna jama. Do nje je treba iti skozi vodo in vse je razsvetljeno.« »Kako zgledajo druga bitja na ladji?«

»Nekateri so tisti hruškaste oblike, o katerih sem že govoril. Večina so suhi s kožo podobno morskemu psu.«

»Imaš kakšne veze z reptilskimi bitji, vezano na vse ostale?« »Neko vrste veze; Da, jaz sem tisti, ki je bil posrednik.« »Ali veš, če je bilo na matični ladji preživelih?« »Če so preživeli, nimam pojma, kje bi lahko bili.«

Tu je bilo nekaj narobe, kar se ni ujemalo: »Dobro, pojdi malo naprej in mi povej, kaj se dogaja.« »To je precej kasneje, morda par let. Zdaj se je vse uredila in večina jih je še pod zemljo. Skoraj vsa oprema je zunaj in osebje, ki sem ga prej videl, je tudi zunaj. Zunaj klijejo rastline iz semen. Vzgajajo jih sužnji.«

»Lahko ponovno pogledaš na svoje telo in mi poveš kako zgleda?«

»Zdaj je ponovno rjave barve. Tako čudno je to. Znova sem se vrnil v prejšnje stanje, ko sem vstopal v matično ladjo. Mislim, da sem se prilagodil okolju. Ladje, ki so preživele napad, zdaj odhajajo, ker je ta zadeva vzpostavljena ne glede na vse.« »Kam odhajajo?« »Nazaj k svojim domovom. Male ladje se trudijo priti do tam. Kot da vsi bežijo. Ker ni matične ladje, bodo poskušali sami prispeti. Jaz nimam nobenega upanja in ne grem z njimi.« »Ali veš, kaj se jim je zgodilo?« »Ne, samo izginjajo. Čakali so in čakali, dokler ni postalo varno.  Reptili mislijo, da je vse uničeno in da so druga bitja odšla. Tu se je končno začela razvijati nova civilizacija s pomočjo hrane in tehnologije.« »Je bilo to vse še naprej pod zemljo?«

»Ne, stvari so začeli prestavljati ven, da bi rastline lahko rastle. Uporabljali so semena in trose, ki so bili v rezervoarju in so jih prinesli s sabo. Prišlo je do časovnega zamika; čutim, da sem odšel za dolgo. To, kar se je zgodilo, je bil začetek nove civilizacije, zasnove na ostankih matične ladje.«

Zdaj se skoraj nič ni ujemalo. »Dobro, zdaj se vrni na matično ladjo, ko so vsa bitja na njej v čas, ko so se Reptili vrnili v svoj svet in napadli ladjo.« »Da, problem je, ker niso uspeli prenesti vse opreme in materiale. Problem je nastal, ker se je začelo s polovično opremo.«

»A tako. Lahko pogledaš naokoli in videti, če je glavni komandir tam?« »Zdaj je tam in še nekdo drug. Če pogledam naokoli, vidim nekega drugega, neko podobno bitje.« »Kot, da je brat?« »Da.«

»Za trenutek sem se globoko zamislila. »Aha, brat komandirja je šel na ladjo, ki je padla v morje in se razbila. On je umrl na tej ladji.« Peter je pokimal: »Da, videl sem jo in se je sigurno razbila. Veš, ni zgledalo, da bi lahko kdo lahko preživel.«

Zdaj se je stvar vsaj razjasnila. Peter ni bil na ladji, ki je potonila. Želela sem ga pomiriti: »Vendar so bili preživeli s te ladje.« »Peter se je nasmehnil: »Dobro.«

Morda so Petra ubili, pa je zdaj to opazoval iz nekega drugega življenja. »Imaš občutek, da si še bil tam v tem času ali si se šele kasneje pojavil?« »Še sem tam.«

»Zelo pazljiv moraš biti s tistim, kar opazuješ. Nagnjen si hitremu opazovanju celote, jaz pa to poskušam razdeliti. Lahko zdaj vidiš sebe, kako si preživel nesrečo na matični ladji po tem, ko si vedel, da so se Reptili vrnili v svoj svet?«

“Malo.” “Samo malo?”

»Dobro. Vidiš, to res ni bilo nepričakovano. Zares sem čutil prej, preden se je zgodilo – da bo čas, ko se vse izkrca. Na žalost ni bilo, ker so bili oni prehitri v svojih načrtih.« »Da, ampak ali se o tem ni govorilo s poveljnikom – to, da bi se oni lahko izneverili?« »Ne, a jaz sem se poskušal pogajati, vendar oni niso hoteli. Poskušal sem storiti vse, da bi čim laže lahko izvlekli stvari. To je bilo bistvo pogajanj. Veš, počutim se kot medgalaktični diplomat.  Zelo pomembno je bilo, da se zgodi. To je bil način, da se pridobi na času.« »Zakaj si rekel, da je bilo zares pomembno, da se to zgodi?«

»Zaradi vseh stvari, ki so jih prinesli na matično ladjo. Zelo pomembno je bilo, da najdejo pot v to novo civilizacijo. Vsi so vedeli, da jim je to neizbežno potrebno, da bi ponovno vzpostavili civilizacijo z drugega planeta.«

To se je precej poklopilo. »Da, to je bilo kot ustvarjanje novega vrta. Pravzaprav je to bilo planirano veliko preje, preden so Reptili zavzeli Zemljo. Kasneje so bilo na silo izgnani. Verjetno si odigral neko vlogo, da si pomagal pri tem. Se lahko vrneš nazaj na matično ladjo v trenutek, ko je eksplodirala? Si umrl skupaj z glavnim poveljnikom?« »Ne.«

»Pazljivo razmisli o tem. Veš, da ko umreš, se tega v tistem trenutku ne zavedaš. Želim, da pogledaš in vidiš ali si zares v tem trenutku zapustil telo in nato morda šel v neko drugo telo.«

Peter je globoko razmišljal. »Dobro, v tem vmesnem delu obstaja prekinitev, ker ne vem, kako sem iz ladje prispel v pečino.«

Pokimala sem: »Mislim, da boš odkril, kako si pravzaprav zapustil telo in da je bilo uničeno skupaj z ladjo.«

»Zgleda, da obstaja takšna sled vodstva v mojem umu.«

»Da, mislim, da črpaš iz izkustev in veščin prejšnjih življenj, a potem si jih uporabljal v naslednjem. Morda je bilo to veliko kasneje, ko si šel v pečino pod Zemljo. Dobro, mislim, da sva skoraj tu končala. Obstaja še kaj, kar bi želel tu še pogledati?« »Da, definitivno tisto s krivdo?« »Imaš občutek krivde?« »Da. Beseda »krivda« mi je takoj prišla na misel.«

»Je to zato, ker si diplomat in si dojel, da ves čas tu nekaj ni v redu?« »Dobro, poskušal sem storiti, da to deluje, a enostavno nisem mogel govoriti in okolišati na svoj način.«

Vzravnala sem ramena: »Da in ti si zares napeljal tudi komandirja na krivo pot, ker si mu nekaj govoril, a obenem si vedel, da se Reptili ne bodo strinjali. Se počutiš krivega, ker si vedel, da le nameščaš predstavo?«

»Saj so tudi njihovi komandirji to vedeli.« Začudila sem se: »Kaj si rekel, da so tudi njihovi komandirji vedeli?«

Peter je prikimal: »Zato so poklicali mene, zato so me pripeljali. Tisti, ki so ga poslali kot komandirja, so vsi vedeli. On ni vedel  v kaj se spušča, jaz pa mu nisem mogel povedati, ker me je hierarhija v to uvedla. Oni nikomur niso povedali, ker bi drugače nastal velik strah, oni pa niso želeli, da se to zgodi na ta način.

Zardela sem in bilo mi je slabo. Potrebovala sem nekaj, kjer bi se lahko udobno počutila: »Dobro, Peter. Še zadnjič odidi do ladje do trenutka pred napadom. Poglej komandirja in mi povej, kaj počne in kaj govori.«

Petrov izraz obraza je bil resen: »Dobro. Obrnil se je proti operaterju  za oddajanje delcev in rekel »streljaj, streljaj«.

POGLAVJE 9 

Tomova regresija

Druga Stevenova regresija

Alcheringa pojasnjuje zaroto

 Po regresiji sem odšla potrta in prestrašena. Globlji pomen je bil zelo jasen. Organizatorji misije na Zemljo so vedeli vnaprej, da bodo zvezdni ljudje uničeni. Nekaj dni sem se sprehajala naokoli in poskušala racionalno pojasniti situacijo. Nekateri, s katerimi sem delala regresijo, so izrazili občutek, da je vse, kar so izkusili, bila le njihova domišljija. Za trenutek sem si zaželela, da je bilo Petrovo pričevanje domišljija. Potem je prišel Tom. Ko je videl fotografije Karionga, se je nasmejal: »Da, blizu ladje sem. Izkušnja je bila prenesena. Imam občutek, da sem avtoriteta.« »Ali se nahajaš na ladji?« »Še ne a počutim se drugače. Moji občutki so zelo jasni, a vse je kot domišljija.« »Spusti to. Poglej navzdol in mi povej, kakšno je tvoje telo.«

Medtem, ko je Tom zaprtih oči gledal navzdol, je rahlo zamahnil naokoli z rokama. »Čutim, da je moje telo lahko, a ni krhko. Roke so tanke. Telo je precej nežno. Povsem zdravo in močno je. Ni sledu podhranjenosti ali bolezni, čeprav je tako nežno. Med nogama je nek organ, ki zgleda kot cev. Je kot zelo enostaven privesek, ki se uvleče v telo. Dobivam uvid v zelo osvetljen prostor; morda je to ladja. Kontrolni pulti so zelo aerodinamični. Gumbov ali stikal ni. V osrednjem prostoru se nahaja most; morda je to še malo naprej. Da, seveda, to je moč uma. Vibracija misli ustvarja pogon ladje medtem, ko potuje skozi multidimenzionalna področja. Obstaja sistem telepatskega upravljanja. To je napredna tehnologija.«

»Kako ta sistem upravljanja deluje?« »S pomočjo osebe, ki sprejema in posreduje podatke ali informacije. Ta posebna naprava povečuje možganske valove, ki se usmerjajo na določeno mesto. Obstajajo kristalne strukture, ki fokusirajo energije.«

»Je zdaj še kdo v tvoji bližini?« »Da, tudi drugi so tu. Vidim njihove silhuete, dolge vitke postave, ki stojijo okoli mostu na svojih delovnih mestih in počnejo to, kar je potrebno. Zdi se, da je pod mostom precej ljudi. To je specialna misija. Zdi se, da sem počaščen, da ahko sodelujem v njej.«

Želela sem takoj odkriti, v kakšni ladji se nahajajo: »Ali lahko kje vidiš Komandanta?« »Nekaj mi govori. Obstaja vprašanje o nalogi ladje. Zadolžen sem za dnevno upravljanje ladje; tudi zastopam ga in svetujem v procesu odločitev. Komandant je malo zaskrbljen.« »Ali veš zakaj je zaskrbljen?« »On o tem ne govori. Mislim, da nekaj sluti.« »Ali ste na začetku misije ali na poti?« »Na samem potovanju.« »Pojdi naprej v spominu, ko je ladja prispela na Zemljo.«

»Pristali smo na področje, prekrito z grmovjem in lahko vidim, da se nahajamo v novem in neprijetnem okolju. Nekateri so ranjeni. Sem zunaj ladje, kjer smo postavili tabor, kajti tu moramo ostati. Na nekatere elementi okolja škodljivo vplivajo. Potrebno je vzpostaviti pravilen način za vzdrževanje življenjskih pogojev. Dokler smo potovali z ladjo, s tem nismo imeli težav, tu pa moramo o tem dobro razmisliti. Lahko vidim skupino ljudi, potrebnih pomoči. Veliko je žalosti in razočaranja, osamljenosti in čustvenega trpljenja.« »Se tudi ti tako počutiš?« »Počutim vseprežemajoči strah in tudi trpljenje, vendar moram držati kontrolo nad stanjem, v katerem se nahajamo. Veš, imam dolžnost, kot tudi drugi v poveljniški verigi, da skrbim za dobrobit drugih. Moram zdržati in odmakniti strahove ter začeti organizirati ljudi v skupine, da bi lahko tu skladno delovali.« »Ali se počutiš odgovornega za poškodovane ljudi?« »Ne, samo izvrševal sem svojo dolžnost. To je počel po svojih najboljših močeh. Bile so priložnost, ko bi lahko storil kaj bolje, a kljub vsemu smo vsi delovali po svojih najboljših močeh, s sposobnostmi, ki smo jih imeli.«

»Vrni se na matično ladjo pred tem, ko ste se izkrcali na Zemlji.« »Zgleda, da nas napadajo druge ladje. Kot da je zaseda . Pretrpeli smo velike izgube.« »Kako se počutiš s tem v zvezi?« »Malo sem presenečen. Tega nismo pričakovali.« »Kaj ste pričakovali?« »Pričakovali smo, da bo lahko. Morali bi izvesti veličastno misijo za galaksijo. Prežemal nas je občutek praznovanja in sreče, ker smo bili vključeni v misijo. To je reševalna misijo. Pomagali bomo bitjem, da se osvobodijo vezanosti, suženjstva in teme. Pooblastil nas je Bog, poslal pa Svet.«

»Mi lahko poveš več o Svetu, ki vas je poslal?« »Sestavljajo ga predstavniki različnih svetov.« »Imaš predstavo raznih svetov, raznih ras?« »Obstajajo predstavniki skoraj iz vseh svetov, vključno tistih, ki niso svetli, tako da ima vsaka vrsta, vsak svet pravilo glasovanja. So takšni, ki so pomembnejši od drugih, kar pomeni, da se nekateri odgovorni in nadzorni položaji v svetu držijo določene vrste. Vsi pa so vključeni. Lahko  izrazijo svoja stališča in glasovati v svetu. Njihova mišljenja  o večini stvari so soglasna, posebno ko pridejo iz svetle strani. Svet je usklajen s svetlobo.«

