Sodbe

 

baby_walk_park_alley_nature_grass-_green_168761600

Ljudem sodimo, nevedoč kdo pravzaprav so

Naše sodbe o svetu in ljudeh so zgrešene. Navajeni smo soditi s pozicije uma, ne pa s pozicije duše. Gre za to, da realnost, odeta v okvirih uma, izgubi svojo raznovrstnost in lepoto, zbledi, je dolgočasna in brez izvornega pomena.

Človeški um sodi o ljudeh z vidika gibanja časa v prostoru, kar pomeni, da določa za vsakega človeka okvirje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti in sodi o njegovih dejstvih v vseh časovnih intervalih življenja. Z vidika uma se nam človek predstavlja v podobi svojih minulih dejanj, trenutnih aktivnostih in aspektih prihodnjega življenja.

Ne ocenjujemo samega človeka, temveč dogodke, na katere je bil vezan in opredeljujejo njegovo obnašanje. Na ta način ne vidimo človeka samega, marveč le to, kar je on storil, primoran na to iz raznih razlogov. Nevedoč kaj je navedlo človeka, da stori dela v svojem življenju, smo se odločili, da mu sodimo, kdo je on in v skladu s tem se v našem umu formira odgovarjajoča slika.

Iz tega je razvidno, da o ljudeh sodimo, nevedoč, kdo so oni. Svoje mišljenje oblikujemo le na osnovi te slike, ki jo identificira naš um v skladu z našimi minulimi izkušnjami, s samo nam svojstvenimi stereotipi, prepričanji, resnicami. Skladno s tem je vsak človek v očeh drugih predstavljen v mnogoterih podobah in prototipih, da ga nihče ne more videti takšnega, kot v resnici je.

Drugega človeka vidimo samo na način, kot ga je identificiral naš um, ki je človeku pridal mnogo etiket, pričakovanj, iluzij. Če človek gleda na svet s pozicije uma, sebe prikrajša za resnično čisto videnje življenja in se polni s slikami sodb o ljudeh in dogodkih.

Če gledamo na svet s pozicije duše, tedaj ne upoštevamo svojega mišljenja, zavračamo vse ideje o  mnogočemu ali komurkoli in dovoljujemo vsemu, da je takšen, kot je. Kako se lahko sodi o človeku danes, če tega, kar je včeraj bil, ni več in ta človek, ki bo jutri, je še nepoznan. Prava slika o človeku se pred nami odkriva le v sedanjosti; njegova trenutna podoba, z vsemi mislimi, čustvi in dejstvi je tista, ki lahko govori o človeku.  Celo v naslednjem trenutku življenja ne morete vedeti, kdo bo postal človek, ki stoji pred vami.

Kako se lahko sodi o drugem po njegovih prejšnjih dejanjih, če preteklosti ni in ni niti tega človeka, ki je živel v njej. Ta osebnost je že umrla in na njenem mestu se je rodila nova slika človeka. Ta slika se rojeva v vsakem trenutku življenja, kajti ničesar ni trajno.

Velika zabloda človeštva je v tem, ker sebe identificiramo z lastnimi obsodbami, predstavami, pričakovanji, mislimi, ki niso vedno naše, temveč so pogosto vstavljene s strani drugih ljudi in družbe. Na primer, ko se govori o človeku v otroštvu, da on ni za nič sposoben, bo tako on preživel svoje življenje brez vere v lastne moči. Koliko čudovitih ljudi srečamo v življenju, lepih po zunanjosti in v duši, a oni mislijo, da so grdi in nedostojni in vse zaradi tega, ker v otroštvu ni nihče verjel v njih; starši so jih obsojali in kritizirali in oni so verjeli v resničnost starševskih besed, projektirali to sliko na sebe in v skladu z njo živijo vse življenje.

Ne sodite o tem, kdo ste včeraj bili – tega človeka več ni – obstaja le ta, ki se nahaja v sedanjem trenutku in kakšni boste jutri … je odvisno le od vas.


Avtor: Vadim Zeland

Iz teksta Bebe Muratovič prevedla: Mojana

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s