»Kako se je Svet odzval na to misijo na Zemljo?« »Oni so nas žrtvovali.« … Ta izjava je bila pravi udarec zame. »Zakaj bi vas žrtvovali?« »Ker pogajanja z nekaterimi drugimi vrstami niso uspela.  V igri je bila celovita slika, česa nihče takrat ni mogel videti. »Lahko to zdaj spremeniš v besede?« »Uničene vrste bi morale ostati in ustvariti civilizacijo. Posledice tega bi ustvarile začetek privabljanja svetloba na to mesto in osvoboditev od okov suženjska in teme. To je celotna slika. Na ta način so se dogodki razvijali. Obstajala je zgodba o žrtvenem jagnjetu, žrtvi, v kateri je to ljudstvo sprejelo veliko izgubo za dobrobit drugih ras. Zaradi tega je planet lahko napredoval. Proces ponovne izgradnje in premagovanja preprek je ustvaril željen učinek. To, da smo premagali sovražnika, ni prineslo zmage, ampak premagovanje različnosti, strah pred nemiri in temo.  Ti ljudje so tu lahko ustvarili nekaj novega in vrednega, a vse je bilo pozabljeno. Vsi so mislili, da so izgubili, a so v bistvu samo s tem, da so ostali in obstali zmagali. Moja naloga je opravljena.«

To je bil konec regresije. Hotela sem že ugasniti magnetofon, ko sem zastala: »Ali želiš reči še kaj?« »Da. Bil je še tretji komandir, Juda, ki je izdal ladjo, da bi sebe rešil pred trpljenjem in nesrečo. Skrivoma se je pogajal z Drakoni o delitvi in da bi rešil sebe je ogrozil druge. Ne vem, kaj se je zgodilo tej osebi, a glede tega je potrebno reči kaj več.« Vzravnala sem se in ga pogledala. Nisem bila prepričana, da sem to želela slišati. Tom je nadaljeval: »On je imel slab karakter; imel je slabosti. Resno vam povem, da je bil dogovor zelo enostaven. To je storil le zato, da bi rešil svoje življenje sredi kaosa in barbarstva, ki se je nadaljeval. Tretji v poveljstvu je slutil, kaj se bo zaradi zarote z Drakoni zgodilo. Zavedal se je, da se ni držal obljube in da je bila nastavljena past. Njegov glavni pogoj je bil, da se izvleče iz gneče nepoškodovan, kot tudi njegovi bližnji. Vedel je, kaj je galaktični svet nameraval storiti. Vedel je tudi o sovražniku in da je plan Drakonov, da ne spoštuje dano obljubo. Poznal je obe strani kovanca in zato je vedel, kako se bo potovanje končalo.  Tretji v poveljstvu Rexagene se je želel izogniti napadu na svoje življenje.

Njegova zgodba je bila zelo enostavna; to je bila zgodba o pohlepu in sebičnem interesu. Očitno je bilo tu nekaj tudi za njega in to so bile velike nagrade za sodelovanje od Drakonov.  Torej, sedel  je na dveh stolčkih. Imel je obe strani kovanca in tako tudi pooblastila in avtoriteto v galaktičnem svetu z ene strani, z druge strani pa denarno nagradno od Drakonov. Ker je poznal načrtovane dogodke,  je lahko barantal z Drakoni. Bil je eden od bitij iz Plejad, ki ga je svet spoštoval.  Imel  je visok družbeni položaj, značajen uspeh in kariero. Vzpenjal se je s čini časti, z zaslugami; spoštovali so ga. Zaradi skušnjave je moralno padel. Izkušali so ga z blaginjo. Njegova slabost je bila materialno imetje. Zato ni slučaj, da je bil podkupljen s strani posadke tega usodnega potovanja.  Vse to je bil del nebeškega načrta. Lahko bi rekli, da je on ta, ki se je podpisal na ta načrt in se odpovedal obrambe Rexagene tik pred napadom.

Takrat sem sama končala regresijo. Jeza in občutek izdaje, ki se ga čutila, je zasenčil mojo željo, da poslušam naprej.  Nekaj dni sem razmišljala o Tomovi regresiji.  Ali se je zaradi tega Binjal v Stevenovi regresiji smejal, ko je govoril o misiji? Kaj je že povedal? ‘Mi smo jih prepričali, da bo to organizirano in varno. To je to, kar smo jim povedali.’ Hotela sem vedeti in poklicala sem Stevena. Prosila sem ga, da pride do mene.

Potem, ko je Steven zakorakal do vročega stolčka, se je takoj povezal in identificiral z Binjalom od Elohima. Za trenutek sem se smešno počutila kot da je vse to bilo nastavljeno. Prosila sem ga, da pojasni, zakaj se je nasmejal, ko sva se pogovarjala o 50 tisoč zvezdnih bitij, ki niso uspela v svoji misiji na planetu  Zemlja. Pogledal me je s kančnom nasmeha: »Telesa duš zvezdnih bitij so bila smisel tega, kar se je premikalo iz planeta na planet. Z izrazito okrutnostjo v času transfera fizičnih teles iz enega na drugo mesto, se je manifestacije njihovih zavesti spremenila. Obstaja čas, da zapustiš telo, kar lahko storiš, kadar to želiš.  Na začetku smo svetu predlagali, da zvezdna bitja zapustijo svoja telesa pred potovanjem. Tako bi skozi medzvezdni prostor potovali brez teles. To je bil ponujen načrt. Namesto tega so se odločili, da bodo zvezdna bitja zapustila svoja telesa na Zemlji, da bi lahko pustili odtis svojih fizičnih oblik. Kot sem že prej rekel, so mislili, da bo to obdržalo vrednost skupnosti in vsega ostalega.

»Zakaj potem tisti smeh?« sem vprašala. »Ta smeh se je nanašal na prekrasno spremembo načrta, kajti to je res bil božanski dodatek. Zdaj nismo jemali le njihova duhovna telesa, ampak tudi odtis njihovih fizičnih teles. Mislili smo, da je to sijajna zamisel.« »Kako je lahko kaj takšnega imelo smisel? Predvidevalo se je, da bi to imelo večje koristi za načrt – ali poskušaj to povedati?« »Da, vsekakor, veliko večjo korist. V tem primeru, bi posamezniki, utelešeni na Zemlji, lahko raziskovali tudi psihične in fizične ostanke kulture, ki so jo zapustila zvezdna bitja. To je za nas v fizičnem utelešenju na Zemlji zelo spodbudno.« »Torej se v bistvu nisi smejal njim?« »Ne, smejali smo se skupaj z njimi, z njihovimi dušami. Svojo odločitev so sprejeli na nivoju duš. To je bilo res prečudovito. Bilo je čudežno. Smeh ni imel nobene veze z njihovo fizično destrukcijo. Mislim, da je destrukcija fizične oblike boleča izkušnja, a to je le fizična bolečina.«

Še vedno sem bila zmedena: »Pa zakaj si se potem izrazil s smehom?« »Dobro, na mojem nivoju v besednem pogovoru pomeni smeh intenzivnejši dražljaj energije. Govorili smo o fizičnem premikanju zvezdnih bitij iz enega mesta na drugo, kot tudi o opisu njihove izbire, da zapustijo telesa, kar je – kot sem že rekel – izbira duš. Razprava je zahtevala nek odgovor in jaz sem dal pozitiven odgovor. Ali razumeš?« Pokimala sem: »Nisem sigurna, če razumem, niti ne razumem samega odgovora. Smeh nakazuje na pomislek, da si se smejal njim ali da si sumil v njihovo sposobnost, da razumejo, kar so počeli.« Steven se je nasmehnil in zamahnil z roko: »Moraš razumeti, da čeprav to povzroča večjo fizično bolečino in večjo zavest zunanje vezanosti za fizično obliko, je to vse bilo za veliko večjo dobrobit. Kot duše so se tega popolnoma zavedali. Čestital sem izbiri njihovih duš. Sprejeli so pomembno odločitev z ozirom na dane okoliščine in njihove fizične travme. To nam je tudi pomagalo. Zdaj se lahko oddahnemo, ker ko pride čas, da zapustimo fizična telesa, bomo vedeli kako se vključiti v nova utelešenja na drugem planetu, v telesu, ki je namenjeno, da doseže svetlobo.«

Prevzel me je skrivnosten a grozljiv občutek: »To zveni kot da je vse to bilo storjeno za Reptoide, Dinoide in Drakone.« »Res je.« Tedaj sem spoznala, da edino kar lahko storim je, da točno izvem, kaj se je zgodilo misiji, torej sem morala samo vprašati. To sem tudi storila: »Povej mi s svojega stališča, kaj se je zgodilo potem, ko je prispela matična ladja.« Stevenov obraz se je razlezel v širok nasmeh, kot da je čakal, da ga to vprašam: »Prevzel sem reptilsko obliko, da bi deloval na reptilskega kralja in kraljico. Zelo lahko mi je bilo spremeniti fizično obliko. Obnašal sem se kot svetovalec. Kadarkoli so se nahajali v neprijetnem položaju medtem, ko se je približevala zvezdna ladja, sem jim nudil nasvet. Na umu sem imel velik načrt, da integriram različne zemeljske vrste z Zvezdnimi bitji, a vedel sem, da se Reptili s tem ne bi nikoli neposredno ukvarjali. Nenamerno sem jih vodil v pravo smer. Namesto, da so poslušali moj nasvet, jim je morali bilo jasno, da so oni ti, ki so imeli korist in so zato bila moja stališča zelo omejena. Vendar pa je bila uspešna integracija vrhunski cilj. Moj glas je v ušesu reptilskega kralja postal med približevanjem ladje zapleten. Na terenu so imeli dvojne agente in ti priložnosti »diplomati« so odšli do ladje, da bi se pogovorili o podrobnostih za varen in uspešen prihod zvezdnih bitij.  To bi lahko bila zgodba za naslovnico, kar smo povedali njihovim uradnikom, ki so bili prepričani v svoja mišljenja.

Drugi del načrta je seveda potreboval slabe veze na višjih nivojih poveljstva zvezdnih ljudi. Bolj kot vse ostalo nas je zanimala njihova tehnologija. Nekatera njihova orodja, deli strojev bi nam bili neprecenljivo koristni v boju proti Mačjemu narodu, v kontroli nad Dinoidi kot tudi v razvijanju novih in sposobnejših vrst podobnih opicam, ki bi delale v naših rudnikih zlata. Preizkušali smo jih. Moramo smo najti osebo, imeti manjši sestanek – eden na enega ali eden na 2 zvezdna bitja – in jim ponuditi poravnavo. Na začetku je precej dobro kazalo. Vse je zanimalo, od kje smo. Govorili so nam: ‘Ali bi nam lahko odstopili manjši laser?’ Mi bi vedno odgovorili: ‘Seveda, vzemite tega v dar in izkaz prijateljstva.’ Čas je mineval in bilo je vedno več menjav, dogovarjali so se večji posli in iskalo se je več strojev, mi pa smo vprašali: ‘Kje na planetu puščate svojo opremo?’ Na koncu koncev so se tudi oni tu in tam spuščali na planet. Tako smo izvedeli, da so imeli tudi druga mesta za pristanke, na katerih so puščali svojo tehnologijo in izvajali genetska raziskovanja, za katera nihče drug ni vedel.

Sedaj smo lahko šli dol, da jih natančno pogledamo in kaj naučimo. Če bi zaradi kakšnih okoliščin bila komunikacija z matično ladjo onemogočena ali uničena ali enostavno nemogoča, bi lahko dobili vse za sebe. In tako sem bil tu in iskal to vrsto informacij v zameno za mogočo poslastico o vašem izkrcanju ha ha ha itd. Nekateri sklenjeni dogovori z zvezdnimi bitji so za njih postali nevarni. To bi lahko ogrozilo njihove položaje, njihovo spoštovanje do oblasti. Vendar dogovori, ki smo jih sklenili, so bili še slajši, mi pa smo imeli nekaj za ponuditi, seveda. Tudi zamisel o belo zlatem prahu je na začetku zgledala precej privlačno. Seveda mi ne bi štedili, ampak bi enostavno le ponudili. Ne smemo pozabiti, da so se dogovorili morali zgoditi na veliki dan, ko naj bi se ladja spuščala v čast slovesnosti.

Tako kot Binjal sem tudi sam včasih obiskal ladjo, nisem pa vedno bil zakrit. Včasih sem se pojavil kot diplomat, da Reptili ne bi vedno vedeli, da sem šel v njihovo korist. Na ta način sem se lahko več naučil o nekaterih stvareh, o čemer mi ni bilo treba poročati, kot sem se vrnil. Vodil sem tudi nekatere še slajše dogovore. Odkril sem celo lokacijo prejšnjega genetskega laboratorija na njihovem planetu in še nekaj boljšega … našel sem dostop do rezultatov eksperimentiranja. Seveda je bilo vse to med zvezdnimi bitji strogo zaupno, odkril pa sem tudi, da so bili kompromitirani.  Pregovori so postali precej komplicirani. Postajal sem sumljiv in sem to povedal kralju, da so nekateri naši novinci na matični ladji razmišljali, da povedo svojim ljudem, s čim so se ukvarjali, kar je bilo skrajno nevarno zaradi lahkote prehoda, ki smo ga poskušali predstaviti. To je bila tudi zlata priložnost stvarnega časa primopredaje.

Alcheringa in Egarina naj bi pristala. Reptilski kralj in kraljica naj bi bila prisotna. Jaz naj bi šel gor v Binjalovi opravi,  uradno ali nauradno in se pogovarjati z nekaterimi visoko pozicioniranimi bitji, brez da nas motijo njihovi poveljniki.  To je bila izvrstna priložnost za pogovor in možnost, da nekaj uredim.  Alcheringa se je s svojo energijo popolnoma vključil z namenom, da bi vse gladko teklo. Pri tem se je zaščitil, ker je sumil, da se bo vse gladko odvijalo, kot se je predvidevalo. Vseeno so morali nadaljevati, čeprav niso bili sigurni, kaj se dogaja.  Imel sem srečo, da nisem posredoval  te informacije. Gor sem odpotoval sam.

Nek manj pomemben novinec, s katerim sem se pogovarjal o dogovoru v zameno za rezultate genetskih preiskav, je to povedal svojemu nadrejenemu. Znašel sem se v zelo težkem položaju. Vedel sem, da bo novinec ponižen in sem poskusil njegovemu nadrejenemu ponuditi poravnavo in ga prosil, da mi razkrije podrobnosti raziskav, ki bi bile precej koristne. Ker v tem nisem uspel, sem mu rekel: »Uničili vas bomo. Ali lahko dojameš, da je ti je to edina priložnost? Informacije mi lahko daš zdaj ali pa vas bomo razstrelili. Če želiš, da vaša vrsta preživi, mi takoj povej. To je redka priložnost. Povem ti, da bo celotna vaša misija propadla. Če pa mi daš informacijo, bomo lahko rešili vašo vrsto v hibridizirani obliki pod vodstvom in nadzorom Reptilov.

To mu seveda nikakor ni bilo všeč, a moral sem mu ponuditi.  Odšel sem in se tudi hitro vrnil, da bi se z njim pogovoril v prisotnosti kuščarske osebe. S sabo sem prinesel tudi možnost, da zvezdna bitja odberejo prihodnost Reptilov iz akaških zapisov, v katerih je navedeno, da bodo Reptili odgovorni za uničenje zvezdnih bitij.  Kuščar se je usedel in bil že v precej mirujočem stanju. Ni mu bilo povsem jasno, kaj se dogaja, mene pa tudi ni brigalo. Rekel sem: »Poglejte, vključite posnetek o tem, kaj se bo tem kuščarskim osebam zgodilo in videli boste, da boste jutri vsi umrli.« Seveda sta poslušala in bila povsem šokirana. Vedela sta, da sem na nek način odgovoren za celotno stvar. Povedal sem jima, da kralj in kraljica ne vesta, da sem tu, čeprav sem delno igral tudi v njuno korist in opisal svoj položaj, v katerem sem bil ločen od kuščarjev. Izgledalo je, da nista ravno sprejela tako, kot sem mislil da bosta. Pokazal sem jima primer tehnologije, ki naj bi se uporabila za njihovo uničenje, in sicer le majhen del, ki lahko naredi precejšnjo luknjo na eden od največjih delov opreme.  Nadzorniku sem rekel: »Veste, to je le majhna puška. Mi imamo top, ki je štiridesetkrat večji od tega in je pripravljen za vas.« Presenetil me je, ko je pokazal na kuščarja in rekel: »Ta vaš mali prijatelj se bo vrnil. Prenesel bo sporočilo, da smo zavrnili vašo ponudbo.« Nato je hotel videti to majhno orožje, ki sem mu ga pokazal. Ko  sem mu ga dal, je ustrelil vame. To je bilo to. Čutim, da bi rekel: »Prekleto, izgubil sem telo.« Dobro, nihče drug od kuščarjev ni o tem ničesar vedel.

Zvezdna bitja lahko vržejo moje telo v vesolje, če želijo, a meni je vseeno. Tedaj sem se odločil, da se vrnem in vzamem novo telo … isto telo kot je bilo to zadnje, saj to ni problem, in se zopet pojaviti v kraljevi sobani po sestanku.

Oh, še ena reč je, ki sem jo naredil potem, ko so me ubili in to je, da naredim nov načrt, s katerim mi bo uspelo, saj sem bil ob dober glas na Rexagene ladji. Na ladji je bil nek mladenič kot prostovoljec z Elohima, s katerim sva se že spoprijateljila. Rekel sem mu: »Če želiš, greš lahko dol in se  izvlečeš iz tega. Lahko izbereš … jutri lahko umreš.« Rekel je: »Da, verjamem ti.« Rekel sem mu: »To, kar moraš storiti, je da zjutraj vstopiš v to nenavadno, malo vzravnano opičje telo na tleh. Pri tem ti lahko pomagam.« Rekel je: »Da, želim to storiti.« Bil je bolj nadarjen od večine. Moj mali prijatelj je storil, kar sem ga zaprosil. Vstopil je v majhno opičje bitje, jaz pa sem dodal del sebe in vaba je bila nastavljena. Sedaj se je to običje bitje začelo čudno obnašati. Ujeli so ga kuščarski stražarji in ga odpeljali k Drakonu, da ga nahranijo. Kuščarji so ga ponudili kot žrtev, da bi dobili možnost, da se car Drako pojavi, da jim da navodila zdaj, ko se je majhna ceremonialna potegavščina zamenjave končala. A namesto, da se pojavi car Drakonov, sem storil nekaj drugega. Storil sem, da je novi drakonski car izgovoril: »Streljajte, razstrelite ladjo!« Kuščarji so se poslušno odzvali zapovedi in tako tudi storili. Duša malega dečka je odšla v svobodni prostor, osvobojena travme uničenja. To je bil najin sporazum. Zvezdna bitja so mislila, da bodo lahko to preprečila, če uničijo mene, ker sem bil glasnik te informacije, vendar sem storil tako, da se to vseeno zgodi.

»Ali imaš kakršnokoli vprašanje?« … Vse to sem težko sprejemal: »Zakaj bi zvezdno bitje tebi ustrezalo, razen zaradi grožje s smrtjo?« … Steven se je zasmejal: »Med potovanjem so začeli dojemati in si šepetati, da obstajajo neke težave. Vedeli so, da lahko pride to težavi in izdaje zaradi zrna suma. Kakor se je čas približeval, so začeli sumiti, da se ne bo zgodilo vse tako, kot so si zamisli.  Ponudba za samozaščito so postale še bolj privlačne. Teoretično smo jim lahko ponudili mesto v naši kulturi, čeprav jim ta zamisel ne bi bila najbolj všeč. Nisem imel ničesar boljšega za ponuditi, le toliko, da ustvarim malo negotovosti. Morda je to bila ponudba naše tehnologije, ki se je izvajala v fazah tako, da je bila koristna za njih in njihove družine. Nismo imeli možnosti, da skrbimo za genetske vzorce petdeset tisoč oseb, a za deset ali dvajset bi lahko poskrbeli. Rekel bi jim: »Ali želite biti med redkimi izbranci, če bodo v tem smislu ponujene zmožnosti?« … Past je bila nastavljena. Ni nam jih bilo treba zasledovati, le do konca smo morali iti.«

Steven je zastal in se zagledal vame kot prvič, ko sem mu delala regresijo. Zares mi ni bil všeč ta pogled, čeprav je bil vsakodnevni Steven zelo iskrena in dobra oseba. Nepričakovano se mi je v umu postavilo vprašanje: »Ali si kadarkoli kontaktiral s preživelimi?« Steven se je ponovno zasmejal: »Dobro, če lahko zaidem za trenutek. Zelo pomembno je bilo delati za kuščarje, da sem lahko vzdrževal njihovo strogo zaporedje misli.  Nisem mogel skreniti s te smeri tako očitno in ohraniti njihovo identiteto. Vendar pa sem se prvič približal preživelim zvezdnim bitjem v svoji izvorni podobi, visokem in vzravnanem opičjem bitju, ki je držalo kopje. Tako sem naredil še v drugih oblikah, da bi našel koga, ki bi imel več informacij, kar je bilo zelo težko, zaradi njihove stiske in družbenega položaja. Bolj jih je zanimalo najti načine, da pomagajo svojim bližnjim, kot pa da posredujejo očitno občutljive informacije nekemu tujemu bitju. Prav zato mi je bilo težko priti do tehnologije za Reptile.

Imel sem vpliv na nekatere preživele in sem zato spremenil obliko ter dal precizna navodila za začetek genetskega križanja vrste. Konkretno sem jim pomagal. Rekel sem jim, katere rastline naj uporabljajo, kako naj pripravljajo nekatera zdravila in kje naj najdejo nekatere živeli, ki bi jim koristile. Saj bi lahko to sami storili, a to je precej pospešilo zadeve in nič se ni prepustilo slučaju. Obstajala je možnost, da bodo Reptili spet pridobili družbeno moč. Čas je bil odločujoč.

Uničenje je bilo na nek način precej zaskrbljujoče tudi za Reptile, to pa zato, ker je šlo za znaten dogodek z veliko smrti.  Silne vojne aktivnosti so bile usmerjene proti nekomu, ki jasno ni bil agresor. Običajen kuščar se je začel spraševati čemu? Nujna je bila politična pomoč in zato me je kralj zaprosil za vodstvo.  Predlagal sem, da je modro biti ljubezniv z zvezdnimi bitji že zato, da se pridobi koristne informacije. Eden veleposlanik je izjavil, da mi je več do napredovanja zvezdnih bitjih kot pa do nas samih. Ugovarjal sem mu in rekel, da lahko medsebojno sodelovanje prinese dobrobit za obe strani, še posebej kuščarjem. Ta moja namera je bila razumljena kot čin velike izdaje, zato so moje telo ubili in tako se je končalo moje kratko sodelovanje s kuščarji. Lahko bi se reklo, da sem umrl za tvoj narod.«

Prosila sem Stevena, da razmisli o celi situaciji. Jeza in izdaja so prevzeli moje občutke. Kaj so bila zvezdna bitja res tako naivna, da so si dovolila spustiti se na pot laži in razočaranja? … Nisem želela verjeti, da bi to lahko bilo res.

Peter je govoril o svetu, ki je žrtvovala zvezdna bitja. Steven je svetu rekel, da jim predlaga, da zvezdna bitja zapustijo svoja telesa predno odpotujejo na Zemljo. Naj verjamem Petru ali Stevenu … in če je temu tako, kaj je bil ta svet? Če je bilo to res, zakaj mi tega Alcheringa ni povedal? Morala sem to izvedeti in sem odšla do svoje delovne sobe, se usedla s kamnom Alcheringa in ga poklicala po imenu. »Jaz sem, Alcheringa. Kaj te teži, dete moje?«

Zajecala sem: »Nekateri ljudje, s katerimi sem naredila regresijo, so opozorili na zaroto v misiji Rexagene. Govorili so o nekem svetu. Ali je obstojal svet, ki je bil vpleten v misijo?«

»Da, obstajal je galaktični svet, podobno kot so vaši Združeni narodi. Sestavljajo ga vrste iz raznih delov galaksije.« »Ali je svet odločil, da se Rexagene pošlje v misijo?« … »Da, to odločitev je sprejel svet. Ko pa je Rexagen krenil na potovanje, so se stvari spremenile. Takoj potem, ko je ladja šla na pot, je bil sprejet dogovor, ki ga je svet sprejel in veroval vanj. Vendar pa je prišlo na dan, da so se Reptoidi vrnili v svoj svet in da niso imeli namere zapustiti planet.« »Ali je svet vedel, da bo Rexagene uničena?« »Ne, niso vedeli … dobro, ne vsi. Kot sem rekel, jih je bilo nekaj, ki so se dogovorili, zatem pa prelomili dogovorjeno.« »Ali je prišlo do izdaj znotraj sveta?« »Seveda. Ni pa bilo izdaje med člani sveta, temveč med tistimi, ki so bili vključeni in so sodelovali s svetom. Svet je to spoznal šele kasneje, ko je prišlo do resne izdaje.«

Oči so mi začele trepetati: «Kako je lahko svet, ki se je smatrala za galaktičnega, spregledal kaj takšnega. Ali niso komunicirali telepatsko?« »Da, vendar so bili tudi oni materialni kot ljudje, z omejeno frekvenco in so zato bile storjene napake, kar se pogosto dogaja pri delu večih svetov. Tudi vaši Združeni narodi delajo napake v presojah. To lahko gotovo vidiš.« »Nisem tako sigurna, da lahko vidim.« »Diplomatska misija, ki je bila poslana na pogajanja z Reptoidi, se je vrnila s sijajnimi poročili o tem, da so si Reptoidi zelo želeli oditi. To je bilo zares tako, ker je svet izdal razglas, da morajo zapustiti planet, ker so si ga vzeli proti Božji volji. Ker ga pa niso hoteli zapustiti, je bilo potrebno to regulirati.« »Kako regulirati?« »Prilagoditi se dejstvu, da je bila misija določena. Seveda je bilo tu prisotne veliko žalosti. Potem so poiskali vodstvo pri Elohimu in dobili nasvet.«

»Kaj pa tisto, kar je rekel Steven, da so zvezdna bitja morala zapustiti svoja telesa, da bi svoja bitja pustila svetlobi in materialni odtis na Zemlji. Je bilo res tako?«

»Da, odločitev, da to storijo, je prišla od vodstva iz Elohima. To je bilo storjeno na nivoju, ki ima različno frekvenco. Duša deluje na tej frekvenci in s te točke je sklenjen novi dogovor. To se je zgodilo takrat, ko misija v fizičnem smislu ni uspela.«

Ni mi bilo všeč, kar sem slišala: »Ali so se kakorkoli potrudili, da bi rešili ta bitja? Ali je obstajal nek alternativni načrt, ki bi lahko rešil njihova življenja?«

»Ko je ladja Rexagen poletela in bila na svoji poti, ni bilo načina, da se vrne. V galaktičnem svetu so se odvijale razprave, kako pomagati preživelim. Poleg tega, kar sem že povedal, so se duše strinjale, da ko prispejo, zapustijo svoja telesa.«

»Kdaj so se tako dogovorili?«

»Potem, ko so spoznali, da načrt ne bo uspel, duše pa so bile pod vplivom Elohima. Dojemi, da gre za različno zavest znotraj te galaktične rase, kakor je tudi z ljudmi na Zemlji. To ni bila zavest o telesnosti, draga moja, kajti tako oni ne bi bili pripravljeni zapustiti svoja življenja.«

To mi je bilo podobno nezavedni samomorilski misiji: »Pred odhodom ni nihče od zvezdnih bitij vedel, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo?« »Niso vedeli in kot sem ti že rekel, tudi svet tega ni vedel. Šele ko je ladja krenila na pot, se je izvedelo, da je prišlo do izdaje in da so izgovorjene besede, ki niso bile iskrene. Ti posamezniki so bili zelo prebrisani in so pretentali svet. Vloženi so bili vsemogoči napori, da bi se pomagalo preživelim. Ti, ki so umrli, so se vrnili v svoja svetlobna telesa, da bi dojeli, da so se strinjali s to odločitvijo. Ni bilo jasno, da bo misija propadla – daleč od tega. To je kot vsaka misija, v kateri se je treba pogajati, a je dokaj jasno, da bo ena stran izgubila. Morali so se umakniti in ponovno razmisliti.«

»Misliš, da je prišlo do vojne?« sem vprašala. »To ni bila vojna z orožjem za stališča zvezdnih bitij, to je bila vojna proti temi. V sebi so nosili kristalno svetlobo. Zdaj so se vrnili, da bi se spomnili in niso nič izgubili. Dosegli so to, kar so načrtovali. Res je, da so preživeli izkusili trpljenje in da so pogrešali te, ki so šli naprej. Zdaj so ponovno skupaj. Če na življenje gledate kot na večnost brez konca, boste dojeli, da ni razloga za skrb ali jim je bilo potrebno umreti v telesu ali ne, saj so šli naprej in prevzeli drugo materialno telo. Še naprej so se inkarnirali v različna življenja. Ta bitja so širila svojo svetlobo skozi veke in pomagala ljudem pri razvoju.  Za to je bilo potrebno junaštvo in oni so to počeli dobro.«

Morda, vendar je vsa zadeva imela sled Drakonov: »Steven je rekel, da so se oni tega zavedali in so bili zadovoljni z izidom še preden se je zgodil.«

»Drakoni funkcionirajo na različni frekvenci kot svet. Tudi oni so povezani z Elohimi in to frekvenco, saj izhajajo od padlih angelov. Oni so razumeli in predvidevali, kako koristen bi bil za njih vir svetlobe. Vedeli so tudi, da bi to prineslo svetlobo v ta del galaksije. Drakoni so vplivali na Reptoide, da prekličejo svoj pristanek, da zapustijo Zemljo. Dogodke, ki so se zgodili, se predhodno načrtovali Drakoni. Ko so to predstavili Elohimu, so ti videli, da ni bilo več povratka in so tako vplivali na galaktični svet.«

»Da sprejmejo odločitev in dovolijo, da se to zgodi,« sem rekla.

»Rexagene je bila že na svoji poti, ko so Elohimi dojeli, kaj so Drakoni ves čas pravzaprav hoteli. Ali razumeš?«

»Razumem, to kar praviš, a strinjati se s tem, je popolnoma druga reč.«

»Rad bi, da dojameš, da je to uspelo. Glej na to, kot na zelo pozitivno stvar. Če pogledaš celo sliko, boš videla, da je na koncu svetloba prišla v ta kot galaksije in mnogi uporabljajo dobrobit njenega prihoda. Bitja-kuščarji, Drakoni in druge vrste v tem kotu galaksije so prvič dobili izkušnjo ljubezni in sočutja. Ta energija pomaga vsem rasam pri dvigovanju njihove frekvence. Elohimi so začeli spoznavati, da ni možno pomagati temu kotu galaksije brez sodelovanja z Drakoni do neke mere. Končno sprejetje s strani galaktičnega sveta je bilo zasnovani na prošnji Elohima. Kako čas mineva, se frekvenca spreminja in dviguje vse te rase. Zapomni si – Bog je vir in stvarnik vsega. Bog je čista ljubezen in sočutje. To je to, kar se počasi vgrajuje v te vrste medtem, ko one prehajajo skozi izkušnjo človeške oblike. Človeška bitje, ki so jih ustvarila zvezdna bitja, so prežeta s kristali ali Kristusovo energijo. Človeško bitje je bitje, ki tistim, ki ne poznajo ljubezni, omogoča nivo polja delovanja. Zaradi njih je sedaj energija tega področja ljubezen.«

»Zakaj mi o tem šele zdaj govoriš, zakaj nisi preje?« »Spuščal sem informacije za bolj primerne trenutke, da bi razumela in videla celotno sliko. Zelo sem srečen, da si reagirala na ta način, kot si. Hvala ti, dete moje. Bog naj te blagoslovi in hvala ti.«

Poglavje 10

Sporočilo Helen Boyd

Alcheringa govori Gerryu in Margaret

Margaret govori o legendi osmih belih sestrah

Vračanje kamna Alcheringa

Egarina govori belim sestram

V pisarni je zazvonil fax in iz njega se je pojavilo na roke napisano sporočilo.

Draga Valerie,

Žal mi je, a prišel je čas, da se kamen Alcheringa vrne domov. Vse je na mestu ali pa bo takrat, ko izvem, da lahko v Sydney prispe do desetega. Počutim se dovolj dobro, da dobim nazaj kamen in ga vrnem pravim lastnikom. Opravičujem se za tako kratko sporočilo, a stvari se pogosto tako odvijajo.

Hvala, da si zadnje dve leti čuvala kamen in ker si oseba, v katero lahko zaupam. Žal mi je, ker se nisem mogla oglasiti; bila sem brez energije, denarja in bolna.

Upam, da bom enaindvajsetega lahko v Uluru in McDonell Rangesu. Tisti večer bom predala kamen. Prosim, pokliči me za potrditev.

Z ljubeznijo in blagoslovi – Helen Boyd

 

Kasneje tega dne sem poklicala Helen v Byron Bay, kjer je bila nastanjena in ponudila, da ji tja prinesem kamen, saj mi je bilo to spotoma, ko sem šla do nekega drugega mesta zaradi knjige.

Bilo je le še vprašanje časa – vedela sem to – in zdaj je prišel ta čas. Kamen mi je bil kot otrok in zdaj ga bom izgubila. Ko sem ga imela, sem lahko komunicirala na način, ki je dajal dodaten smisel mojemu življenju. Omogočil mi je, da vem in razumem več to, s čimer sem se ukvarjala. Počutila sem se kot da bo odvzet del mene.

Helenina zamisel je bila, da ga vrne edemu aboridžinskemu svet, a zaradi tega se nisem počutila nič bolje. Lahko zaprem oči, a sem med prenašanje sporočil iz drugih nivojev ves čas zavestna. Delujem v nekem drugem stanju, istočasno zavestna tega tu in tistega tam. Ko držim kamen Alcheringa, zelo lahko pridem v to stanje. Pogrešala ga bom, ker sem ga nežno ljubila. To je moja povezava z energijo svetlobnega sveta. Zdaj vem, da je vse energija. Nič ni zares trdno.

Gerry se je ravno vrnil iz Amerike in me z Margaret obiskal. Margaret je želela vprašati Alcheringo. Ko sta prišla, je bila žalost v mojem razpoloženju vidna. Gerry je predlagal, da gremo na sonce in se sprehodimo po gozdu ter tam postavimo vprašanje.

Prijela sem kamen Alcheringo in povedala Gerryju o povabilu Helen Boyd ter da ji bom kmalu predala kamen v Byron Bayu, v bližini Mount Warninga.

Pogledala sta drug drugega in nato mene s sočutjem, a čudno radovedna. Gerry me je presenetil, ko je vzel kamen v svoje roke. Nosil ga je, ko smo zapuščali hišo. Nekaj minut smo v tišini hodili po gozdu. Tega dne nisem bila razpoložena za razgovor. Počutila sem se izgubljeno in žalostno.

Gerry je končno spregovoril: »Po gozdu se sprehajaš z dvema pripadnikoma plemena Koori, a tako malo veš o nama.« Moje srce je potonilo še globlje: »Res je, da.« Gerry je obstal in mi predal kamen: »Ti veš več o kamnu kot pa o nama, zdaj pa te še on zapušča.« Pokimala sem in povesila glavo. Želela sem jokati. Moje oči so hrepenele po solzah, a njih ni bilo. Zakaj nisem mogla jokati?

Margaret me je prijela za roko in odvedla na majhno jaso. Gerry je postavil kamen na tla, mi pa smo se postavili okoli njega. Nagnil se je proti meni in zašepetal: »Dovoli mi, da ti povem nekaj o Koorih. Tako boš več vedela o nas, kar ti bo pomagalo, da razumeš naš narod. Davno, v brezčasnem času smo se imenovali Sanjači. Veliki duhovi so naseljevalo Zemljo in prevzemali obliko velikanskih živali. Woolloombin, naš Stvarnik, Bog mati in oče, bitje, ki nas je ustvarilo, je ustvarilo tudi planine, doline, morja, nižine, reke in billabonge, deželo gromov in rdečih gozdov kavčukovca. On je ustvaril oblake, nebo in živali. Od planin do morja, zalivov, potokov in rek … vse je bilo polno življenja, rib, želv in ptic. Zemlja je bila bogata in zelena subtropskih gozdov, kjer so na bogato plodni zemlji razkošno rastle zdravilne rastline. V pragozdovih so rastli veličastni evkaliptusi, kavčukovci, Bunya-Bunya bori in cedre. Veliki Duh Woolloombin je vse to ustvaril in tedaj je ustvaril tudi svoje duhovne otroke, naše prednike. Rekel jim je, naj čuvajo zemljo in skrbijo zanjo tako kot bi čuvali sebe.

Kmalu so duhovni otroci rodili mnoge in nastala so razna plemena. Prepirali smo se kot v vsaki družini, a kar je bilo enako vsem plemenom, je bilo to, da je vse združevala zelja in naša obljuba, da bomo pazili nanjo. V zameno za to, nam je Woolloombin dal toteme in verovanja. Naučil nas je vse o živalih, o njihovih navadah jemanja tekočine, o tem, katere lahko in katere ne smemo jesti. Naučil nas je, kako najdi vodo ob sušnih obdobjih in kako jo prečistiti, če je rahlo slana. V grmovnatih predelih nam je priskrbel veliko zatočišč. Tam so bili Bogong nočni metulji, čebele, ki medijo, kenguruji, valabi, ličinke witchetty in kobre. Imeli smo race, vodne piščance, ribe, želve, semena in veliko različnega sadja, zelenjave in korenin.  Imeli smo tudi zdravila in če nismo bili prepričani, kako naj jih uporabijo, smo samo vprašali Woolloombina.

Bili smo lovci in nabiralci. Živeli smo v harmoniji. Za potovanje smo vedno imeli dober razlog. Včasih smo šli, ker smo morali biti na nekem mestu za določen obred ali pa smo se morali srečati z drugim plemenom ali smo vodili mlade moške skozi izkušnjo vstopa v moško obdobje. Potovali smo po utrjenih sanjskih stezah, ki nam jih je pokazal Woolloombin. Našli smo načine za pripovedovanje sanjskih zgodb. Vsaka planina in dolina je bila povezana z nekim dogodkom v sanjah. Če je imela planina obliko zadnje pasje noge, smo pripovedovali zgodbo, kako je pes izgubil nogo in o poti, po kateri je hodil pred nesrečo. Ob pripovedovanju teh zgodb smo potovali skozi našo deželo.

Nekatera plemena so sanjske zgodbe, zgodovina družine in plemenskih področij vklesane na velikih skalah ali na posebnih kamenih blokih ali naslikane na naših telesih med obredom ali po zidovih jam na posebnih mestih. Nekateri slikajo v pesku ali na drevesni skorji. Tisti med nami iz vhodne Avstralije, Bundjalungi in nekateri drugi upodabljajo na ogrinjalih iz oposumskega usnja. Če smo imeli težave z kakšnim plemenom glede zakona ali družinskih vez, smo za rešitev težave slekli svoja ogrinjala in jih razprostrli po tleh. Točno tako kot bi vsak inteligentni narod storil.

Ženske so imeli svoje obrede. Na Sanjski poti, po kateri je bilo dovoljeno hoditi le ženskam, so obstajala posebna mesta, ki so bila sveta, tako kot tista moška.  Mlada dekleta so vodili na ženska mesta, da so jih starejše ženske poučile vse o »ženskih stvareh«, o njihovi vlogi žene v plemenu, odgovornosti do družine, do svojih moških in o njihovi vlogi matere. Podučene so bile o svetih ženskih plesih in pesmih. Dekleta so učili, kako naj skrbijo za svoje zdravje, posebej v času nosečnosti in o pravilni prehrani v tem času. Naučili so jih tudi, kako zagotoviti razmak v rojstvu otrok. Na ta način bi bil otrok dovolj močan, da preživi potovanje, na katero je pleme krenilo.

Dekletom so pokazali, kako nabirati in pripravljati sadje in zelenjavo in posebne rastline, ki so se uporabljale za izdelavo zdravil in strupov. Strupi so se vedno koristili na pravi način. Nabrali smo skorjo določenega drevesa in jo stisnili na kamnu ob neki rečici ali billabongu. To kašasto zmes smo vrgli v vodo. Kmalu so na površje izplavale ribe, ki smo jih zajeli. Strup je ribe le omamil, saj v vodi nikoli nič ne ubijamo. Obstajale so strupene rastline in dekleta so naučili, kako se jih pripravlja, da se jih lahko varno uživa.

Užili so jih tudi šivati. Ko so lovci prinesli ulov v tabor, so odrle kožo s kengurujevih repov in odstranile kite, ki smo jih uporabljali kot sukanec za šivanje npr. ogrinjala iz oposumske kože. Za igle smo uporabljali kosti kenguruja, ki smo jih brusili do želene oblike. Kite, s katerimi smo šivali, smo tudi uporabljali za izdelavo ribiških palic in nekaterih drugih stvari.

Naši Gurrahji ali Wijani (šamani) so peli kitom na mestih, kjer so se parili. Delfine so urili za zbiranje rib za medplanetarne obrede.

Woolloombin, Veliki Duh, nas je učil teh lekcij in še mnogo drugih. Zedinili smo se v eno ljudstvo in živeli v skladu z zemljo od trenutka, ko nas je ustvaril. Vemo, da je prišel čas sprememb.

Margaret je želela govorili z Alcheringo. Pozorno me je opazovala, ko sem zaprla oči in poklicala njegovo ime. Začutila sem njegovo prisotnost, ko je vstopal vame in začel govoriti.

»Tukaj sem, dragi moji in zelo zadovoljen, da ste me poklicali. Danes sem prišel z energijo duha avstralskih Aboridžinov, čeprav bo mesto ni bilo vedno poznano kot Avstralija. Ljudje, ki so pazili na energijo te dežele, so bili tu pred sto tisoči let. Toliko tega je, kar še sami ne vedo. Tem, ki so sodelovali z  nami, smo nudili informacije, da so imeli več razumevanja do sebe, o svojih začetkih in kraju, ki mu pripadajo. Imate vprašanje?«

Margaret je spregovorila: »Nam lahko poveš nekaj o prihajajočih spremembah na Zemlji?« »Veliko se je govorilo o njih in več, ko se jih bo zavedalo tega, več jih bo lahko sodelovalo v realizaciji tega prehodnega obdobja. Za ljudi te Zemlje je cilj prehoda ta, da vpijejo novo energijo iz univerzalnega vira. Tisti, ki podpirajo spremembe, bodo lažje utirali pot, če lahko tako rečem.

Avtohtone rase iz številnih dežel na Zemlji delajo z energijo, da bi podprle prehod, vi pa lahko izkoristite njihovo znanje, da bi lahko pomagali. Vsi imate energijo avtohtonih ras znotraj sebe. V nekaterih je malo globlje shranjena kot v drugih.

Potresi bodo in tudi drugi premiki v naravi. Že veliko jih je bilo in še več jih bo. Večina ljudi bo zaščitena. Morali bi dati pozornost na to dejstvo. To je zato, ker se bodo ti, ki živijo na področjih, kjer se bodo odvijale spremembe, selili v druge kraje. Ne svetujem vam, da se vsi vstanete in krenete, temveč da raje sledite notranjemu vodstvu. Pomembno je, da se ne pojavi strah, saj to ustvarja negativno energijo v spremembi, kar nikomur ne koristi.«

Nekako sem potisnila Alcheringino prisotnost, da govori: »Kaj če močno čutim, da moram ostati tu, kjer sem, kaj moram storiti, ko slišim za možne spremembe na tem področju?« »To potrjuje to, kar vam je rečeno, dragi moji. Storite, kot vam je rekla Egarina. Ne hitite ven, ker ste slišali o nekih drugih rečeh. Ostanite, kjer čutite, da vam je prijetno v srcu. Tisti, ki so spodbujeni, da ostanejo na določenem mestu, so kot svetleče palice. Pravzaprav to pomaga, da se sprememba zgodi brez pretiranih travm. Če na nekaterih področjih Zemlje pride do potresov, bo to spremembi pomagalo, da lažje steče. Če obstajajo prepreke, se te lahko sprostijo, podobno kot ob spremembah v človeškem telesu. To je delo za tiste, ki imajo znanje in izkušnje za pomoč materi Zemlji. Pomembno je, da ljudje ne uničujejo telo matere Zemlje, kajti če se bodo vpletali, bo to povzročilo blokade, ki ne bodo omogočale dihanje energije in njeno prosto delovanje. Svetujem vam, da ne skrbite preveč o izhodu. Vsi ste tu z vedenjem, da služite; sebe ste ponudili za to.«

Margaret je pokimala s popolnim razumevanje, Alcheringa pa je nadaljeval: »Tudi jaz sem se predal delu, da pomagam v razdobju sprememb na materi Zemlji in v spremembah vseh domorodskih vrst. Zelo bi bil hvaležen, če bi razmislili o tem in mi pomagali. Vse, kar morate storiti je, da svoje molitve usmerjate proti Uluruu in energija bo sprejeta s hvaležnostjo, ljubeznijo in sočutjem. Hvala vam, prijatelji moji. Odhajam.«

»Alcheringa, počakaj!« sem zavpila, »Želim te vprašati o kamnu. Ali moram vedeti, kaj naj storim, ko ga bom vrnila.« Ampak on je izginil.

Margaret se mi je približala in me pogledala v oči. Gledala me je in zdelo se je, da to traja večno. Vzela je neko majhno palico, z drugo roko pa zagladila tla pred sabo. S palico je narisala Uluru z majhno vzboklino nad površino. »Dobro poslušajte kar vam bo sedaj povedala,« je rekla medtem, ko je risala kačo. »Prva, ki se je rodila iz Baiamea, je kača kot mavrica, ki je pobegnila izpod Uluruja. Večji del Uluruja se nahaja pod zemljo. Po tem prvem rojstvu je prispelo še mnogo drugih.

Baiame je beseda za Bog, nič več nič manj. Baiame je črpal znotraj sebe in izhajal iz sebe. Izdahnil je ljubezen širom dežele, da bi nam omogočil, da se dvignemo iz matere Zemlje. Baiame nam je vdahnil dih življenja, mati pa nam je podarila materialno telo in ga vzgojila.

Potem, ko je Baiame ustvaril Zemljo in ljudi, se je vrnil v reke iz Sanj. Imel je 8 sester, ki so skrbele za njegov hram ob vznožju Uluruja ali Ayer rock-a, kot ga imenuje beli človek. Vanj se je vstopal skozi jamo, ki se danes imenuje Jama osmih sestra, v podnožju Uluruja nad zemljo. Znotraj vretenastega prostora sta bila dva kristala, ki sta Baiameju omogočala, da se prosto giblje od reke iz Sanj do zemeljskega materialnega nivoja. Sonce je zamislilo sebe kot bistrega mladeniča, vendar pa je zelo zavidal Baiameju. Menil je, da če Baiameja ne bi bilo, bi on vladal svetu in vsi bi se mu morali klanjati, kajti bil je tudi čaroben mladenič. Razmišljal je o načinu, s katerim bo zaustavil prihod Baiameja v materialni svet. Odšel bo v hram, vzel in uničil kristale ter ubil osem sester, ki so jih varovale. To bo Baiameju onemogočilo, da se ne vrne nikoli več. Mislil je, da je le en vhod v hram tako da sestre ne bodo mogle pobegniti. Nekega dne je skozi skozi pečino vstopil v hram, vzel kristale in ubil osem sester. Zaslepil jih je njegov ogenj in ubil je eno za drugo. Ni pa vedel, da obstaja še en izhod, ki so ga poznale le sestre. Medtem, ko je sedem sester umiralo ena za drugo, je osma ugrabila kristale in stekla skozi drugi izhod. V begu je izpustila en kristal, s pomočjo katerega je Baiame lahko pregnal sonce. Osma sestra je bežala vse dokler ni padla na zemljo z besedami: »Baiame, jaz ne morem več naprej,« … in tu se je zrušila. Baiame jo je postavil v skalo, tako kot kristal pod kristalno goro, ki se imenuje Woolloombin ali planina Warning, kot jo imenuje beli človek.

Osma bela sestra še vedno drži kristal in spi z njim, dokler ne pride čas, da se vrne in sprosti univerzalno znanje človeštva. Ko se bo to zgodilo, se bo kristal zlomil in začela se bo nova doba. Gora bo razpadla, ker je Woollombin speči vulkan. To je mesto velike moči, iz katerega prihajata duhovna moč in pogum.«

Margaret me je pocukala za roko: »Ko boš odpotovala v Bayron Bay, bi lahko ob sončnem vzhodu romala do Woolloombina. Če bo megleno ob pojavu sonca, se bo okoli tebe ustvarila kačja mavrica. To bo znak, da moraš odigrati vlogo, ki se bo dotaknila človeštva.« Med njenim govorjenjem sem jasno videla sliko. Woolloombin je prvo mesto Avstralije, ki ga sonce obsije vsak dan. Pokimala sem, čeprav nisem mogla razumeti pomena tega, kar mi je govorila.

Tri dni kasneje sem odpotovala, da bi Heleni Boyd vrnila kamen. Woolloombin se je bleščal v angelski mavrici, ki se je širila proti svetilniku v Byron Bayu, kjer naj bi se odvijala majhna svečanost. Dejanje predaje kamna je predstavljal rojstvo, na materinski dan. Oblekla sem se v belo. Prišla sem bolj zgodaj, da bi se še malo družila s kamnom. Preko zaliva sem gledala goro Woolloombin, v ušesih pa so mi ozvanjale Margaretine besede in počutila sem se, kot da sem v duhu na gori. Mislila sem na vse, kar se je zgodilo, odkar sem v varstvo dobila kamen Alcheringo. Obstajal je nek namen. Vedela pa sem tudi, da nisem več del njegovega potovanja in da ga moram vrniti. Zavedala sem se, da je to posebna priložnost in da je predaja kamna nekaj več od tega, kar se je danes moralo zgoditi. Nekaj se začelo davno nazaj.

Stala sem ob svetilniku in opazovala sem Helenin obraz, ko se mi je bižala. Zgledala je precej slabo in bolno. Njeni zdravniki so ji napovedali kratek čas življenja in zgleda, da je vedela, da bo kmalu odšla. Od nekdaj je vedela, da Alcheringa pripada ljudstvu Aboridžinov in odločila se je, da ga bo vrnila na pripadajoče mesto. Predlagala je, da se usedem s kamnom, predno ga izročim, da vidim, če ima kakšno sporočilo zame. Na drugi strani svetilnika je bil majhen park prav za skalo nad vodo. Usedla sem se na rok klopi, vzela kamen v roke in pogledala Woolloombin v daljavi. Srce mi je divje bilo in edino, na kar sem lahko mislila je bilo, da bom izgubila vez s tisto stranjo. Dobro, končajmo s tem.

»Alcheringa?« … Zelo sem zadovoljen, da sem tu, otrok moj. Hvala, da si me poklicala. »Ah, ravno ga vračam Heleni. Nikoli več ne bo v moji bližini. Kako bom lahko dostopala do tebe? Kaj naj naredim?«

Alcheringa se je tiho nasmejal: »Si imela pri sebi kamen, ko si prvič šla na Kariong?« … Vse je obstalo: ptice, zvok valov, moje srce, vse. Ponovno sem se spomnila tega dne. Ne, kamna nisem imela pri sebi. Srce mi je ponovno začelo biti in sem se nasmejala: »Ha, mislim, da ne.«

»Otrok moj, ti že imaš informacijo v sebi. Ti si kot tisti kamen, kot oblikovana glina, prežeta z informacijami in ti jih boš lahko osvobajala. Še naprej se bodo stekale skozi tebe kot dosedaj. Vse to je energija, otrok moj. Energija tega kamna nosi stare spomine. K tebi se je vrnil po dolgem času in ti si ga prepoznala. Pomagal ti je, da dojameš svojo preteklost in da delaš z nami, kar si počela z veliko dobre volje. Zdaj se vrača svojim varuhom, aboridžinskemu ljudstvu in v sebi nosi veliko več kot le stare občutke. Vrača se z ljubeznijo in sočutjem, ki je prišlo skozi tebe in se združilo. Energija tvojih spominov kot tudi drugih, je znova prežela kamen, ki osvežen prinaša novo upanje za skupno povezovanje vseh svetovnih ras. Tebi kamen več ni potreben. Pošlji ga na njegovo potovanje.« Smeh na mojem obrazu je zamrl: »Alcheringa, začela sem pisati novo knjigo in bom iskrena … malo sem razočarana, saj bi želela še pisati in dobivati informacije. Čutim, da ne bom mogla nadaljevati s pisanjem kot do sedaj. Mi boš pomagal in svetoval?« »Seveda, ves čas ti bom pomagal kot tudi dosedaj. Lahko to sprejmeš, otrok moj?« »Da, zelo sem ti hvaležna. Je še kaj, kar bi morala vedeti glede te knjiga; morda kaj, kar bi mi moral pojasniti?« »Ne.« »Ali je še kaj, kar bi mi želel reči?« »Ne, zares ne, otrok moj, edino to, da rad govorim skozi tebe. Zapomni si, da vsakič vadim, ko govorim skozi tebe. Ne muči se, ne skrbi, pomagal ti bom. Vse kar je potrebno, da storiš je, da me pokličeš in prišel bom.« »Hvala ti, Alcheringa.« »Nasvidenje, otrok moj.«

Odšel je. Vstala sem in se vrnila do svetilnika, kjer je čakala Helen. Celo po prepričevanje, ki mi ga je dal Alcheringa, moram priznati, da sem se počutila zelo vznemirjeno in žalostno. Helen sem rekla, da sem imela rada ta kamen in da bom vedno čutila, da sem del njega. Vprašala sem jo, kdaj se bo končno srečala z varuhom kamna, ker bi jim želela dati zeleni kamen hrizopraz, ki sem ga prinesla in da jim rečem, da je od srca nekoga, ki je skrbel za kamen. Ko je Helen vzela kamen Alcheringo, tega ni umirjeno storila. Hitro ga je vzela, kot  da ga je morala dobiti, dokler je bil še čas. Stegnila je roki, da bi ga čim preje dobila. Pogledala sem njeni roki in zdele so se mi aboridžinske. Barva kože je tudi bila medena kot pri večini Aboridžinov. Njene oči so bile aboridžinske, oči, ki so stoletja varovale spomine svojih začetkov.

Ko sem ji izročila kamen, me je žalost zapustila. Vedela sem, da ločitve ne bo nikoli več. Čutila sem, da vem, da kamen predstavlja energijo v meni in v drugih, ki bo združila vsa zvezdna bitja in vse tiste, ki posedujejo energijo zvezdnih bitij znotraj sebe. To je bil del sporočila kamna. Zapustil je moje roke. Začutila sem izpolnitev in mir. Istočasno je bil to tudi nov začetek. Storjeno je bilo … kamen Alcheringa je krenil svojo pot.

Helen je želela kamen vrniti njegovim lastnikom, v centralni Avstraliji. Ni ga želela dati komurkoli, ampak pravi osebi, čeprav še ni vedela, kdo je ta oseba. Ker ni mogla najti varuha kamna, se je vrnila s kamnom. Čeprav je bila pripravljena odpotovati do središčne Avstraije in ponovno poskušati, tega ni storila. Iz rok so ji ga vzeli njeni prijatelji, ker so pomislili, da je zbolela zaradi njega. Odnesli so ga aboridžinskemu zemeljskemu svetu. Nekaj dni zatem je Helen umrla. Ljudje iz zemeljskega sveta so bili vznemirjeni in so hitro kamen zavili ter ga s pošto poslali v drug zemeljski svet v Alice Springsu. Vedeli so, da bo našel pot do pravega mesta.

Končala sem z obhodom, vezanim na knjigo. Odletela sem do otoka Lord Howe, 600 milj od obale New South Walesa, da bi se srečala s svojim soprogom in tam preživela kratek oddih. Skupina otokov je ostanek davno ugaslega vulkana, ki štrli iz morja. Pokrit je s pragozdom, v katerem rastejo rastline, ki se ne morejo najti nikjer drugje po svetu. Meni se kraj zdel star, pokrajina pa zastala v času. Mesto je bilo v skladu z mojim melanholičnim počutjem. Bilo je hladno, bila je zima. Prvih nekaj noči sem imela težave s spanjem, kot tudi John.

Iz nekega nepojasnjenega razloga je John postal obseden z idejo, da se mora povzpeti na Mount Gowe, najvišji vrh na otoku. Najin gostitelj naju je pogledal (oba imava 60 let) in nama svetoval, da za začetek poskušava s kratkim sprehodom do nižjega vrha, Mount Lidgbird, morda do jame, ki jo imenujejo Kozja hiša, da preveriva svoje sposobnosti.

Vzpenjanje po gorah ni ravno nekaj, kar me zanima, a iz nekega razloga je zgledalo, da bo to pomemben dan in da bom dobila neko pojasnilo. S to mislijo sem se odpravila. Naslednje jutro smo šli s kolesi do kraja prašne poti, ki je vodila na goro. Od tam smo do podnožja Mount Lidgbirda hodili skozi majhen pragozd. Pokazalo se je, da vzpon ni bil le sprehod. Bolj je bil podoben gorskemu vzponu.

Zdelo se je, da so minile ure, ko smo končno prišli nad področje dreves in zagledali prečudovit pogled na eno stran otoka. Ravno izpred nas je bila navpična skala. Na njej so bili v skalo vgrajeni železni diski z vrvmi. John me je hrabril naj krenem. Drhtela sem, a ne od strahu, temveč od napora. Dobro, malo me je bilo strah.

Vzpeli smo se po pečini na ozkem grebenu in se držali za vrvi. Počutila sem se dezorientirano in imela sem lažjo vrtoglavico. To sem morala spustiti in sem se ustavila ter prosila Johna, da gre naprej brez mene. Ko se je premaknil z roba pečine, sem se obrnila, se usedla na ozek greben in se naslonila nanj. Prijela sem za šop trave in se ga držala za svoje dragoceno življenje. Med sedenjem sem občutila, da me ovija starodavna energija tega mesta. Počutila sem se kot v vremenski kapsuli davne energije. Zavedala sem se, da moja duše ali duha ni bilo v tem telesu, odkar se je rodilo.  To je bil precej čuden občutek. Zgodila se je izkušnja bližnje smrti in dve duši sta se iz nekega razloga dogovorili za zamenjavo. Iz nekega razloga mi je bilo dovoljena, da prevzamem to telo. Bilo je kot da bi vstopila v materialni svet, da bi opravila neko posebno nalogo. Občutek tega je bil kot neko spoznanje, nič konkretno in logično. Spomnim se, da je bilo težko vstopiti v to telo in obvladovati njegovo energijo. Sama nisem mogla zapustiti Zemlje. Kot da bi obstajal razlog ali namen za to, točno se nisem mogla spomniti.

Zagledala sem orla, ki je lebdel v višini mojega vidnega polja in se zavrtel pred mano. Klical me je s svojim rezkavim glasom. Preplavilo me je silno navdušenje in naenkrat sem se počutila povsem drugače. Kot da sem bila od nekdaj odsotna in se vrnila z novo energijo, prizemljeno v fizičnem telesu. Zdaj sem bila resnično jaz in ne nekdo drug.

Okoli mene se je razprostrlo toplo ozračje in začutila sem prisotnost Egarine. Poklicala sem jo po imenu. Ni govorila skozi mene, temveč v meni: »Ona ni več Egarina. Egarina se je stopila z Arhangeli. Ona ni več pojava. To je komplicirano. Bom pojasnila. Ne morem priti popolnoma, ker zdaj v celosti delujem na drugi frekvenci. To je kot zob na kolutu, kjer tretja dimenzija ne ustreza.«

»Kdaj si to storila?« »Po vaših merilih prav zdaj, ko si se uzemljila v fizično telo. Zdaj ona spušča informacijo po drsečem nagibu.« »Po čem?« Smejala se je: »Spolzki tobogan, ki njeni energiji in sporočilom omogoča, da spolzijo v Valerie, ki potem v knjigi ponavlja besede. Kaj ni to čudovito?« »Da, se mi zdi, da je.«

»Ona pride kot električni tok, ker se je zdaj tvoja energija dvignila in se lahko na kratko manifestira. Zaradi tega jo lahko midve pripeljeva sem. Ampak to je samo Egarinina frekvenca. Ali razumeš?« »Tam si me popolnoma izgubila.« Egarina se je spet nasmejala in nato zavzdihnila: »Prišla sem ti nekaj povedati. Minilo je skoraj milijon let evolucije malega Zemljana, odkar sem prvič prišla na ta planet. Skozi čas so bili razni vplivi, ki so pomagali v njihovi evoluciji. Ko sem zapustila svoje telo zvezdnega bitja, sem se vrnila in vstopila v novo bitje. Lahko sem prevzela vlogo matere in nadaljevati z delom s svetlobo in ljubeznijo, ker so nova bitja morala biti prežeta s kristalno energijo.

Bila sem zelo modra plemenska žena. Poučevala sem, kako uporabljati duhovno energijo, ki povečuje znanje in modrost in kako uporabljati telepatijo za namen komunikacije. Nova bitja niso bila sposobna, da razumejo tehnična znanja. Lažje jim je bilo razumeti koncepte, kot so npr. reptilski narod, kačji narod in drugi, ki so bili povezani z reptili.

Živali s krznom so bile povezani z živalmi, iz katerih so nastale. S tega stališča so jim govorile zgodbe tako kot če bi vi otrokom govorili zgodbe o živalih. Od takrat obstaja mit o belih sestrah. Ta predaja je bila darovana aboridžinskemu ljudstvu, da bi se jim pripomoglo spomniti se porekla.

Izvorna zgodba je bila ta, da so sestre prišle s Plejad. Ko je njihova družina umrla, so se vrnile na Plejade. Na začetku jim niso bili posredovani vsi podatki o galaktičnih družinah ali rasah. Rečeno jim je bilo le to, da sedem zvezd predstavlja skupino Plejad.  Gledali so v nebo, da bi videli sedem zvezd Plejad. Razumeli so število sedem, ker smo jih o tem podučili. Zgodbe so si celo izmišljali. Širile so se preko pripovedovalcev v raznih plemenih. V tem času sem se manifestirala kot opomnik. Rečeno jim je bilo, da se bo ena od osmih sestra vrnila … tista zvezda, ki je bila izven njihovega vidnega polja. Zgodba o tem, da se bo osma sestra vrnila, je bila zamišljena zato, da bi posodobili njihovo znanje in razumevanje o njihovih začetkih s Plejad, istočasno pa bi se širila zgodba in znanje o prvobitnem poslanstvu na Zemlji. Obljubljeno jim je bilo, da se bo to zgodilo, ko pride pravi trenutek in ta trenutek je zdaj.

Na nivoju višjega načrta bi se zgodba morala širiti ne le med Aboridžini, temveč tudi med vsemi, ki so imeli posluh in bili pripravljeni slišati to.«

»Kaj pa je z Margaretino aboridžinsko zgodbo o osmi beli sestri, ki spi v Woolloombinu?« sem vprašala.

»Ko jim je bil mit povedan, so zvezdna bitja prav tako podučevala Aboridžine o energiji kristalov, ki so jo vedno uporabljali. Ta energije je varovala zvezdna bitja. Želeli smo, da Aboridžini razumejo, da so zaščiteni s kristalno energijo, ki jih je prežemala. Niso imeli tehnologije ali znanja kot znanstveniki, da bi lahko razumeli strukturo kristalne energije. Zato smo to vklopili v mit in jim tako pomagali, da ustvarijo povezavo. Woolloombin je bil aktiven vulkan. Ljudje so začeli dojemati in razumeti, da na Woolloombinu obstajajo kristali, ki prihajajo iz notranjosti Zemlje. Ni jim bilo težko to razumeti, zato jim je bilo rečeno, da sestra spi znotraj kristala pod goro. Na ta način se jim je pomagalo razumeti, da je ona z njimi in pride, ko bo pravi čas za to, da jim pomaga dojeti njihovo poreklo. Aboridžini so bili vešči v varovanju izvorne zgodbe. Včasih jih je zgodba tako ponesla, da so jo olepšali. Do neke mere so jo razširili, zato se nekatere stvari v zgodbi razlikujejo. Osnovna nit vseh zgodb pa je, da se bo ena sestra z osme zvezde vrnila, ko bo pravi čas za to, da prenese znanje. Aboridžini se tega zavedajo in čakajo.«

»Kako se bo to znanje prepoznalo?« sem vprašala.

»Skozi tvojo knjigo, draga moja, kajti jaz sem osma bela sestra. Moje sporočilo je upanje, vzajemna ljubezen in sočutje za vse rase. Ljudje sveta se bodo kmalu združili, vedoč, da so vsi enaki. Razloga za medsebojne borbe ne bo več in nastal bo mir. Moje sporočilo je sporočilo ljubezni iz Izvora, ki vse prežema.

Prihodnost, ločena od same sebe, zdaj koraka ob vas in je lahko različna, odvisno o poti, po kateri nekdo stopa. Ustvarjajo jo vaše misli in občutki in je odvisna o vaši sposobnosti, da sebe in druge izpolnete z ljubeznijo. Če vsi stopajo z ljubeznijo in sočutjem za svoje brate in sestre, ne glede na barvo njihove kože, bodo ustvarili raso sklada in dobre volje.

Vsakdo bo izbral pot, po kateri bo šel. Odločal se bo vsak sam. Nekateri bodo šli eno pot, drugi drugo. Posameznik bo šel po poti, ki odgovarja njegovi frekvenci. V vsakem trenutku je izbira njegova. V spoznanju, da se je osma bela sestra vrnila, se bodo polni upanja posvetili razmišljanju o smeri svojih korakov in poti, po kateri se bodo odpravili.«

»Kako pa lahko nekdo ve, da je na dobri poti?« sem vprašala.

Egarina se je nasmejala: »Ne obstaja nekaj, kar se imenuje prava pot. To je izbira nekoga o nečem, kar ga bo osrečilo. Upamo, da bo naša zgodba pomagala ljudem, da izberejo, dojamejo in najdejo notranjo moč. To je odvisno od njih. Mnogo poti je, po katerih se lahko najde Božanska zavest v vas. Tvoja knjiga ni temu namenjena. Osma bela sestra se je vrnila, da bi prinesla znanje o obstoju mnogih galaktičnih ras, povezanih z Virom, in da rase seznani o žrtvah, ki ne vedo za Vir in ga ne razumejo. Egarina poziva vsako od njih, da v sebi najde Božansko zavest. Prihaja Zlata doba, dvig frekvence vseh bitij na tej Zemlji. Isto se dogaja tudi v materi, ki rojeva otroka. To se dogaja materi Zemlji. Njena frekvenca se dviguje. Novim otrokom s povišano zavestjo bo podarila življenje.

Napiši te besede v svojo knjigo, da bodo vsi, ki želijo videti, videli. Njihova je odločitev ali bodo sprejeli ali ne. To je svoboda, podarjena od Stvarnika. Rada te imam, otrok moj.«

Orel je zamahnil s krili v vetru in odletel. Stala sem in čutila veter okoli telesa. Zaželela sem si leteti. Pod mano je bila slika otoka jasnejša, barve intenzivnejše. Zvok vetra in vonj Zemlje sta bila sveža in nova kot da sem jih prvič popolnoma izkusila. Dvignila sem roke k nebu in se zahvalila, da živim v Rajskem vrtu. Stekle so solze.

Moj mož John se je vrnil izza ovinka prepada in zgledalo je, kot da je ravno osvojil goro: »To je bilo fantastično, Val. Ne veš, kaj si zamudila tam zgoraj.« Šla sem v njegov objem in se zjokala kot majhen otrok. Moje solze so bile solze vzhičenja.

Poglavje 11

Valerie, Gerry in Karen se vrnejo u Kariong

Karen je prikimala: »Vsi spomini so zbledeli. Ostali so le občutki tistega dne in vseh ostalih dni, ki so mi v spominu o preteklosti zvezdnega bitja. Kolikor močno se želim spomniti, se spomnim le občutkov.«

Sedeli smo v moji majhni delovni sobi. Razvrščala sem goro natipkanih zapisov ljudi, ki so prišli povedati svojo zgodbo. Bila sem navdušena. Izkušnja z otoka Lord Howe mi je zdaj dajala stalno spoznanje, kako čudovito je opazovati življenje, da je vsak trenutek sam zase dragocen in da moram še opraviti velik posel.

Pogledala sem Karen: »Se še vedno spomniš rojstva v kamniti zibelki Karionga, ali ne?« »Ne, imam ta občutek, vendar je slika izginila. Tudi ne vem, zakaj. Vedno znova sem pokušala ponovno videti. Spomnila sem se le nekaterih stvari iz preteklosti v tem življenju.«

»Kaj je to bilo?«

»Pri nekomu sem pila čaj in spoznala človeka. Mislim, da mu je ime Peter. Ko sem se vstala, da se spoznam z njim, se je soba zavrtela kot kolo od zunaj navznoter. V ušesih mi je zvonilo kot zvonec ali močno brenčanje. Tako sem se počutila nekaj ur. Ko sem prišla domov, sem še imela vrtoglavico, zato sem se usedla. Tedaj sem videla sebe, kot na potovanju v preteklost, ker se je pojavilo nekaj ostrega in zaobljenega na sprednjem delu moje glave. Bilo je kot tisti koničast klobuk iz časa kraljice Elizabete. Bila sem precej vitka in nosila sem zračno obleko. Zgledalo je, kot da sem na bojnem polju in nekdo je ležal v mojem naročju. Od bolečine sem bila izven sebe. Pomislila sem, da je to verjetno moj brat, sin ali soprog, ki je bil ranjen na tem bojnem polju, jaz pa sem stekla, da nekaj ukrenem. Širil se je silen občutek pustošenja, a ko sem pogledala navzdol, sem videla goste temne lase na njegovi glavi. Poskušala sem se spomniti, katerega leta se je to zgodilo. Katera bitka je to bila? Videla sem številko 9, izza nje malo ničlo, potem še manjšo ničlo, potem pa številke, ki so nastajale v megli ali oblaku. Pogledala sem meglo in pomislila, da bi to lahko bil dim iz topovske cevi, zato sem vprašala ali so bile dve ali tri ničle. Morda jih je bilo več.

Sanje so se ponavljale skozi leta. Včasih sem se spomnila popoldneva, ko sem prvič sanjala in pomislila, kako bom ponovno šla skozi vse to. Nikoli nisem uspela tega izračunati.« Nasmejala sem se ji: »Karen, ti se še vedno spominjaš, a slike bi zdaj lahko bi abstraktnejše. Morda so občutki in čustva najpomembnejši del, saj ostajajo v srcu.« Nekdo je začel bobnati. Vstala sem in skozi okno zagledala Gerryja, kako tolče po bobnu, okrašenem s perjem.  Karen je vstala: »Kaj se dogaja?« Odprla sem okno in pomahala Gerryju. Prišel je do okna, zagledal Karen in se ji nasmehnil. Potem je šel proti meni, z velikimi rjavimi očmi, ki so bile prijateljske in rekel: »sanjal sem, da se vsi vračamo v Kariong.«

Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem reagirala. Večino časa sem sprejemala dogodke, kot so prihajali, nisem pa jih zares analizirala. Gerry je čakal. »Uh, pusti, da vzamem nekaj stvari.«

Petnajst minut kasneje smo preko Karionga drveli po avtocesti proti Sydneyu. Vozila sem jaz. Karen se je nagnila naprej proti Gerryju, ki je z bobnom sedel ob meni. »Kje si ga dobil?« je vprašala.

»Pleme Cherokee mi ga je podarilo, ko sem bil v Ameriki,« je odgovoril Gerry. Obrnil se je proti Karen in jo gledal: »Minili sta že dve leti. Ali veš, Karen, kaj si se naučila?« Nervozno se je nasmejala: »Vse sem pozabila. Vse je šlo.« »Zapomnila si je občutke,« sem dodala.

Gerry se je obrnil proti meni: »To in Zemlja sta najvažnejša dela.« Ponovno je pogledal Karen: »Zakaj si vse pozabila?«

Obraz Karen sem lahko videla v ogledalu. Bila je zaskrbljena: »Ne vem. Česa se ti spomniš?« »Česa naj se spomnim?« je odgovoril Gerry: »Vse te reči so me naučili že ko sem bil majhen otrok.«

»Kaj je s prvim dnevom na Kariongu?«

Gerry se je nasmehnil: »Spomnim se tebe in ladje, umiranja v morju. Tam so neki majhni kosi predmeta, ki so obstajali pred tem. Obstajala je akademija, na kateri sem nosil modro uniformo. O tem me niso poučili. Tega se spomnim. Zame je to lahko, jaz sem Koori.« Karen je zamahnila z roko: »Dobro, jaz nisem.« Gerry se je obrnil proti meni: »Kaj je Karen pozabila, da je imela tisto dlakavo dete?« »O, Gerry,« sem jo branila. Karen je prasnila v jok. Iskala sem prostor, da se zaustavim. Pred nami je bil prostor z lepimi drevesi. Ustavili smo se. Izstopila sem in odprla Karen vrata. Odvedla sem jo do mesta za oddih blizu dreves. Gerry nama je sledil. Pogledala sem ga in zavzdihnila. Prijela sem Karen za roko: »Vse je v redu, Karen. Ne spomniš se, torej ni razloga za jok.« S prstom je pokazala na Gerryja in s tresočim glasom rekla: »Zdaj se spomnim, on me je spomnil.« Gerry ji je namignil: »Dobro, da si se spomnila.« Karen se je usedla na podolgovato klop in šmrcnila. Gerry je prijel za mojo roko: »Dajmo ji trenutek, da se vrne in se vklopi.« Odmaknila sva se in se usedla na dolgo leseno klop.

»Poskusi zdaj, saj veš, le sprosti se,« je dejal Gerry. »Dve leti, Val, kar smo se naučili?« Obraci ljudi, ki so prišli v moje življenje, da bi povedali svoje dele te zgodbe, so se v mojem umu iskrila sveže in jasno. Tisti, ki je prvi pomagal zagnati kolesa, je sedel ob meni in me znova gledal v oči s tisto neverjetno toplino. Tako čudovito sem se počutila v tem trenutku. Zopet smo bili skupaj z upanjem in ljubeznijo v naših srcih. Kot da se nikoli nismo razšli. Sporočilo ljubezni nas je ponovno združilo. Solze so mi tekle po obrazu. Toliko se je spremenilo v dveh letih; zdaj so mi solze lažje tekle.

»Ne vem, od kje začeti,« sem dejala. »Začni od začetka,« je odgovoril Gerry.

»Dobro, a res ne vem, kar pomeni pravzaprav vsa ta situacija. Obstaja del, ki ga razumem.« »Angeli imajo moč stvarjenja. Z dovoljenjem Stvarnika so oni ti, ki ustvarjajo fizična bitja. Vsi imajo svoja področja, na katerih se igrajo. Nekateri so se obrnili stran od Boga. To se je zgodilo pred milijardo let in temu bi lahko rekli nesreča.  Ti angeli so ustvarjali fizična bitja brez ljubezni. Imenovali so jih Draco. Ti so zatem ustvarili reptile.« Gerry je pokimal: »Koory jih poznajo kot reptilska bitja in kačji narodi.«

»Ali vesta?« »Da.« »Oh,« sem nadaljevala: »Draco bitja (Drakoni) nimajo v sebi svetlobe ljubezni in sočutja, ker so angeli, ki so jih ustvarili, to izgubili. Tega zato tudi niso mogli dati.«

Gerry je ponovno pokimal: »V času Sanj so nam sledovi rekli, da reptilski in kačji narodi niso imeli radi Zemljo. Davno nazaj so prišli in se vojskovali. Ta bitja so imela sposobnost menjave svoje oblike. Iz naših plemen so vzeli veliko ljudi. Imamo rek, ki govori, da moramo ostati ob starejših, da bi ostali skupaj in se zaščitili od njih.«

»Da, dobro,« sem odgovorila: »To je zato, ker je hrana Drakonov zavest živih bitij. Na začetku so Drakoni za preživetje požirali enostavne oblike življenja. Nato so začeli požirati civilizacije iz zvezdnih svetov.« »Ali misliš, da so Drakoni jedli naše ljudi?« je vprašal Gerry. »Ne telesa, le zavest znotraj telesa. Telo vseeno umre.«

Karen se nama je približala: »Ali so Drakoni še vedno tu naokoli?« »Ne, ne na ta način,« sem odgovorila in opazila trenutno olajšanje. »Kaj se je torej zgodilo?« je vprašala Karen.

»Bitja zvezdnih svetov so bila inteligentna, polna ljubezni. Prisiljena so bila boriti se, da bi preživela. Neskončne bitke so besnele po galaksiji. Zvezdni sveti so poskušala vse, da bi rešili problem z Drakoni. Ena od stvari je bila stvarjenje planeta Zemlje. V načrtu je bilo, da se na Zemlji naselijo bitja, rojena iz ljubezni in sočutja. Oni naj bi se razmnoževali in služili kot gostitelji Drakonom in mnogim drugim. Zdaj so tisti brez ljubezni lahko ponovno izkusili življenje v fizičnem telesu, v katerem sta bila vgrajena ljubezen in sočutje. To jim je omogočalo, da se razvijejo v zadnjih dvesto tisoč letih. Zvezdna bitja so prišla sem in nas uspela ustvariti – popolne prenosnike za duše. Vso sovraštvo, nasilje in norost v človeški rasi omogočajo prenosniku, da se uči o žalosti, sočutju, ponižnosti in končno ljubezni. To je proces čiščenja. Zato je naša zgodovina takšna, kakršna je. Zdaj obstoja milijarde ljudi. Od samega začetka nas je bilo na trilijone, kar je prinašalo številne možnosti za inkarnacijo bitij iz vsega vesolja.«

»Kaj misliš, kam vodi vse to?« je vprašal Gerry.

Ujela sem dober trenutek: »Kaj ti misliš, kam vse to vodi?« Gerry je nagnil glavo nazaj in se zasmejal. Ko je nehal, me je mirno pogledal in rekel: »Dobro, moje ljudstvo bo kmalu odšlo. Cikel je skoraj končan, čeprav bo duh aboridžinske dežele za vedno prisoten.«

»Kaj se dogaja?« je vprašala Karen. Gerry je pokazal name, da odgovoril. »Obstaja pospešek,« sem odgovorila, »Kot del časovnega vpliva. Tedaj pride bujenje ljubezni in tisti, ki bodo sledili, bodo prišli v obdobje miru in sklada.« Gerry je dvignil roko: »Kaj pa tisti, ki ne bodo sledili?«

Vstala sem: »Tisti ne bodo mogli preživeti višjih vibracij, pospeška. To je dobro. Inkarnirali se bodo na nekem planetu, podobnem Zemlji, z nižjo vibracijo in nadaljevali svojo pot.«

Poglavje 12

Alcheringino sporočilo

Sedeli smo ob babičinem drevesu, velikem rdečem kavčukovci, blizu vhoda, skozi katerega se je šlo do hieroglifov. Gerry je vzel svoj Cherokee boben in zapel dobrodošlico v prisotnosti Alcheringe. V ušesih mi je donel zvok bobna. Telo se mi je nenadoma vrglo nazaj, saj je Alcheringa prišel kot val. Njegova prisotnost je bila močnejša kot nikoli prej. Glas je bil močan in roke so mi zamahnile naokoli.

»Tu sem in v veliko zadovoljstvo mi je zaželeti vam vsem dobrošlico na tem starem mestu. Dolgo sem čakal na ta dan. Danes se na tem mestu naloga končuje. Tako se vam iskreno zahvaljujem, da ste dovolili, da se to zgodi. Zdaj bodo mnogi izvedeli. Dobro ste storili. Še eno, zadnje sporočilo obstaja, ki bo končalo to poglavje.

Na Zemljo prihaja iz središča galaksije nova energija, ki bo vplivala na Zemljo in vse, kar se na njej nahaja. To je del naravnega procesa, ki se odvija v vesolju. Obstaja dvigovanje energije, pospeševanje v gibanju molekul, atomov in celic. To tudi dviguje zavest ljudi na Zemlji. Glede na to ni slučaj, da vse več ljudi začenja razmišljati o drugih aspektih njih samih, kot le o tem, ki obstaja v materialnem svetu. Prihajajoča energija uničuje vse ovire, ki ljudem onemogočajo spoznanje, da so božanski.

V teku je ločevanje sence in Božanske svetlobe. Ljudje so vzdignjeni na višji nivo zavesti, njihova telesa se počasi spreminjajo. Začenjajo se drugače prehranjevati, piti in izbirati nov način življenja. Iščejo svež zrak in vodo. Vse to je del rasti k božanski svetlobi, božanski energiji, ki je izvorni del Boga.

Skozi čas bodo ljudje izbrali ali bodo živeli z Božansko energijo ali v drugo smer. Če bodo šli z Božjo voljo, bodo prihajajoče spremembe lahke in lahko se bodo dvignili v višjo dimenzijo ter se združili s svojim angelskim sebstvom. To je svoboda – ločitev od karmičnega kolesa. Osvobojeni bodo nenehnega vračanja, osvobojeni bodo bolezni, neskladja in vsega, kar je proti Božanski svetlobi.

Ob dvigovanju, ki se odvija, bodo celice delovale z višjo frekvenco. Možgani in fizično telo so se že začeli prestrukturirati. To je kot ritem glasbenih not, ki gredo v melodiji skladno naprej in nazaj. Mislite na to kot na instrument, ki se vsklajuje, kot na glasbene note in vibracije, ki prinašajo skladne zvoke okoli Zemlje. Vedite, da se to dogaja na mnogih področjih znotraj vesolja, Bog v sredini pa pvezuje vse te note.

Mnogi se bodo spomnili, da so resnična bitja svetlobe in še več kot se vidi v fizični obliki. Tisti, ki bodo izbrali, da se zopet spomnijo, bodo odšli nazaj v brezmejni prostor svetlobe, v Božansko bitje. Vse znanje in razumevanje je v vsakem, gre le za odpiranje vrat, da se dovoli spominom, da pridejo na dan.

Prva in tudi najpomembnejša stvar je imeti željo združiti se z Božansko energijo. Iz te sledi vse ostalo. Nekateri bi temu reklu intuicija. Če boste tako storili, si boste olajšali življenje. Samo osredotočite se na to točko in se ne bojte, saj prihajamo z ljubeznijo v srcih in z željo pomagati. Molite v sebi za mir in se zahvaljujte Bogu za pomoč pri ustvarjanju mira na Zemlji. Občutite besede v svojem srcu in jim dovolite, da pošljejo ven svojo energijo. Zadržite jo znotraj seve v vsakem trenutku.

Če mislite in delujete z ljubeznijo, se vam bo tudi takšno karmično delovanje vračalo. V vsako delovanje vgrajujte ljubezen. To je zares zelo enostavno. Če vsakdo na Zemlji misli in deluje z ljubeznijo, se jim bo isto vračalo z močjo Božanskega vira in mir bo vladam v vsem vesolju. Zato so vsa ta bitja v majhnem telesu prebivalcev Zemlje, da bi delovala iz ljubezni in jo delila. Ali ima to nek smisel?«

Karen je spregovorila: »Da, a zakaj smo to storili?«

»Ker ste se obvezali davno nazaj, da boste to storili. Vsak med vami je to storil. Zdaj se bo odprla Pandorina skrinjica in njena vsebina se bo izlila, da bi razumeli. Dotaknilo se bo mnogih in spremenilo njihova življenja, ker bodo ujeli delček svetlobe. Vse to je zaradi obvladovanja teme s svetlobo ljubezni.«


Postscriptum

Informacija v tej knjigi vam je predstavljen brez kakršnihkoli pretenzij. Na vas je, da se odločite, če v njej kakšen pomen in če je sporočilo uporabno za vas. Če je, potem je knjiga izpolnila svojo vlogo.

Čas in napor mnogih ljudi sta zagotovila material za to knjigo. Velik del tega ni vključen v knjige, saj bi bila precej večja. Velik del materiala, prinešenega od Acheringe in Egarine, tudi ni vključen iz istega razloga. Brez ljudi in kanala knjige ne bi bilo. Spremenila sem večino imen, da bi zaščitila identiteto ljudi. Njihova pričevanja predstavljajo ključ za razumevanje dogodkov iz davnine. Večina njih je šla med spominjanjem skozi močne čustvene reakcije, kot tudi jaz. Mnogi so gojili resne dvome do teh spominov, kot jaz na začetku. Svetlobno bitje Alcheringa in prečudovita sled pričevanj me je prepričalo o nasprotnem. Iz vseh teh informacijo je prišlo razumevanje tega, kar se je zgodilo davno nazaj. To je povzetek tega:

Bili so angeli, ki so se obrnili proč od Stvarnika. To se je zgodilo pred 1 milijardo let. Padli angeli, kot tudi drugi angeli, ki so bili zvesti svetlobi, so imeli v sebi moč stvarjenja. Ustvarjali so fizična bitja. Med drugimi so ustvarili tudi Drakone. Čeprav so le-ti imeli v sebi svetlobo Stvarnika, niso imeli svetlobe ljubezni in sočutja. Razmnoževali so se in se širili po zvezdnih svetovih galaksije.

Hrana Drakonov je bila zavest živih bitij. Da bi preživeli, so se na začetku hranili z majhnimi oblikami življenja. Potem so začeli požirati bitja, ki so prihajala iz zvezdnih svetov. Ta bitja iz drugih zvezdnih svetov so se borila za preživetje. Neskončne vojne so besnele širom galaksije. Tudi Drakoni so se začeli ukvarjati z genskim inženiringom. Ustvarili so Reptoide, Dinoide in druge vrste. Ta bitja so bila zasužnjena in koriščena za hrano Drakonov. Tudi oni so se začeli razmnoževati in se širiti. Tako so zavzeli veliko področij širom galaksije.

Bitja zvezdnih svetov so iskala rešitve za problem Drakonov in nesrečnih bitij, ki so jih Drakoni ustvarili. Vloženo je bilo veliko truda. Med drugim je bil ustvarjen tudi planet Zemlja. Imeli so načrt, da postane Zemlja rajski vrt v zelo temnem kotu galaksije. Zemlja naj bi postala svetilnik bleščeče svetlobe. Bil je velik načrt, da se Zemljo poseli s fizičnimi bitji, rojenimi iz ljubezni in sočutja. Ta bitja bi se razmnoževala in bila domačini tistim, ki nikoli niso izkusili svetlobo. Slednji bi se lahko v ponovljenih življenjih naselili v fizičnih telesih svetlobe, ljubezni in sočutja, kar bi jim omogočalo, da se razvijejo.

V zgodni fazi razvoja Zemlje – veliko pred prihodom fizičnih bitij svetlobe in ljubezni – so ta planet zavzele skupine Reptoidov in Dinoidov pod vodstvom Drakonov. Milione let so te vrste na Zemlji vladale in ustvarile dinozavre in druge oblike življenja. Prvotno so bila ta bitja koriščena kot žrtvena ponudba Drakonom, da bi obvarovali Reptoide. Prišlo je do rivalstva med Reptoidi in Dinoidi, kdo je zmožen ustvarili največjega in najnasilnejšega plazilca.

Dinozavri so preplavili Zemljo, kar je imelo veliko vpliv na življenjske oblike v galaksiji. Zvezdna bitja so na Zemljo prišla kot opazovalci. Šli so v oceane in postali kiti, ki so nadaljevali z opazovanjem.

Po dolgotrajnih pregovorih med Drakoni in galaktičnim svetom zvezdnih svetov, so prišli do spoznanja, da Drakoni ne želijo izgubiti kontrole nad planetom Zemlja in bitji, ki so na njem živela. Vrsta zvezdnih bitij, poznana kot Levji narod, so bila poslana na Zemljo, da bi spremenila njen okoliš in osvobodila planet dinozavrov. Levji narod je na Zemljo poslal steno, poznano kot Uluru. Ustvarili so kataklizmične sile, ki so končale dobo dinozavrov. Uluru je na Zemljo prišel okovan z ledom in je bil namenjen še za neko drugo misijo. V sebi je nosil genetski material, ki naj bi omogočil evolucijo toplokrvnih živali, pokritih s krznom.

Milion let kasneje so Reptoidi kot izvrstni genetiki vzeli ta material in genetski material Cetaceana in ustvarili toplokrvnega sesalca s krznom – pokončno opico. Nova bitja so na začetku bila žrtvena hrana za Drakone, ker so Reptoidi in Dinoidi izgubili dinozavre kot žrtveno ponudbo. Kasneje so pokončne opice uporabljali za kopanje zlata za Drakone.

Drakoni so ugotovili, da s konzumiranjem zlatega prahu dobivajo sposobnost interdimenzionalnega potovanja. Tako so končno šli naprej v drugo dimenzijo in dali svobodo Reptoidom in Dinoidom. Bitja kot pokončne opice so dobila dovoljenje, da se lahko sami razvijajo. Postali so okrutna vrsta, ki je uporabljala orožje. Reptoidi so še naprej držali obliko kontrole uma nad njimi in jih poklicali, ko so jim bili potrebni.

Galaktični svet je končno zahteval in tudi dogovoril odhod Reptoidov in Dinoidov s planeta Zemlja. Reptoidi resnično niso imeli izbire, ker bi jih Levji vojaki zlahka uničili. Dinoidi so odšli kmalu po tem. Drakoni so se zavedali načrta, a razmišljali so drugače. Na Zemljo je prišel kontingent Drakonov in ponovno prevzel kontrolo nad vodji Reptoidov.

Na Plejadah so organizirali veliko misijo 50-tisoč zvezdnih bitij, ki so na Zemljo odpravili v ogromni matični ladji z namenom, da bi na planetu postopoma integrirali pionirsko kolonijo. Zemlja je za zvezdna bitja imela neprimerno atmosfero, zato so se odločili, da bodo sebe gensko modificirali. Tako bi se lahko s kreacijo nove vrste, izpolnjene z ljubeznijo in sočutjem, širili po planetu. Nova vrsta bi omogočila, da se duše Drakonov, Reptoidov in Dinoidov inkarnirajo v njih in v njih tudi razvijajo.

Misijo so pod nadzorom Drakonov Reptoidi uničili in na Zemlji pustili le 90 preživelih. Reptoidi so se popolnoma zavedali posledic svojega delovanja. Nekateri so se vrnili na svoje prvotne zvezdne sisteme, drugi so ostali na Zemlji. Nekaj njih so odšli pod zemljo. Drakoni so se preselili v drugo dimenzijo.

Preživela zvezdna bitja so se borila zdržati v nenaklonjenem Zemljinem ozračju. Nekaj Reptoidov, ki so zapustili svoje potem, ko so dojeli okrutnost napada, so pomagali zvezdnim bitjem.

Po petih letih je na Zemljo prispela misija ladij Levjih borcev in Reptoide uničila, razen tistih, ki so živeli pod zemljo. Preživeli iz matične ladje so izbrali življenje na Zemlji, pri čemer niso imeli izbora, saj jih je Zemlja za vselej spremenila. Pri ustvarjanju začetka ljudske vrste so bili zelo uspešni. To so bila bitja z vgrajeno svetlobo ljubezni in sočutja. Bili so zelo številčni in tako omogočali inkarnacije bitij iz vsega Univerzuma.

Naslednjih 900.000 let so ljudska bitja služila kot domačini za duše Drakonov, Reptoidov, Dinoidov in kultur iz zvezdnih svetov. Vse sovraštvo, norost in nasilje, ki se je pojavilo znotraj človeštva, je služilo kot pot učenja ljubezni, žalosti, sočutja in ponižnosti. To je proces čiščenja in zato je naša zgodovina takšna, kot je.

Stvari se zdaj v svetu zvezd spreminjajo. Ciklus je skoraj pri koncu. Bliža se čas bujenja. Kmalu bo nad Zemljo vzšla Zlata doba in tisti, ki so izbrali svetlobo ljubezni, bodo vstopili v dobo miru, harmonije in ljubezni.

Tisti, ki pa ne bodo sledili svetlobi ljubezni, ne bomo mogli preživeti v novi in višji vibraciji. Inkarnirali se bodo na drugem mestu, morda podobnem Zemlji, da bi nadaljevali vzpenjati se po poti do ljubezni. Tudi oni bodo uspeli, kajti moč ljubezni premaga vse na svoji poti.

Ta knjiga je posvečena tudi svetlobnemu bitju, Alcheringi in staremu aboridžinskemu duhu Zemlje.

Z neskončno ljubeznijo in hvaležnostjo mojemu soprotu Johnu, ki je v velikem delu te zgodbe, naši družini za njihovo potrpljenje in podporo ter inkarniranim zvezdnim bitje, ki so prišli in povedali svoje spomine ter bili tako ljubeznivi, da delijo svoje izkušnje. Z neskončno ljubeznijo in hvaležnostjo prijateljem in delavcem svetlobe: Helen Vincent, Gerry Bostock, Pauline Godfrey, Chris Bible, Simon Weir, Maurice Adams, Jon in dva Taras, Fergus Anderson, Tim Budden, John in Rosemary Butterworth, Gillian Young, Helen Smythe, Margaret McCann, Rob, Antoinette, Isabella in Christian Sampson, Hazel Rex, Bob Findlay, Lorna Cuneo, Susan Newnham, Peter Robb, David Austin, Belinda Pate, Bob in Jan Wright, Kelvin in Arlene Perks, Mary Marks-Chapman, Alex Toohey, Kayt Raymond in John Mangion. Hvala vam za vaše zaupanje, potrpljenje in sodelovanje.

Z neskončno ljubeznijo in hvaležnostjo Simon Weir in bob Wrightu za njuno ustvarjanje, s katero sta bralcem omogočila, da vidijo kako so zgledala zvezdna bitja pred 900 tisoč leti.

Z neskončno ljubeznijo in hvaležnostjo majhnemu kamenu, kjerkoli se nahaja. Oh, in ko sem nujno potrebovala profesionalnega pisca, da bi me vzel pod svoje okrilje, mi je duh poslal Billa Olivera, ki je imel čas, da prodre v to zelo kompleksno zgodbo in se preda brezpogojni pomoči za nastanek knjige. Hvala ti, Bill, iz vsega srca.

Nenazadnje še, a nič manj pomembna zahvala, izdajatelju Sai Towers Publishing in njihovemu dizajnerju Sri K.R.Mohan Kumarju za izvrstno grafično obdelavo in dizajn naslovnice, ki je prispeval k vsebini.

V spomin na Helen Boyd 1938-1997.

O autorici

Valerie je bila dolgo poslovna ženska, preden se je s soprogom preselila v pokrajino New south Wales v Avstraliji, da bi bila bližje svojim vnukom in naravi. Deluje na področju Avstralije, Hong Konga in Signapurja. Poučuje, vodi skupine in organizira javna predavanja. Valerie Barrow je zelo cenjena kot medij in modri svetovalec.

Nekajkrat je obiskala Indijo in se pogovarjala s Sai Babo, kar ji pripomoglo, da razume, kako prejemati informacije Božanske svetlobe. Do leta 1983 je delala z nevidnimi bitji, ki so se z njo pogovarjali ali ji osvetljevali telo in govorili skozi njo.

Njena prva knjiga »The Book of Love (Knjiga ljubezni)« je bila uvod v precej večjo sliko, naslikano v njeni drugi knjigi »Alcheringa – Ko so bili ustvarjeni prvi predniki«, v kateri skozi zgodbo slika resnično sliko o tem, od kje prihajajo ljudje, kam gredo in kaj bodo postali.

Prevod: Mojana

Knjiga v pdf: ALCHERINGA-slo

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s